Bela dama

Pred dvema letoma si napisala knjigo z naslovom Bela dama, ki govori o legendarni tekačici Heleni Žigon. Kaj te je v Helenini zgodbi tako navdušilo, da si se odločila njene spomine in dosežke spraviti v roman?

Jasmina Kozina Praprotnik: Ko sem opazovala Heleno, me je navdušila zaradi treh reči: ker je stala v prvi startni liniji, ker je bila zrihtana in ker je bila najstarejša. To troje mi je bilo všeč. Ko pa sva se začeli več pogovarjati, sem ugotovila, da je modra ženska, ki je doživela tudi hude reči, ki pa so jo naredile še močnejšo in plemenitejšo.

jasmina kozina praprotnik_bela dama
Jasmina in legendarna tekačica Helena Žigon.

Potem pa je prišel tisti večer, ko sta bila z Urbanom gosta v neki knjižnici in jo je novinar vprašal, kdaj bo knjiga o njej. Odgovorila je, da je ne bo. To mi ni dalo miru, niti Urbanu ne. Ko mi je na poti domov predlagal, naj jo napišem jaz, sem bila takoj za. Za pa je bila tudi Helena in tako sva se začeli dobivati in ona mi je pripovedovala, kako je bilo. To je bilo pred 4 leti, ko je bila stara 86 let, kmalu bo 90.

Knjiga je menda postala prava uspešnica tudi čez lužo?

Jasmina Kozina Praprotnik: Že pred časom sem v Dnevniku brala intervju z Američanom, pisateljem in predavateljem, ki živi v Kamniku, dr. Noahom Charneyem, ki je povedal, da je slovenska literatura lahko zanimiva za Američane, ker je zanje eksotična. To, da bi bila lahko Bela dama eksotična in Kamničan, sta me spodbudila, da sva z možem dr. Charneya  že v naslednjih dneh obiskala.

V nadaljevanju sva se udeležila dveh delavnic, ki jih vodi na Filozofski fakulteti, ene prav na temo, kako priti na ameriški trg. Podkrepljena z zaupanjem, da je zgodba dobra, sva se odločila, da poiščem prevajalko. Tako sem prišla do Erike Johnson Debeljak, potem pa je bilo treba le še najti založbo, ki bi prevodu dala papir in krila.

Sliši se preprosto, pa ni, ker sem tudi sama poskusila, a večinoma nisem dobila niti odgovorov. Poskusil je Noah in prevod knjige z dopisom, da je to zanimiva knjiga njegove kolegice, poslal na eno od ameriških univerzitetnih založb, ki se je odzvala. Čez dva meseca so mi v vednost poslali dolgo in natančno analizo zgodbe dveh profesorjev, ki sta utemeljila, zakaj ocenjujeta knjigo kot vredno odkupa.

Tako sem z založbo NIU Press podpisala pogodbo za tržne pravice za angleško govoreči svet. Želeli so pravice za prevode v vse jezike, pa tudi za potencialne filmske pravice, a sem vztrajala, da tega ne dam. Na podlagi podpisane pogodbe mi je potem Javna agencija za knjigo povrnila dobro polovico stroškov prevoda. Od pogodbe do izdaje pa je bilo še precej dela, knjigo sem za ameriški trg nekoliko razširila, dodatno razložila zgodovino in kraje, kjer se zgodba dogaja in ki so običajnim Američanom seveda neznani.

Iz založbe so želeli tudi, da zgodbo naredim primerno tudi kot dodatno čtivo za študente, ki se ukvarjajo s študijem življenja v socialističnih državah. Med pripravo končnega besedila sem si s štirimi ljudmi iz založbe, iz katere je bil vsak zadolžen za svoje področje, izmenjala preko 200 elektronskih pisem. Pri vsaki stvari so bili zelo natančni.

Po dobrem letu in pol pa je knjiga končno šla v tisk in na svojo pot med angleško govoreče bralce. Prebrala in ocenila sta jo celo že dva novinarja New York Timesa, njuni mnenji in še mnenja nekaterih drugih bralcev so navedena na spletni strani Amazona, kjer je knjigo možno tudi naročiti.

Skupaj z založbo pa se še naprej trudimo priti do recenzij ali vsaj omembe knjige v različnih medijih. Predlagala sem jim, da bi bila knjiga gotovo zanimiva na kakšnem od sejmov velikih ameriških maratonov, recimo New Yorškega, saj je naša junakinja tekla tudi na njem in je torej del zgodbe. Ker gre za univerzitetno založbo pa takega načina promocije niso ravno vajeni in sedaj tuhtajo, če bi to šlo. Pomagalo bi gotovo, zato upam da se bomo kaj zmenili.

