»Misel spremeni strukturo … Videl sem ljudi, kako so na novo ožičili svoje možgane s svojimi mislimi in tako pozdravili prej neozdravljive obsesije in travme.« ~ Norman Doidge, v Kanadi rojen psihiater in avtor knjige The Brain That Changes Itself (Možgani, ki spreminjajo sami sebe).

Nevroplastičnost: dobro in slabo

Človeški možgani so izjemno gnetljivi. Lahko se oblikujejo skorajda tako kot žogica iz plastelina, vendar z nekoliko več časa in truda.

Zaradi zadnjih dvajsetih let – zahvaljujoč hitremu razvoju na področjih slikanja možganov in nevroznanosti – lahko danes z gotovostjo rečemo, da so možgani zmožni preoblikovanja, in mi smo inženirji.

V mnogih pogledih je nevroplastičnost naravnost čudovita stvar. S tem izrazom opisujemo sposobnost človeških možganov, da se prilagajajo tekom človeškega življenja.

• Izboljšamo lahko našo inteligenco (I.Q.).
• Lahko se naučimo novih veščin, ki nam lahko popolnoma spremenijo življenje.
• Lahko si opomoremo po določenih tipih možganskih poškodb.
• Postanemo lahko bolj čustveno inteligentni.
• Lahko se odvadimo slabih navad in prepričanj.

Po drugi strani pa si lahko naše možgane na žalost reprogramiramo tudi na slabše!

Prepričanja spremenijo možgane

Donald Hebb, pionir na področju nevroplastičnosti in nevropsihologije, je nekoč dejal:

“Neurons that fire together, wire together.” Hebbov aksiom nas spominja, da vsaka izkušnja, misel in občutek sprožijo na tisoče nevronov, ki tvorijo nevronsko omrežje. Ko izkušnjo ponovimo večkrat, se možgani naučijo, da vedno sprožijo iste nevrone.

Dr. Michael Merzenich, ki ga danes poznamo kot morda najbolj priznanega nevro-znanstvenika in katerega delo temelji na opažanjih Hebba, je dokazal povezavo med našimi mislimi in strukturnimi spremembami v možganih.

Med njegovimi dognanji je ta morda najpomembnejša:

Vaše izkušnje, vedenje, razmišljanje, navade, miselni vzorci in načini, kako komunicirate s svetom, so neločljivi od tega, kako se možgani ožičijo. Negativne navade lahko vaše možgane spremenijo na slabše. Pozitivne navade lahko vaše možgane spremenijo na bolje.

Nevroplastičnost in bolezen

Razmislite o tem citatu, katerega avtor je Alex Korb (Ph.D). in avtor knjige The Upward Spiral: Using Neuroscience to Reverse the Course of Depression, One Small Change at a Time:

»Pri depresiji ni nič temeljnega narobe s človeškimi možgani. Gre preprosto za to, da določena nastavitev nevronskih povezav ustvarja nagnjenost k vzorcu depresije. Opraviti ima s tem, kako se možgani soočajo s stresom, načrtovanjem, navadami, sprejemanjem odločitev in še kopico drugimi stvarmi – z dinamično interakcijo vseh teh povezav. In ko se enkrat začne tvoriti vzorec, povzroči številne majhne spremembe v možganih, ki ustvarjajo poslabšanje stanja.«

Ja, nevroplastičnost je lahko tako problem kot tudi rešitev obenem.

Pritoževanje in spremembe v možganih

Poglejmo še specifične učinke negativnih navad – na primer pritoževanja – in kako te navade spreminjajo strukturo možganov.

Vsi poznamo kakšno osebo, ki je nenehno negativno nastrojena. Osebo, ki nikoli ni zadovoljna z ničemur in z nikomer.

Negativni ljudje se skoraj vedno tudi pritožujejo. Še huje je. Tistih, ki se pritožujejo, ne zadovolji to, da bi svoje negativne misli in občutke zadržali zase, pač pa jih enostavno morajo podeliti z nekom, ki ni rojen pod srečno zvezdo in jih mora poslušati.

