Kdo je Jasmina Kozina Praprotnik?

Jasmina Kozina Praprotnik je strastna tekačica, ki je na slovenskih športnih tleh sprožila številne kritike, polemike in občudovanja, ko je v 9. mesecu tretje nosečnosti pretekla Ljubljanski polmaraton. Za mnoge morda nepredstavljivo, sama pa je veliko bolj skromna. Tek v nosečnosti je koristen, pod pogojem, da je z mamico in otrokom vse vredu, pravi.

Jasmina je avtorica uspešnice Bela dama, ki je zelo brana tudi v Ameriki in govori o legendarni tekačici Heleni Žigon. V naslednjem letu pa lahko pričakujemo še eno njeno stvaritev, ki bo govorila o tekačici Kazimiri Lužnik. 

Vabljeni, da spoznate energično, pozitivno, navdihujočo mamico štirih otrok.

Uvod

Kdo je Jasmina Kozina Praprotnik v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Jasmina Kozina Praprotnik: Med dvema ni jasne ločnice. Najin posel je namreč prosti čas, svojega prostega časa pa se prav tako lotevava poslovno, lahko bi rekla gospodarno. Navdušuje me namreč marsikaj in zato to zahteva od mene, da še toliko bolj zvito vijugam skozi teden. Da pridejo na vrsto vse stvari, ki mi DODATNO poženejo kri.

Najbolj me skrbi za moje otroke, za njihovo varnost. Pa to ni tisti pretiran zaščitniški strah, ki se izraža s stavkom ne teci, da ne padeš, ker otrok mora velikokrat pasti, da se nauči pobirati. Strah me je predvsem neprevidnih voznikov.

Društvo Urbani tekač

Naj pričnemo tvojo predstavitev s podatkom, da si strastna tekačica. Skupaj z možem Urbanom sta ustanovitelja društva Urbani tekač. Kdaj in zakaj si pričela teči?

Jasmina Kozina Praprotnik: Teči sem začela že v otroštvu. V piranski osnovni šoli z italijanskim učnim jezikom smo imel prav posebnega učitelja za telovadbo. Na eno nogo je šepal, a je zelo rad tekel in tako je naneslo, da smo tahitri učenci tekli z njim. Nič nas ni preveč »šparal«. Po deset kilometrov smo pretekli in več, a vse je bilo tako spontano, kot da je to najbolj naravna reč.

Tekli smo, ker smo pač lahko. Z ženo sta nas začela voziti na razna tekmovanja, predvsem v Italijo, in tam smo bili precej uspešni. Praktične nagrade, ki smo jih tam prejemali, pa so nas strašno razveseljevale in nas navdihovale za še. Tek nam je torej tako odprl svet v potovanja in druženja. Tako sem obiskala celo Rim in jug Italije.

Med študijem sem postala neredna tekačica, večinoma sem stekla na grajski grič ali na Golovec, vse dokler nisem spoznala Urbana. Naključje je hotelo, da sva se srečala dan po Ljubljanskem maratonu, na katerem se mi je med tem, ko sem stala med navijači in le opazovala tekače, že zgodil premik v glavi, da sem si postavila vprašanje: zakaj pa jaz ne tečem?

Potem je Urban sam pršel do ideje, kako bi me čim večkrat videl in se je domislil odličnega načrta, da ustanovi tekaško skupino. In res je imel dobro idejo. Od takrat, torej zadnjih 11 let, redno tečem, le nosečnosti so me ustavile, a tudi te le vsaka za en mesec.

Kakšni projekti se odvijajo v društvu Urbani tekač? Koliko ljudi je rednih udeležencev pri tekih?

Jasmina Kozina Praprotnik: Pri Urbanih tekačih imamo redne treninge. Vsak torek in četrtek se dobimo pred vhodom v bazen Tivoli in stečemo v naravo, pozimi pa tudi po mestu. Trenutno se nas zbere okoli 40.

Radi se dobivamo tudi ob nedeljah, ko se odpravimo na kakšen organiziran tek, ali pa na tekaški dan, ki ga z Urbanom organizirava in ki sva ga poimenovala Lahkih nog radovedni naokrog. Gre za družaben tek po večinoma novih in zanimivih poteh naše lepe domovine. Naslednjič se bomo dobili v Hrastovljah in bomo tekli po Kraškem robu.

