Kdo je Mateja Hergula?
Mateja Hergula je mlada psihologinja, ki sem jo po spletu naključij spoznala preko Instagrama, kjer se objavlja utrinke s svojega bloga Psiho drobtinice. Ko sem se bolj poglobila v njeno pisanje, me je navdušila predvsem zaradi iskrene ljubezni do branja in pa zaradi odlične ideje o skrbi za lastno duševno zdravje, ki jo uspešno širi s pomočjo bloganja.
Psiho drobtinice sporočajo, da je življenje lepo in da so lahko tudi kratki popoldanski sprehodi naravnost čarobni. Kdo drug, če ne vi sami, bo poskrbel za vaše dobro počutje s tem, kar imate v tem trenutku?
Uvod
Kdo je Mateja Hergula v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?
Mateja Hergula: Sem človek, ki me navdušuje in preseneča človek v vseh svojih pogledih –zato v prvi vrsti psihologinja – moj uradni naziv je magistrica psihologije. Neuradno, v prostem času, pa sem tudi jaz samo človek, oziroma ženska, ki se vsak dan znova trudi biti pristna in prisotna ter dobra oseba.
V življenju zavzemamo različne vloge, smo partnerji, prijatelji, starši, sodelavci itd., tako da nisem čisto ista Mateja v službi in v prostem času. Določene temeljne osebnostne lastnosti in vrednote, ki so temelj mojega delovanja in vedenja, so iste tako poslovno kot zasebno, kar se tudi odraža navzven: sem bolj introvertirana, željna znanja in novih izkušenj, odprta in razumevajoča, oboževalka narave, iskalka lepote, ki obožuje morje in se drogira z globokimi pogovori in dobrimi knjigami.
Sem iskalka lepote, ki obožuje morje in se drogira z globokimi pogovori in dobrimi knjigami.
Duševno zdravje je še vedno velik tabu
Leta 2015 si magistrirala iz psihologije, opravila obvezno prakso in se zaposlila v podjetju Talum v Kidričevem. Sprva kot strokovna delavka v kadrovski službi, od lanskega septembra dalje pa kot psihologinja. Kaj je tvoja naloga v podjetju?
Mateja Hergula: Res je, v novembru 2015 sem magistrirala, v decembru istega leta pa sem se že zaposlila v podjetju Talum. Najprej sem svojo karierno pot znotraj tega podjetja začela kot pripravnica, potem nadaljevala kot strokovna delavka začetnica, sedaj pa sem na konkretnem delovnem mestu psihologa v kadrovski službi.
Talum je veliko podjetje, ki ima trenutno že več kot 1.400 zaposlenih, kar pomeni, da gre za velik in kompleksen sistem, v katerem dela z zaposlenimi ne zmanjka in ga je bilo treba najprej čimbolj spoznati, zato taka postopna karierna pot.
V zadnjih dveh letih smo predvsem intenzivno zaposlovali, zato sem bila najbolj aktivna v selekcijskem postopku, pri vodenju razgovorov za zaposlitev in opravljanju psiholoških pregledov, oziroma testiranj. Vključena pa sem seveda še v druge raznorazne aktivnosti, ki jih nima smisla vseh naštevati.
S kakšnimi primeri se pri svojem delu najpogosteje soočaš? Kdo prihaja k tebi po pomoč?
Mateja Hergula: Težko pišem o konkretnih primerih, saj stremim k spoštovanju in varovanju človekove dostojanstvenosti in pravice do zasebnosti.
Izpostavim lahko, da opažam, da je duševno zdravje, s katerim se kot psihologinja ukvarjam, še vedno tabu tema, ki se ji je bolje izogniti, ne samo v Talumu, ampak na sploh v družbi.
Še vedno velja, da greš k psihologu bolj za kazen …
… v primeru kakšnega neprimernega vedenja ali kakšnih drugih hujših težav. Ta model ni značilen samo za delovno okolje, ampak se s podobnimi težavami srečujejo tudi kolegice psihologinje v šoli, v smislu psihologa kot »servisne službe« – »tukaj ga imaš, zdaj pa nekaj z njim naredi«.
Ampak vsi vemo, da se človek po 15 minutah ali pol ure pogovora ne bo spremenil. Ne trdim, da se ljudje ne spreminjamo, ampak je potrebno veliko več načrtnega in trdega dela, če želimo doseči neko spremembo.