Podobnega projekta si se lotila še z eno tekačico, 82-letno Kazimiro Lužnik, ki je običajno najstarejša udeleženka slovenskih tekov. Zaradi natrpanega urnika si pisanje knjige nekoliko preložila. Kdaj lahko pričakujemo njen izzid?

Jasmina Kozina Praprotnik: Kazimira je prav tako izredna ženska, zelo energična in do življenja zelo spoštljiva in hvaležna. Neverjetna je, polna radosti. Taka, kot jo vidimo na tekih, nasmejano, naličeno in z rokami kvišku, taka je tudi doma.

Upam, da sem uspela zajeti nekaj te njene radosti v knjigi na način, da se je bo bralec v čim večji meri dodatno nalezel. Recimo, da bi knjiga lahko izšla okoli naslednjega novega leta.

Kaj želiš ljudem sporočiti preko zgodb Helene in Kazimire? Kaj je po tvojem tisto, kar tekače in ostale športnike v zrelih letih žene, da ne prenehajo?

Jasmina Kozina Praprotnik: Tek je tako osnovna dejavnost, da s seboj pripelje tudi najbolj osnovno, a zelo potrebno obliko veselja. Ko stečemo po svežem zraku, po parku ali gozdu, smo lahko ponovno kot otroci, ko smo bili sposobni čutiti preprosto veselje samo nad tem, da smo in da se premikamo.

Ko stečemo po svežem zraku, po parku ali gozdu, smo lahko ponovno kot otroci, ko smo bili sposobni čutiti preprosto veselje samo nad tem, da smo in da se premikamo.

Ob vseh stresih, ki nam jih življenje ponuja, je redno vračanje k tem preprostim občutkom nuja. Le-ta nam namreč omogočajo, da se odmaknemo od težav, da dobimo širši ali celo nov zorni kot, ki nam pomaga videti nove, boljše rešitve in predvsem, da zaživimo z večjo hvaležnostjo. S tem pa tudi bolj prijazno do sebe in do drugih.

Ko uspeš to umestiti v svoj teden, potem si ne predstavljaš več življenja brez. S tem želiš le še nadaljevati. Ko energijo daješ, jo dobivaš nazaj in zato se je tako prijetno srečevati in skupaj teči, se skupaj potruditi v klance. Utrujenost se kmalu umakne občutku poživitve. Za to namreč gre, da se je lepo čutiti žive. In to kar se da redno. Lahko sami, lahko pa v prijetni družbi. Z Urbanom o tem veliko razmišljava in to zelo rada tudi deliva naprej.

jasmina kozina praprotnik_družina
Družina Kozina Praprotnik na teku (trije otroci, četrti na poti).

Jasmina zasebno

Si mama štirih otrok, žena, maratonka, magistra antropologije, pisateljica. Kot družina ste izredno aktivni, poleg vsega pa se prehranjujete vegansko, kar pomeni, da priprava kvalitetnih obrokov zahteva veliko časa. Kako ti uspe vse to spraviti v en dan?

Jasmina Kozina Praprotnik: Današnje kosilo sem skuhala v petih minutah. Pa ga moj mož ni mogel prehvaliti, otroci ga bodo imeli pa za večerjo. Naredila sem lečino juho, notri sem dala suhe paradižnike, korenje, alge, zeliščno sol, oljčno olje in KARI. In pa skledo podušenega ohrovta, ki sem ga zabelila z oljčnim oljem, kisom, kvasovimi kosmiči in koščki tofuja.

Rada kuham, pripravljam sladice, običajno presne. Vedno sama spečem kruh. Pri vsem tem sem zelo hitra, zato se nikakor ne strinjam z mnenjem, da priprava kvalitetnih obrokov vzame precej časa. Če imaš doma kvalitetne sestavine, svobodno domišljijo in lačno družino, potem je vse skupaj lahko hitro ter vsem v zadovoljstvo in zdravje. Menim, da kvalitetna hrana ni rezultat kompliciranja, ampak dobrih sestavin in dobre volje.

Menim, da kvalitetna hrana ni rezultat kompliciranja, ampak dobrih sestavin in dobre volje.

Kaj svetuješ ljudem, ki si želijo v svojo rutino vpeljati tek, pa ne vedo, kako začeti?