Organizirava pa tudi tekaške tabore in popotovanja. Februarja smo bili na Hvaru, marca na Brionih, pred nami so Dubrovnik, Plitviška jezera, Črna gora, Istanbul … Število udeležencev je različno, največ nas je bilo na Brionih, dobrih 200.

Nosečnost je naravno stanje in če se nosečnica dovolj giblje, potem zmanjšamo razloge, da bi imele težave.

Tek v nosečnosti

Pred malo več kot dvema letoma si slovensko (športno) javnost razdelila na dva pola – na tiste za in proti. Tri dni pred tretjim porodom si se namreč udeležila Ljubljanskega maratona in pretekla polmaraton. Čestitke! Kako to, da si se odločila za takšen “podvig”?

Jasmina Kozina Praprotnik: Tekla sem skozi vse nosečnosti. Seveda manj, počasneje in še previdneje, a sem. To je namreč ob pogoju, da je z mamo in otročkom vse ok, zelo koristno za oba.

Takrat, konec oktobra 2013, pa sem bila noseča celo čez 9 mesecev, saj sem bila že čez predvideni rok poroda, popadkov pa še kar ni bilo. Pričakovala sem tretjega otroka in ker sem tudi takrat tekla skozi vso nosečnost in ker na tisto maratonsko jutro še vedno ni bilo znakov, sem se odločila, da se, dokler bo pač šlo, pridružim reki tekačev. In sem stekla.  Ker je bilo vse, kot mora biti, sem tisti dan pritekla tudi v cilj, popadke, in z njimi zdravo in veliko deklico, pa sem končno dočakala dva dneva za tem.

Da je tek med nosečnostjo zelo koristen za otroka in mamo sem namreč izvedela iz študij, ki so bile narejene. Teka tik pred porodom mi nista odsvetovala ne ginekologinja ne porodničar, ki sem ju obiskala pred pol maratonom, predvsem pa sem že imela lastno izkušnjo, da  je to v redu. Bi rekla kar naravno.

Od mnogih raziskav, ki so jih opravili na temo teka med nosečnostjo, lahko navedem na primer raziskavo, ki so jo opravili Labonte-Lemoyne in drugi, v kateri so opazovali valovanje možganov novorojenčkov, katerih matere so se redno gibale, in jih primerjali z valovanjem možganov novorojenčkov mater, ki se med nosečnostjo niso gibale. Ugotovili so, da so imeli novorojenčki športnih mater bolje razvite možgane.

V različnih drugih raziskavah so ugotovili, da ima zdrava nosečnica, ki je tudi tekačica, bolje prekrvavljeno posteljico, otrok v njej pa tako dobi še več kisika in hrane, kar oboje poveča možnost, da bo zdrav.

Tek pa koristi tudi materi. V raziskavi, ki so jo opravili Kristin Gjestland in drugi na vzorcu 3.500 norveških nosečnic, so ugotovili, da jih je med drugim trimesečjem telovadilo zelo malo. Tiste, ki pa so, so med zadnjim trimesečjem nosečnosti poročale o manj bolečinah v hrbtu in medenici. Med njimi pa je bilo tudi očitno manj takih, ki so proti koncu nosečnosti imele težave z depresijo. Ob vsem tem in ob sreči, da so bile vse moje štiri nosečnosti zdrave, sem čutila, da je to, da tečem s trebuhom, popolnoma naravno in seveda zelo odgovorno.

Ob sreči, da so bile vse moje štiri nosečnosti zdrave, sem čutila, da je to, da tečem s trebuhom, popolnoma naravno in seveda zelo odgovorno.

Naj omenimo, da se poleg rednega športa v vseh nosečnostih že 29 let prehranjuješ na veganski način. Je morda ravno to dvoje razlog, da nisi imela težav med nosečnostmi?

Jasmina Kozina Praprotnik: Seveda. Ker se prehranjujem rastlinsko, ne jem hidrogeniziranih maščob, niti enostavnih sladkorjev. V svoje telo se trudim ne vnašati živil, ki sprožajo vnetne procese. Mislim, da tudi zato lahko vzdržujem visok nivo življenjske energije in se hitro obnovim.