Zaposlen psiholog v podjetju je vsaj za slovenske razmere še čisto ameriška praksa. Kako to, da se je podjetje Talum odločilo za ta korak?
Mateja Hergula: Podjetje Talum ima sistematizirano delovno mesto psihologa v kadrovski službi že zelo dolgo. Tak sistem izhaja iz časov bivše juge, v kateri je bila psihologija dela kot stroka zelo močna in so bili psihologi v podjetjih zastopani v veliko večjem številu, prav tako se je na tem strokovnem področju veliko delalo in razvijalo.
Nekaj časa si bila tudi prostovoljka v ZUDV Dornava. Kakšna izkušnja je bila to zate kot za mlado, lahko rečemo neizkušeno psihologinjo?
Mateja Hergula: V ZUDV Dornava sem skupaj strnjeno preživela en mesec, saj sem tam opravljala neformalno prakso, kasneje pa sem tam ostala še kot prostovoljka, saj so se spletle vezi, ki se jih ne da pretrgati čez noč. Šlo je res za neprecenljivo življenjsko izkušnjo, ki me je zaznamovala za celo življenje.
Tako iskrenega objema od popolnega neznanca, kot sem ga doživela tam, še nikoli nisem in ga verjetno tudi nikoli več ne bom doživela.
Tako iskrenega objema od popolnega neznanca, kot sem ga doživela tam, še nikoli nisem in ga verjetno tudi nikoli več ne bom doživela. Tam ni prostora za »igranje in nošenje mask«, veliko iskrenosti in pristnosti, hkrati pa tudi veliko bolečine in žalostnih zgodb.
Psiho drobtinice so novoletna zaobljuba
Uporabniki socialnih omrežij te poznajo kot avtorico prisrčnega bloga Psiho drobtinice. Kako in zakaj je prišlo do te ideje? Kaj je namen tvojega bloga?
Mateja Hergula: Blog Psiho drobtinice je nastal kot novoletna zaobljuba prvega januarja 2015. Takrat sem bila še študentka, oziroma absolventka, ki se je zavedala, da bo težko najti zaposlitev in je treba že prej delati na tem. Zato sem si zadala cilj, da že prej, preden uradno končam študij, delam na svoji karieri. To pomeni, da si ustvarjam neko ime, oziroma lastno blagovno znamko, da pokažem kdo sem in kaj znam.
Hkrati pa že vse življenje rada pišem, tako se mi je blog zdel način, da lahko združim tako osebni kot poklicni interes. Na začetku sem sicer imela nekoliko drugačne načrte, da bi več pisala o strokovnih vsebinah, povzemala strokovno literaturo ipd., kar pa vzame svoj čas in energijo.
Sedaj, ko sem zaposlena, nimam več toliko časa in pišem bolj redko, predvsem kakšne osebne refleksije, oziroma razmišljanja iz vsakdanjega življenja. S psihološkega vidika želim osvetliti predvsem dogajanje v vsakdanjem življenju in spodbujati k krepitvi skrbi zase, za lastno duševno zdravje. Ne skrivam pa, da si želim ustvariti iz bloga, ki je zdaj že v bistvu spletna stran, nekaj več, oziroma ponuditi spletne vsebine, ki bodo mojim bralcem v navdih in pomoč.
Tisti, ki ga pridno beremo, smo opazili, da imaš rada poezijo. Kakšno vlogo ima poezija v tvojem življenju? Ima morda posebno mesto tudi v psihologiji nasploh?
Mateja Hergula: Menim, da ima poezijo veliko moč. Občutek, da je enkrat nekje nekdo razumel, kako se počutiš in to znal ubesediti, je lahko zelo »odrešujoč«, v smislu, da nismo sami in se tudi drugi soočajo s takimi občutji.
Občutek, da je enkrat nekje nekdo razumel, kako se počutiš in to znal ubesediti, je lahko zelo »odrešujoč.«
Poezija namreč velikokrat izhaja iz naših najglobljih in najintimnejših delov jaza. Včasih sami težko najdemo »prave besede«, s katerimi bi se izrazili in je to veliko lažje preko pesmi. Ni treba, da je vedno vse napisano črno na belem. Prav je, da včasih človek tudi sam malo pomisli, se v zapisanem izgubi ali najde ter se prepusti domišljiji.
