Kdo je Simon Mičić?
Simon Mičić je prvi moški v Sloveniji in širše, ki si je upal neanonimno spregovoriti o spolni zlorabi v otroštvu. Svojo bolečo izkušnjo je pogumno delil v knjigi Deček s tatujem na srcu, ki mu je, kot pravi, v času njenega nastajanja predstavljala nekakšen ventil.
Danes je njegovo poslanstvo, skupaj s partnerico Suzano Štravs, širjenje zavedanja o tej problematiki in pomoč ljudem v stiski. Srčno si želi in se tudi aktivno trudi, da bi se v prihodnosti spremenila zakonodaja na tem področju.
Vabljeni k branju.
UVOD
Kdo je Simon Mičić v prostem času in poslovno? Kaj ga navdušuje, ob čem ga spreleti srh, kaj mu požene kri po žilah?
Simon Mičić: Sem popolnoma preprost moški, partner ter oče, kar pa sem se začel zavedati šele globoko v odrasli dobi. Zelo dolgo sem se namreč soočal s svojimi ranami iz otroštva, ki so me zaznamovale za celo življenje.
Opravljam službo vodje prodaje v podjetju, ki je v Sloveniji kot del velikega svetovnega koncerna. Navdušujejo me dobre knjige, filmi, šport in moja družina. Jezen sem, kadar opazim kakšno brezbrižnost odraslih ljudi do otrok ali živali. V teh ljudeh ni ljubezni in se mi vedno porodi vprašanje, kdo jim je zadal rane in kakšne, da se sedaj v življenju ne znajdejo drugače.
DEČEK S TATUJEM NA SRCU
Si avtor izpovedne knjige Deček s tatujem na srcu. Naj ti ob tej priložnosti čestitam za neizmeren pogum, ki ga zahteva javna izpoved tako osebne zgodbe, kot je tvoja. Povej nam, o čem govori omenjena knjiga? Kakšno je njeno sporočilo?
Simon Mičić: Hvala za čestitke.
Knjiga Deček s tatujem na srcu govori o mojem otroštvu. O meni kot o dečku, ki sem bil deležen različnih oblik nasilja, za piko na i pa še spolne zlorabe. V njej opisujem pot, ki sem jo prehodil skozi življenje in se vztrajno odmikal od priznanja, da sem bil spolno zlorabljen in da me je bolečina obvladovala.
Nisem si dovolil čutiti ljubezni, ker sem v prvi meri ščitil svojega dečka v sebi in se bal, da bo ponovno ranjen. Nešteto mask sem imel pripravljenih, da bi resnica ne prišla na plano. Samouničevalni način življenja mi je služil za preusmerjanje pozornosti od bistva, od vzroka za moje početje, ki je vsekakor spolna zloraba.
Bistvo, ki ga želim s svojo knjigo predati svetu je, da si preživeli prizadeva spregovoriti o bolečini, ki jo nosi v sebi in si išče strokovno pomoč. Zavedanje, da prikrivanje obujenega spomina povzroča posredno škodo v okolju, kjer preživeli živi, je tisto, ki ga želim v družbi vzpostaviti.
Tlačenje bolečine ali prikrivanje stiske, v kateri se znajdemo, se vsekakor prenaša na ljudi, s katerimi smo čustveno povezani, saj oddajamo energijo, ki jo ostali srkajo. Tako jim nezavedno povzročamo škodo ter vnašamo nemir v odnose (partnerske, starševske, poslovne…). Vredno je iti v svoje globine in se soočiti s preteklostjo, saj nas nato čaka popolnoma drugačno življenje, če smo seveda bili na poti odkrivanja iskreni in ničesar nismo pustili »za drugič«.
Vredno je iti v svoje globine in se soočiti s preteklostjo, saj nas nato čaka popolnoma drugačno življenje, če smo seveda bili na poti odkrivanja iskreni in ničesar nismo pustili »za drugič«.
Zate sem prvič slišala na predavanju Aleksandra Šinigoja o NLP (nevrolingvistično programiranje), ko si tam predstavil svojo zgodbo. Zaupaj nam, kaj je bil prelomen trenutek, da si se jo odločil javno izpostaviti? Kaj te je gnalo, da napišeš ravno knjigo?
Simon Mičić: Težko izpostavim zgolj en trenutek, ki je vplival na mojo odločitev, vsekakor pa ima veliko zaslugo pri tem moja partnerka Suzana, ki me je podprla in brez kančka dvoma verjela, da bom zmogel. Lahko rečem, da je bilo dejavnikov več in so medsebojno ter verižno povezani, jaz pa sem le zaupal sebi in verjel, da bom s knjigo pomagal mnogim ljudem, ki tega ne zmorejo.
Pisanje knjige Deček s tatujem na srcu je bila moja avtoterapija, kjer sem lahko dobesedno izlil vso svojo bolečino, se soočil s samim sabo, s svojimi dejanji in prevzel odgovornost za njih. Napisati knjigo niso nikoli bile moje sanje, sem pa v času osebne transformacije ter potovanja po svojih globinah ogromno bral. Skozi 70 prebranih knjig v enem letu sem spoznal, da so avtorji, ki so delili svoja spoznanja, do njih prišli skozi svoja čustvena stanja in razreševanje svoje preteklosti. Ob branju knjig sem vedno bolj videl samega sebe kot nekoga, ki bo pomagal celemu svetu, podelil kakšen nasvet in pustil pečat, po katerem bi si želel, da bi se me ljudje zapomnili.
Kdo ti je pomagal, oz. je bil vključen v nastanek te knjige?
Simon Mičić: Knjiga Deček s tatujem na srcu je nastajala 4 mesece in ena velika zanimivost je, da ko sem jo pisal v času soočanja z bolečino, nikoli nisem prebral ali popravil niti ene napisane strani, ki je nastala. Seveda pa jo je lektorica pregledala in uredila.
Potovanje skozi travmo je bilo zahtevno in boleče, saj sem imel precej veliko težav s pisanjem poglavja TATU, v katerem podrobno opisujem načine spolne zlorabe. Jok je bil tisti, ki me je ohranjal živega, saj sem si dovolil jokati in šele takrat spoznal, kako ogromno zdravilno moč imajo solze.
Jok je bil tisti, ki me je ohranjal živega, saj sem si dovolil jokati in šele takrat spoznal, kako ogromno zdravilno moč imajo solze.
Ko je bila knjiga napisana, sem natisnjen rokopis predal Suzani v branje, ki ga je s solzami v očeh prebrala in mi na koncu potihoma dejala: »Simon, rada te imam. Izdaj to knjigo in s tem boš pomagal mnogo ljudem ter zaščitil in rešil kakšnega otroka…« Takrat je bila odločitev sprejeta, da bo knjiga ugledala luč sveta in da bova skupaj hodila po poti, katere se do takrat v Sloveniji ni lotil še noben moški, ki bi z imenom in priimkom govoril o lastni izkušnji spolne zlorabe.
Odklikaj na 2. stran intervjuja…