Nosečnost je naravno stanje in če se nosečnica dovolj giblje, potem zmanjšamo razloge, da bi imele težave. Žensko telo je narejeno tudi za to, da v sebi nosi novo življenje in razne težave niso samoumevna spremljava. Pogosto so le »dodatna« ponudba, kadar s telesom ne ravnamo primerno. Počitek torej ni vedno rešitev za vse nosečniške težave.

Pogosto so nosečniške težave le »dodatna« ponudba, kadar s telesom ne ravnamo primerno. Počitek torej ni vedno rešitev za vse nosečniške težave.

Odklikaj na 2. stran intervjuja…

Kdo je Simon Mičić?

Simon Mičić je prvi moški v Sloveniji in širše, ki si je upal neanonimno spregovoriti o spolni zlorabi v otroštvu. Svojo bolečo izkušnjo je pogumno delil v knjigi Deček s tatujem na srcu, ki mu je, kot pravi, v času njenega nastajanja predstavljala nekakšen ventil.

Danes je njegovo poslanstvo, skupaj s partnerico Suzano Štravs, širjenje zavedanja o tej problematiki in pomoč ljudem v stiski. Srčno si želi in se tudi aktivno trudi, da bi se v prihodnosti spremenila zakonodaja na tem področju. 

Vabljeni k branju.

UVOD

Kdo je Simon Mičić v prostem času in poslovno? Kaj ga navdušuje, ob čem ga spreleti srh, kaj mu požene kri po žilah?

Simon Mičić: Sem popolnoma preprost moški, partner ter oče, kar pa sem se začel zavedati šele globoko v odrasli dobi. Zelo dolgo sem se namreč soočal s svojimi ranami iz otroštva, ki so me zaznamovale za celo življenje.

Opravljam službo vodje prodaje v podjetju, ki je v Sloveniji kot del velikega svetovnega koncerna. Navdušujejo me dobre knjige, filmi, šport in moja družina. Jezen sem, kadar opazim kakšno brezbrižnost odraslih ljudi do otrok ali živali. V teh ljudeh ni ljubezni in se mi vedno porodi vprašanje, kdo jim je zadal rane in kakšne, da se sedaj v življenju ne znajdejo drugače.

DEČEK S TATUJEM NA SRCU

Si avtor izpovedne knjige Deček s tatujem na srcu. Naj ti ob tej priložnosti čestitam za neizmeren pogum, ki ga zahteva javna izpoved tako osebne zgodbe, kot je tvoja. Povej nam, o čem govori omenjena knjiga? Kakšno je njeno sporočilo?

Simon Mičić: Hvala za čestitke.

Knjiga Deček s tatujem na srcu govori o mojem otroštvu. O meni kot o dečku, ki sem bil deležen različnih oblik nasilja, za piko na i pa še spolne zlorabe. V njej opisujem pot, ki sem jo prehodil skozi življenje in se vztrajno odmikal od priznanja, da sem bil spolno zlorabljen in da me je bolečina obvladovala.

Nisem si dovolil čutiti ljubezni, ker sem v prvi meri ščitil svojega dečka v sebi in se bal, da bo ponovno ranjen. Nešteto mask sem imel pripravljenih, da bi resnica ne prišla na plano. Samouničevalni način življenja mi je služil za preusmerjanje pozornosti od bistva, od vzroka za moje početje, ki je vsekakor spolna zloraba.

Bistvo, ki ga želim s svojo knjigo predati svetu je, da si preživeli prizadeva spregovoriti o bolečini, ki jo nosi v sebi in si išče strokovno pomoč. Zavedanje, da prikrivanje obujenega spomina povzroča posredno škodo v okolju, kjer preživeli živi, je tisto, ki ga želim v družbi vzpostaviti.

Tlačenje bolečine ali prikrivanje stiske, v kateri se znajdemo, se vsekakor prenaša na ljudi, s katerimi smo čustveno povezani, saj oddajamo energijo, ki jo ostali srkajo. Tako jim nezavedno povzročamo škodo ter vnašamo nemir v odnose (partnerske, starševske, poslovne…). Vredno je iti v svoje globine in se soočiti s preteklostjo, saj nas nato čaka popolnoma drugačno življenje, če smo seveda bili na poti odkrivanja iskreni in ničesar nismo pustili »za drugič«.

Vredno je iti v svoje globine in se soočiti s preteklostjo, saj nas nato čaka popolnoma drugačno življenje, če smo seveda bili na poti odkrivanja iskreni in ničesar nismo pustili »za drugič«.

Zate sem prvič slišala na predavanju Aleksandra Šinigoja o NLP (nevrolingvistično programiranje), ko si tam predstavil svojo zgodbo. Zaupaj nam, kaj je bil prelomen trenutek, da si se jo odločil javno izpostaviti? Kaj te je gnalo, da napišeš ravno knjigo?

Simon Mičić: Težko izpostavim zgolj en trenutek, ki je vplival na mojo odločitev, vsekakor pa ima veliko zaslugo pri tem moja partnerka Suzana, ki me je podprla in brez kančka dvoma verjela, da bom zmogel. Lahko rečem, da je bilo dejavnikov več in so medsebojno ter verižno povezani, jaz pa sem le zaupal sebi in verjel, da bom s knjigo pomagal mnogim ljudem, ki tega ne zmorejo.

Pisanje knjige Deček s tatujem na srcu je bila moja avtoterapija, kjer sem lahko dobesedno izlil vso svojo bolečino, se soočil s samim sabo, s svojimi dejanji in prevzel odgovornost za njih. Napisati knjigo niso nikoli bile moje sanje, sem pa v času osebne transformacije ter potovanja po svojih globinah ogromno bral. Skozi 70 prebranih knjig v enem letu sem spoznal, da so avtorji, ki so delili svoja spoznanja, do njih prišli skozi svoja čustvena stanja in razreševanje svoje preteklosti. Ob branju knjig sem vedno bolj videl samega sebe kot nekoga, ki bo pomagal celemu svetu, podelil kakšen nasvet in pustil pečat, po katerem bi si želel, da bi se me ljudje zapomnili.

Kdo ti je pomagal, oz. je bil vključen v nastanek te knjige?

Simon Mičić: Knjiga Deček s tatujem na srcu je nastajala 4 mesece in ena velika zanimivost je, da ko sem jo pisal v času soočanja z bolečino, nikoli nisem prebral ali popravil niti ene napisane strani, ki je nastala. Seveda pa jo je lektorica pregledala in uredila.

Potovanje skozi travmo je bilo zahtevno in boleče, saj sem imel precej veliko težav s pisanjem poglavja TATU, v katerem podrobno opisujem načine spolne zlorabe. Jok je bil tisti, ki me je ohranjal živega, saj sem si dovolil jokati in šele takrat spoznal, kako ogromno zdravilno moč imajo solze.

Jok je bil tisti, ki me je ohranjal živega, saj sem si dovolil jokati in šele takrat spoznal, kako ogromno zdravilno moč imajo solze.

Ko je bila knjiga napisana, sem natisnjen rokopis predal Suzani v branje, ki ga je s solzami v očeh prebrala in mi na koncu potihoma dejala: »Simon, rada te imam. Izdaj to knjigo in s tem boš pomagal mnogo ljudem ter zaščitil in rešil kakšnega otroka…« Takrat je bila odločitev sprejeta, da bo knjiga ugledala luč sveta in da bova skupaj hodila po poti, katere se do takrat v Sloveniji ni lotil še noben moški, ki bi z imenom in priimkom govoril o lastni izkušnji spolne zlorabe.

Odklikaj na 2. stran intervjuja…

Kdo je Mateja Hergula?

Mateja Hergula je mlada psihologinja, ki sem jo po spletu naključij spoznala preko Instagrama, kjer se objavlja utrinke s svojega bloga Psiho drobtinice. Ko sem se bolj poglobila v njeno pisanje, me je navdušila predvsem zaradi iskrene ljubezni do branja in pa zaradi odlične ideje o skrbi za lastno duševno zdravje, ki jo uspešno širi s pomočjo bloganja.

Psiho drobtinice sporočajo, da je življenje lepo in da so lahko tudi kratki popoldanski sprehodi naravnost čarobni. Kdo drug, če ne vi sami, bo poskrbel za vaše dobro počutje s tem, kar imate v tem trenutku?

Uvod

Kdo je Mateja Hergula v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Mateja Hergula: Sem človek, ki me navdušuje in preseneča človek v vseh svojih pogledih –zato v prvi vrsti psihologinja – moj uradni naziv je magistrica psihologije. Neuradno, v prostem času, pa sem tudi jaz samo človek, oziroma ženska, ki se vsak dan znova trudi biti pristna in prisotna ter dobra oseba.

V življenju zavzemamo različne vloge, smo partnerji, prijatelji, starši, sodelavci itd., tako da nisem čisto ista Mateja v službi in v prostem času. Določene temeljne osebnostne lastnosti in vrednote, ki so temelj mojega delovanja in vedenja, so iste tako poslovno kot zasebno, kar se tudi odraža navzven: sem bolj introvertirana, željna znanja in novih izkušenj, odprta in razumevajoča, oboževalka narave, iskalka lepote, ki obožuje morje in se drogira z globokimi pogovori in dobrimi knjigami.

Sem iskalka lepote, ki obožuje morje in se drogira z globokimi pogovori in dobrimi knjigami.

Duševno zdravje je še vedno velik tabu

Leta 2015 si magistrirala iz psihologije, opravila obvezno prakso in se zaposlila v podjetju Talum v Kidričevem. Sprva kot strokovna delavka v kadrovski službi, od lanskega septembra dalje pa kot psihologinja. Kaj je tvoja naloga v podjetju?

Mateja Hergula: Res je, v novembru 2015 sem magistrirala, v decembru istega leta pa sem se že zaposlila v podjetju Talum. Najprej sem svojo karierno pot znotraj tega podjetja začela kot pripravnica, potem nadaljevala kot strokovna delavka začetnica, sedaj pa sem na konkretnem delovnem mestu psihologa v kadrovski službi.

Talum je veliko podjetje, ki ima trenutno že več kot 1.400 zaposlenih, kar pomeni, da gre za velik in kompleksen sistem, v katerem dela z zaposlenimi ne zmanjka in ga je bilo treba najprej čimbolj spoznati, zato taka postopna karierna pot.

V zadnjih dveh letih smo predvsem intenzivno zaposlovali, zato sem bila najbolj aktivna v selekcijskem postopku, pri vodenju razgovorov za zaposlitev in opravljanju psiholoških pregledov, oziroma testiranj. Vključena pa sem seveda še v druge raznorazne aktivnosti, ki jih nima smisla vseh naštevati.

S kakšnimi primeri se pri svojem delu najpogosteje soočaš? Kdo prihaja k tebi po pomoč?

Mateja Hergula: Težko pišem o konkretnih primerih, saj stremim k spoštovanju in varovanju človekove dostojanstvenosti in pravice do zasebnosti.

Izpostavim lahko, da opažam, da je duševno zdravje, s katerim se kot psihologinja ukvarjam, še vedno tabu tema, ki se ji je bolje izogniti, ne samo v Talumu, ampak na sploh v družbi.

Še vedno velja, da greš k psihologu bolj za kazen …

… v primeru kakšnega neprimernega vedenja ali kakšnih drugih hujših težav. Ta model ni značilen samo za delovno okolje, ampak se s podobnimi težavami srečujejo tudi kolegice psihologinje v šoli, v smislu psihologa kot »servisne službe« – »tukaj ga imaš, zdaj pa nekaj z njim naredi«.

Ampak vsi vemo, da se človek po 15 minutah ali pol ure pogovora ne bo spremenil. Ne trdim, da se ljudje ne spreminjamo, ampak je potrebno veliko več načrtnega in trdega dela, če želimo doseči neko spremembo.

Zaposlen psiholog v podjetju je vsaj za slovenske razmere še čisto ameriška praksa. Kako to, da se je podjetje Talum odločilo za ta korak?