“V kovček dam raje knjige kot kopalke.”
Obožuješ tudi branje, knjige in vse, kar spada sem. Koliko časa dnevno si poleg pogostih obiskov narave in ustvarjalnih dejavnosti vzameš za branje?
Mateja Hergula: Nisem ena tistih, ki mora imeti točno odmerjen čas za aktivnosti. So dnevi, ko lahko v enem vikendu preberem knjigo s 400 stranmi. Včasih pa se zgodi, da knjige dva tedna sploh ne primem v roke. Čeprav je to redko.
Meni veliko pomeni že, če zvečer pred spanjem malo polistam, mogoče preberem par vrstic ali preberem kako pesem. Največ preberem poleti med počitnicami, oziroma med dopustom – takrat največji del mojega kovčka zasedajo knjige in ne kopalke, ha ha.
Zakaj je po tvojem (strokovnem in osebnem) mnenju dobro, da ljudje berejo?
Mateja Hergula: Po eni strani zelo enostavno, po drugi strani pa zelo zahtevno vprašanje – težko na kratko in jedrnato ubesedim vse prednosti, oziroma koristi, ki jih vidim v branju. Zato bom izpostavila eno – krepitev empatije – zmožnost postaviti se v »kožo« drugega in pogledati na svet skozi njegove oči. Menim, da nam empatije in razumevanja v vsakdanjem življenju zelo manjka.
Menim, da nam empatije in razumevanja v vsakdanjem življenju zelo manjka.
Če se pa dotaknem strokovnega vidika, je najbolj pomembno, da pričnemo s spodbujanjem branja že v otroštvu. Ne samo z branjem, ampak nasploh, z izpostavljenostjo otroški literaturi (vključevanje staršev in otrok v skupno branje, obiskovanje knjižnice, pogovore o knjigah), za katero se je pokazalo, da v veliki meri spodbuja govor otrok in njihov bralni razvoj.
Zadnja runda
Kaj pa tebe motivira? Od kod črpaš navdih?
Mateja Hergula: Vedno znova ugotovim, da je narava tista, v kateri se prerodim, ki me napolni z energijo in je neskončen vir navdiha. Tudi razne študije kažejo, da ima sprehod v naravi veliko blagodejnih vplivov tako na naše počutje kot na našo produktivnost in ustvarjalnost.
Zelo pa me motivirajo tudi meni posebej ljube osebe, ki mi stojijo ob strani in na katere se lahko kadarkoli obrnem ter vprašam za njihovo mnenje ali nasvet.
Imaš kakšne posebne izzive in cilje za prihodnost?
Mateja Hergula: Imam veliko izzivov, s katerimi se želim spoprijeti, da dosežem cilje, ki si jih vsakodnevno zadajam.
Posebna, malo večja želja, ki izvira že iz otroštva, pa je napisati knjigo. V zadnjem času je ta želja vedno bolj živa, zato lahko rečem, da je to moj cilj, za katerega upam, da mi ga tudi uspe doseči v bližnji prihodnosti.
Priporočaj mi knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak, ki želi najti svoje poslanstvo/sanje in mu/jim slediti?
Mateja Hergula: Težko izpostavim zgolj eno knjigo, ker ljudje gremo v življenju skozi različna razvojna obdobja in doživljamo dogodke, ki so nam v tistem obdobju bolj pomembni, oziroma nas bolj zaznamujejo.
Mogoče bi vseeno omenila zgodbo Malega princa, ki sem ga prebrala kot deklica in ga spet prebrala pred kratkim, ter ga povsem drugače razumela. Citat iz te knjige, » Kdor hoče videti, mora gledati s srcem,« pa je uporaben nauk v različnih obdobjih in situacijah.
Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živiš? Imaš svojega najljubšega? Morda še zaključna misel?
Mateja Hergula: Mogoče se komu zdi kliše, pa vseeno, moj najljubši citat je: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« Zakaj? Ker menim, da moramo vedno začeti pri sebi in izhajati iz sebe, ne glede na to kaj počnemo, oziroma, v čem je stvar.
Ljudem nam sicer to ni preveč blizu, ker je lažje pokazati s prstom na drugega, kakšen naj bo, kako se naj vede, kako se naj spremeni, kakšne napake dela … lažje se je pogovarjati o drugih, kot pa se zazreti vase in sam narediti korak naprej.
Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂
