Prehrana za zdravje in prehrana za videz (telesno sestavo) nimata nujno enakih prioritet. Prehrana za zdravje pomeni izbiro živil, ki telesu zagotavljajo potrebna hranila za ohranjanje zdravja, medtem ko ima pri prehrani za videz prednost izbira živil, ki imajo nižjo kalorično vrednost.

Prehrana za zdravje

Zdrava prehrana je stanje, v katerem posameznik znotraj kaloričnega ravnovesja (količina kalorij, pri kateri se ne redi, niti ne hujša) uspe telesu priskrbeti vsa potrebna hranila. Če mu to uspeva dolgoročno, potem bi lahko rekli, da se prehranjuje zdravo.

Iz te definicije lahko zaključimo, da so pri prehrani za zdravje najpomembnejši dejavnik kalorije – njihovo ravnovesje – ter na drugem mestu viri teh kalorij – kvaliteta živil, ki jih izbiramo. Več: Kalorija ni enaka kaloriji

Če dolgoročno uživamo več kalorij, kot jih potrebujemo, ali uspemo potrošiti skozi gibanje, lahko pričakujemo porast telesne teže, deleža maščobe in s tem višje tveganje za kopico zdravstvenih težav. Sem spadajo diabetes, srčno-žilne nepravilnosti, povišan pritisk, težave s holesterolom, idr.

Prekomerna telesna teža je najbolj natančen napovedovalec smrtnosti iz vseh vzrokov (vir). To v bistvu pomeni, da ni važno, ali se izogibamo cukru, ali ne, jemo kruh, ali ne, … če smo predebeli, nismo zdravi. Ali vsaj ne bomo zelo dolgo. Verjetno bo zdravstveno stanje posameznika z normalno telesno težo, ki si sem ter tja privošči kakšno »pregreho« boljše, kot zdravstveno stanje pretežke osebe, ki se je uspela zrediti na izključno bio/eko/domači/super hrani.

Živila so kot oblačila

Telesu je prav malo mar za našo prehransko filozofijo, za etična, moralna prepričanja ter mnenja, ki temeljijo na selekciji pristranskih informacij, ali konkretni prehranski znanosti. Od nas zahteva hranila in dokler zadostimo vsaj minimalnim potrebam*, lahko uspevamo na najrazličnejši prehrani – s povsem drugačnim razmerjem beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob. Posamezna živila so v tej zgodbi le ponudniki hranil in sama po sebi nimajo pozitivnih ali negativnih lastnosti. Enostavno so. Kot kos obleke v izložbi trgovine.

*Približno 0,6 g/kg telesne teže. Za 60 kg težko osebo bi to pomenilo najmanj 36 g posameznega makrohranila dnevno. Ko se spodnja meja doseže, je izpolnitev kaloričnih potreb z več beljakovinami, OH ali maščobami očitno prej stvar osebnih preferenc, kot zdravja.

Oblačila imajo značilne cene, so drugačne kvalitete in produkt različnih blagovnih znamk. Tako so lahko tudi živila živalskega, rastlinskega ali industrijskega porekla. Z več hranili, ali manj.

Originalni Hugo Šef iz Milana je boljše kvalitete, kot Amidas iz Ljubljanske pokrite tržnice. To ni stvar debate. Podobno je, na primer, jajce bolj vsesplošno hranljivo od paprike. Ima več za zdravje potrebnih hranil. To ni moje mnenje, temveč dejstvo. Lahko mi jajce ni všeč (po okusu, videzu ali kar tako, ker je prišlo iz kurje riti), ne morem pa reči, da ni hranljivo in zdravo.

Sami izbiramo oblačila (= hranila)

Sami izbiramo svoje znamke oblačil in podobno se lahko sami odločamo za vire svoje prehrane. Če mi pristoji Under Armour, super, ampak to ne pomeni, da je Nike zanič. Prehrana za zdravje je torej naša izbira. Če sem proti cukru, dobro zame, ni pa zato beli kristal avtomatsko vzrok vsega hudega. Če se odločim za vegetarijansko prehrano, je to moja izbira. Vendar trditi, da je meso škodljivo, toksično, ogrožajoče za okolje in rakotvorno, je v tem trenutku z vidika znanosti neosnovano. Želite jesti samo surovo? Naj vam tekne in blender dobro služi, le ne trosite naokoli, da je kuhana hrana »mrtva«, prosim lepo, ker ni.

Razumete poanto? Izberimo, kakor želimo, vendar ne trdimo, da je to najboljše kar »za vse« po vrsti. Prehrana za zdravje je osebna odločitev. Pri prehrani ni veliko “pravil”, če sploh katero, ki bi držala kar za vsakogar, v vsaki situaciji, ali za vedno.

Različni prehranski režimi

Veganstvo

V prehrani veganov prevladujejo ogljikovi hidrati in fruktoza. Pogosto uživajo malo maščob (predvsem živalskih, bi rekel Cime), tudi beljakovine bi lahko iskali z lupo. Kljub očitnim omejitvam so ozaveščeni posamezniki naklonjeni izbirati skoraj izključno naravna živila – veliko različne zelenjave, sadja, stročnic in polnovrednih žit – zaradi česar jim gre lahko tak način prehrane prav dobro od rok in obljublja dolgo življenjsko dobo. Pod predpostavko, da si zagotovijo dovolj kalorij in nekaterih ključnih hranil (železo, vitamin B12, vitamin D in cink), res ne potrebujejo svaril o ‘nevarnostih’ njihovih izbir. Posebej ne s strani nekoga, ki ne premore niti zrno njihovega (granatnega jabolka) odnosa do hrane (Vir).

Vegetarijanstvo

Vegetarijanci so med najdlje živečimi na svetu (Vir). Poznajo bistveno manj omejitev od veganov in si dovolijo obleči še kakšno kakovostno ‘znamko’, kot na primer jajca ter ribe. Posledično je doseganje kriterija št. 2 zdrave prehrane (hranila) za njih precej enostavna … pravzaprav so po tem kriteriju ‘bližje’ vsejedcem, kot veganom. Njihova makrohranila so v splošnem bolj enakomerno razporejena, predvsem z več maščobami in malo manj OH, dočim tudi tu ostajajo beljakovine daleč pod priporočenimi vrednostmi (Vir).

Fitnes režim

»Beljakovinojedci« so fitnes modeli – včasih dobesedno – in radi posegajo po živilih, kot so jajca in beljaki, posneta skuta, beljakovine sirotke v prahu (ang. whey), kosi mesa brez veliko pripadajoče maščobe in vse vrste rib. Praviloma živijo podobno dolgo kot vegi predhodniki in niso zakisani s fuč ledvicami, kot bi nekateri radi verjeli (Vir).

LCHF režim

Maščobojedci slišijo na ime keto, bolj splošno tudi LCHF in so neke vrste ‘kontra’ vegani. Slednji so pičeni v OH skrajnost, prvi pa forsirajo le maščobe in to živalske, za nameček. Kot ne poznam ljudstev izven moderne civilizacije, ki bi bila namenoma veganska in tako dolgo časa (ne mislim nekaj let, temveč skozi generacije), ne poznam niti, kako se dolgoročno obnese ketonski način prehrane, pri katerem več kot 70-80 odstotkov kalorij predstavljajo maščobe.

Obe vrsti adaptacije sta seveda možni (očitno ima Ceca prav, ko v svoji pesmi z naslovom Beograd zapoje: Živ se čovek na sve navikne …:), vendar je ketonska v naravi pogosto prekinjena s priložnostnimi ogljikovimi hidrati, kot je sezonsko sadje, med, ipd, … ali v primeru pretežno rastlinojedih ljudstev takrat, ko uspejo sklatiti kakšno ptico z neba, ujeti ribo, ali se sladkajo s praženimi žužki. Tipični predstavniki visoko-maščobne diete so Eskimi in Masaji, na drugi strani pa najdemo ljudstvo Bantu, recimo. Prehrana jih loči, povezuje pa jih dobro zdravje ter odsotnost večine nam znanih modernih bolezni. Več: Težavna razmerja, 1 del.

Vsi lahko imamo prav

Skratka, človek je očitno jedel, kar je imel večinoma na voljo v danem okolju, najsi bodo to paleo »lovci«, keto »maščobojedci«, vegi »nabiralci«, … kakor koli že, nihče od tradicionalnih, avtohtonih ljudstev zelo verjetno ni vihal nosu nad naravnimi viri prehrane na podlagi prepričanj. Vodila jih je potreba po kalorijah in hranilih*. Dokler so to zagotovili, je bilo zdravje na varnem, ne glede na glavo obrnjena razmerja posameznih makrohranil. Zanimivo, ne? Zakaj se potlej prerekamo, vsaj kar se zdravja tiče, če imamo pa lahko vsi prav (Vir). Kot že rečeno, je prehrana za zdravje naša izbira in odločitev v naših rokah.

*V knjigi Nutrition in Physical Degeneration (Weston A. Price) piše, da je opazoval določena ljudstva namenoma iskati in častiti določene vire prehrane (surovo mleko, kri, mast, drobovina, fermentirana hrana) kljub obilju sveže (surove) rastlinske prehrane (sadje, zelenjava, gomolji, žita, stročnice, …). Najverjetnejši razlog za to je, da se nekateri ključni vitamini za človeško zdravje in razvoj – vitamin A, D, K2, B12 – v večjih količinah in razpoložljivih (aktivnih) oblikah nahajajo v živalskih virih prehrane in/ali po določenih postopkih obdelave (kot je fermentacija v primeru zelenjave, sadja, žit in mleka).

Sledi nadaljevanje…

Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