Mateja Hergula: Podjetje Talum ima sistematizirano delovno mesto psihologa v kadrovski službi že zelo dolgo. Tak sistem izhaja iz časov bivše juge, v kateri je bila psihologija dela kot stroka zelo močna in so bili psihologi v podjetjih zastopani v veliko večjem številu, prav tako se je na tem strokovnem področju veliko delalo in razvijalo.

Nekaj časa si bila tudi prostovoljka v ZUDV Dornava. Kakšna izkušnja je bila to zate kot za mlado, lahko rečemo neizkušeno psihologinjo?

Mateja Hergula: V ZUDV Dornava sem skupaj strnjeno preživela en mesec, saj sem tam opravljala neformalno prakso, kasneje pa sem tam ostala še kot prostovoljka, saj so se spletle vezi, ki se jih ne da pretrgati čez noč. Šlo je res za neprecenljivo življenjsko izkušnjo, ki me je zaznamovala za celo življenje.

Tako iskrenega objema od popolnega neznanca, kot sem ga doživela tam, še nikoli nisem in ga verjetno tudi nikoli več ne bom doživela.

Tako iskrenega objema od popolnega neznanca, kot sem ga doživela tam, še nikoli nisem in ga verjetno tudi nikoli več ne bom doživela. Tam ni prostora za »igranje in nošenje mask«, veliko iskrenosti in pristnosti, hkrati pa tudi veliko bolečine in žalostnih zgodb.

Psiho drobtinice so novoletna zaobljuba

Uporabniki socialnih omrežij te poznajo kot avtorico prisrčnega bloga Psiho drobtinice. Kako in zakaj je prišlo do te ideje? Kaj je namen tvojega bloga?

Mateja Hergula: Blog Psiho drobtinice je nastal kot novoletna zaobljuba prvega januarja 2015. Takrat sem bila še študentka, oziroma absolventka, ki se je zavedala, da bo težko najti zaposlitev in je treba že prej delati na tem. Zato sem si zadala cilj, da že prej, preden uradno končam študij, delam na svoji karieri. To pomeni, da si ustvarjam neko ime, oziroma lastno blagovno znamko, da pokažem kdo sem in kaj znam.

Hkrati pa že vse življenje rada pišem, tako se mi je blog zdel način, da lahko združim tako osebni kot poklicni interes. Na začetku sem sicer imela nekoliko drugačne načrte, da bi več pisala o strokovnih vsebinah, povzemala strokovno literaturo ipd., kar pa vzame svoj čas in energijo.

Sedaj, ko sem zaposlena, nimam več toliko časa in pišem bolj redko, predvsem kakšne osebne refleksije, oziroma razmišljanja iz vsakdanjega življenja. S psihološkega vidika želim osvetliti predvsem dogajanje v vsakdanjem življenju in spodbujati k krepitvi skrbi zase, za lastno duševno zdravje. Ne skrivam pa, da si želim ustvariti iz bloga, ki je zdaj že v bistvu spletna stran, nekaj več, oziroma ponuditi spletne vsebine, ki bodo mojim bralcem v navdih in pomoč.

Tisti, ki ga pridno beremo, smo opazili, da imaš rada poezijo. Kakšno vlogo ima poezija v tvojem življenju? Ima morda posebno mesto tudi v psihologiji nasploh?

Mateja Hergula: Menim, da ima poezijo veliko moč. Občutek, da je enkrat nekje nekdo razumel, kako se počutiš in to znal ubesediti, je lahko zelo »odrešujoč«, v smislu, da nismo sami in se tudi drugi soočajo s takimi občutji.

Občutek, da je enkrat nekje nekdo razumel, kako se počutiš in to znal ubesediti, je lahko zelo »odrešujoč.«

Poezija namreč velikokrat izhaja iz naših najglobljih in najintimnejših delov jaza. Včasih sami težko najdemo »prave besede«, s katerimi bi se izrazili in je to veliko lažje preko pesmi. Ni treba, da je vedno vse napisano črno na belem. Prav je, da včasih človek tudi sam malo pomisli, se v zapisanem izgubi ali najde ter se prepusti domišljiji.

“V kovček dam raje knjige kot kopalke.”

Obožuješ tudi branje, knjige in vse, kar spada sem. Koliko časa dnevno si poleg pogostih obiskov narave in ustvarjalnih dejavnosti vzameš za branje?