Nedvomno so takšni ljudje nadležni njihovim družinam in prijateljem, ni pa jih potrebno kaznovati, temveč jih moramo razumeti.

Vsi se pritožujemo od časa do časa. Pravzaprav so raziskovalci iz Clemson University empirično demonstrirali, da vsakdo občasno godrnja. Le da se nekateri pritožujejo bistveno bolj kot drugi.

Tisti, ki se nenehno pritožujejo, vedno sodijo v eno izmed teh treh skupin:

• Ljudje, ki preko pritoževanja iščejo pozornost; Vedno govorijo o tem, kako jim gre slabše kot vsem drugim. Ironično, (racionalni) ljudje bodo ignorirali takšno osebo in ne bodo trošili mentalne energije za njihovo negativnost.
• Kronični godrnjači; Ti ljudje živijo v nenehnem stanju pritoževanja. Če že na glas ne govorijo o svojih bolečinah, pa zelo verjetno mislijo o njih. Psihologi so to kompulzivno vedenje poimenovali ‘rumination’, ki ga lahko definiramo kot »vedno znova na novo misliti o problemu, ne da bi to misel sploh kdaj končali.« To je na žalost zelo tesno povezano z depresivnimi in nervoznimi možgani.
• Godrnjači z nizkim E.Q.-jem: E.Q. je čustvena inteligenca. Teh ljudi ne zanima vaša perspektiva, vaše misli ali občutki. Ste kot stena. In zato se vam bodo vedno znova pritoževali in govorili o svojih negativnih občutkih ob vsaki priložnosti.

Je kriviti možgane? Je.

Večina negativnih ljudi se ne želi počutiti tako. Kdo pa se bi? Škodljive oblike vedenja, med katere spada tudi pritoževanje, sploh, če se v možgani nenehno zazankano vrti, bodo nedvomno preoblikovale miselne procese. Spremenjene misli vodijo v spremenjena prepričanja, ki vodijo do sprememb v vedenju.

Naši možgani posedujejo nekaj, kar lahko imenujemo nagnjenost k negativnosti. To je tendenca možganov, da se osredotočijo raje na negativne kot na pozitivne okoliščine. Dr. Rick Hanson, nevroznanstvenik in avtor knjige Buddha’s Brain, pojasnjuje nagnjenost k negativnosti:

»Negativni stimuli USTVARJAJO večje nevronske aktivnosti kot pozitivnI. Tudi zaznavamo jih lažje in hitreje.«

Ponavljanje je mati vsega učenja. Ko se vedno znova osredotočamo na negativno s pritoževanjem, sprožamo nevrone, ki so odgovorni za negativno nastrojenost.

Naše negativno obnašanje ustvarjamo preko ponavljanja.

Zadnje misli

Ni mogoče, da bi venomer bili samo srečni in veseli in niti ni potrebno, da je tako.

Bilo pa bi dobro, kakorkoli že, da naredimo konkretne korake proti temu, da nasprotujemo negativnemu razmišljanju. Raziskave vedno znova pokažejo, da sta meditacija in čuječnost morda najbolj mogočni orodji za premagovanje negativnosti.

Raziskovalka pozitivne psihologije, Barbara Fredrickson, in njeni kolegi na University of North Carolina, so pokazali, da ljudje, ki dnevno meditirajo, izražajo več pozitivnih čustev kot tisti, ki ne. So bolj čuječi, imajo jasneje izražen življenjski smisel, socialno podporo in zmanjšane simptome bolezni.

Ko se boste naučili osnov meditacije, ki vključujejo tudi osredotočenost na dih, si ustvarite dnevni urnik za meditacijo, ki vam bo ustrezal. Že 15-20 minut meditacije na dan lahko za vas in vaše možgane predstavlja izjemno spremembo na bolje.

Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