Jasmina Kozina Praprotnik: Pa saj je to, ko si pred tem, da boš nekaj novega začel, torej to, da se ti bo odprl nov svet, nekaj najlepšega. Zato sem za te ljudi, torej take, ki si želijo, že vnaprej vesela.

Začeti pa je treba po ščepcih, hoji dodajati sekunde teka in počasi napredovati. Gre vendar za zdravje, za dobro počutje. Največja napaka začetnikov je ta, da začnejo preveč pogumno in se poškodujejo ter odnehajo.

Začeti teči je veliko boj zdravo tako, da sprehodom dodajamo izjemno kratke odseke teka. Tečemo le 10 do 15 sekund in to na enem sprehodu ponovimo med 5 in 10-krat. Takšen tek tekača začetnika primerno krepi, hkrati pa se zmanjša možnost nastanka preobremenitvenih poškodb.

Pomembno je tudi, da teka ne dojemamo tekmovalno. Veliko dlje pridemo, če ga dojemamo potovalno, ko gre torej za bolj trajnostni pristop v čim bolj pozna zrela leta.

Pomembno je, da teka ne dojemamo tekmovalno. Veliko dlje pridemo, če ga dojemamo potovalno.

Zaključek

Kaj pa tebe motivira? Od kod črpaš navdih?

Jasmina Kozina Praprotnik: Motivirana za naslednji lep dan že zaspim in potem se taka tudi že zbudim. Radovedna, kaj mi bo dan prinesel, kako ga bom uspela izkoristiti, kaj vse mi bo uspelo narediti, koga vse bom srečala, kaj vse bom prebrala, napisala, skuhala, spekla, koliko pretekla, kaj lepega videla, koliko glasbe slišala, kaj zapela, telovadila, kaj organizirala, koliko pravljic bom prebrala otrokom, koliko se bom lahko smejala, …

Seznam se lahko še nadaljuje in vsaka od teh stvari mi je v navdih.

Imaš kakšne posebne izzive in cilje za prihodnost?

Jasmina Kozina Praprotnik: Uh ja, vseh vrst. Dnevne izzive (nekateri so zgoraj našteti) in mnogo več. Pa srednjeročne cilje, ki vključujejo vse dogodke, ki jih z Urbanom organizirava in čigar dnevi se bližajo.

Pa izzive, ki jih puščam za čas, ko bo šel najmlajši v vrtec in bom lahko nekaj zbranega časa posvetila stvarem, ki sem jih pustila odprte.

Pa dolgoročni cilj, da ostanemo zdravi, radovedni, da se imamo radi, pa da pri vsem tem tudi napredujemo in da to veselje do življenja širimo tudi na druge ljudi.

Priporočaj mi knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak, ki želi najti svoje poslanstvo/sanje in mu/jim slediti?

Jasmina Kozina Praprotnik: Knjige so moje pomembne sopotnice, v njih živim dodatna življenja in črpam navdih. Ker pa trenutno nimam prav veliko časa za branje, je moja najljubša revija – revija o knjigah, Bukla. V njej rada preberem povzetke in imam potem slutnjo, da nekaj o zgodbi, ki je navdahnila pisatelja, vem.

Nazadnje me je pretresla knjiga Filozof in Volk. Vsem, ki tečejo, pa tudi takim, ki ne, pa seveda priporočam mojo Belo damo. Čisto vsem pa priporočam, naj ugasnejo televizijo in naj berejo.

Čisto vsem priporočam, naj ugasnejo televizijo in naj berejo.

Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živiš? Imaš svojega najljubšega? Morda še zaključna misel?

Jasmina Kozina Praprotnik: Veliko jih je, a recimo da mi sedaj pade na pamet tole:

Od mojega načina razmišljanja je večinoma odvisno, kako se počutim. Zato izberi raje dobrodejno razmišljanje in z dobrim počutjem ne odlašaj.

 

Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂

 

Se želiš pridružiti največji družini motivirancev v Sloveniji?

1
2
Deli
Prejšnji članek7 skrivnosti uspešnih ljudi za uravnoteženo življenje
Naslednji članekZakaj se pametni ljudje obkrožijo s še pametnejšimi?
Neža M.
Neža pravi, da so v življenju pomembne majhne stvari. Morda je prav zato magistra mikrobiologije. Rada bere, piše, ustvarja in se potepa po naravi. Zaradi nedavno odkrite celiakije vse bolj raziskuje vpliv hrane in psihe na splošno zdravje. Je glavna pomočnica in skrbnica portala Motiviran.si.