Mateja Hergula: Nisem ena tistih, ki mora imeti točno odmerjen čas za aktivnosti. So dnevi, ko lahko v enem vikendu preberem knjigo s 400 stranmi. Včasih pa se zgodi, da knjige dva tedna sploh ne primem v roke. Čeprav je to redko.

Meni veliko pomeni že, če zvečer pred spanjem malo polistam, mogoče preberem par vrstic ali preberem kako pesem. Največ preberem poleti med počitnicami, oziroma med dopustom – takrat največji del mojega kovčka zasedajo knjige in ne kopalke, ha ha.

Zakaj je po tvojem (strokovnem in osebnem) mnenju dobro, da ljudje berejo?

Mateja Hergula: Po eni strani zelo enostavno, po drugi strani pa zelo zahtevno vprašanje – težko na kratko in jedrnato ubesedim vse prednosti, oziroma koristi, ki jih vidim v branju. Zato bom izpostavila eno – krepitev empatije – zmožnost postaviti se v »kožo« drugega in pogledati na svet skozi njegove oči. Menim, da nam empatije in razumevanja v vsakdanjem življenju zelo manjka.

Menim, da nam empatije in razumevanja v vsakdanjem življenju zelo manjka.

Če se pa dotaknem strokovnega vidika, je najbolj pomembno, da pričnemo s spodbujanjem branja že v otroštvu. Ne samo z branjem, ampak nasploh, z izpostavljenostjo otroški literaturi (vključevanje staršev in otrok v skupno branje, obiskovanje knjižnice, pogovore o knjigah), za katero se je pokazalo, da v veliki meri spodbuja govor otrok in njihov bralni razvoj.

Zadnja runda

Kaj pa tebe motivira? Od kod črpaš navdih?

Mateja Hergula: Vedno znova ugotovim, da je narava tista, v kateri se prerodim, ki me napolni z energijo in je neskončen vir navdiha. Tudi razne študije kažejo, da ima sprehod v naravi veliko blagodejnih vplivov tako na naše počutje kot na našo produktivnost in ustvarjalnost.

Zelo pa me motivirajo tudi meni posebej ljube osebe, ki mi stojijo ob strani in na katere se lahko kadarkoli obrnem ter vprašam za njihovo mnenje ali nasvet.

Imaš kakšne posebne izzive in cilje za prihodnost?

Mateja Hergula: Imam veliko izzivov, s katerimi se želim spoprijeti, da dosežem cilje, ki si jih vsakodnevno zadajam.

Posebna, malo večja želja, ki izvira že iz otroštva, pa je napisati knjigo. V zadnjem času je ta želja vedno bolj živa, zato lahko rečem, da je to moj cilj, za katerega upam, da mi ga tudi uspe doseči v bližnji prihodnosti.

Priporočaj mi knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak, ki želi najti svoje poslanstvo/sanje in mu/jim slediti?

Mateja Hergula: Težko izpostavim zgolj eno knjigo, ker ljudje gremo v življenju skozi različna razvojna obdobja in doživljamo dogodke, ki so nam v tistem obdobju bolj pomembni, oziroma nas bolj zaznamujejo.

Mogoče bi vseeno omenila zgodbo Malega princa, ki sem ga prebrala kot deklica in ga spet prebrala pred kratkim, ter ga povsem drugače razumela. Citat iz te knjige, » Kdor hoče videti, mora gledati s srcem,« pa je uporaben nauk v različnih obdobjih in situacijah.

Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živiš? Imaš svojega najljubšega? Morda še zaključna misel?

Mateja Hergula: Mogoče se komu zdi kliše, pa vseeno, moj najljubši citat je: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« Zakaj? Ker menim, da moramo vedno začeti pri sebi in izhajati iz sebe, ne glede na to kaj počnemo, oziroma, v čem je stvar.

Ljudem nam sicer to ni preveč blizu, ker je lažje pokazati s prstom na drugega, kakšen naj bo, kako se naj vede, kako se naj spremeni, kakšne napake dela … lažje se je pogovarjati o drugih, kot pa se zazreti vase in sam narediti korak naprej.

Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