TRAVME IZ OTROŠTVA
Ali si kdaj prej razmišljal, da bi svojo skrivnost zaupal komurkoli? Si želel poiskati pomoč?
Simon Mičić: Dokler nisem v sebi ozavestil in si priznal, da sem bil spolno zlorabljen ter si dovolil biti ranljiv, nisem razmišljal o resnici in o tem, da bi jo komu zaupal. Podzavestno sem bil prepričan, da mi nihče ne bo verjel in da bo to le nov izgovor za nadaljevanje moje samouničevalne poti zlorabljanja alkohola, tablet in ljubezni.
Podzavestno zato, ker sem kot deček svoji mami zaupal, da se doma med štirimi stenami dogajajo reči, katerih ne želim več početi, kadar je ni doma. Na svoje razočaranje sem bil zavrnjen in nisem prejel pomoči, ki bi jo takrat nujno potreboval. Zato sem (očitno) sklenil, da je bolje biti tiho, ker mi nihče ne verjame. Takrat, ko sem se zaupal svoji mami, sem celo prejel očitek, da si vse skupaj izmišljujem z namenom, da bi imel več njene pozornosti in da si napačno razlagam dogajanja doma.
Pomoč sem iskal v povezavi s težavami z odvisnostjo od alkohola in različnih vrst tablet. Nikomur od terapevtov (psihiatri) nisem zaupal, da sem bil kot deček spolno zlorabljen. Raje sem si izmišljeval vzroke, kakor da bi povedal resnico. Moram pa povedat, da sem si pomoč poiskal na željo Suzane, ki mi je postavljala ultimate. A vse dokler nisem sam sebi priznal, da imam težavo z odvisnostmi, so bili vsi poskusi brez pravega učinka. Šele osebno in globoko priznanje, da imam težavo z odvisnostjo od alkohola in tablet, mi je na široko odprlo vrata v osvobajanje in odstavitev substanc za normalno življenje in soočanje z izzivi, ki jih le ta nosi s sabo.
Kako misliš, bi izgledalo tvoje življenje, če bi zgodbo zadržal zase?
Simon Mičić: Notranji pritisk bi se stopnjeval in nekega dne bi se zgodil preobrat, katerega bi obžaloval ali pa bi me zaznamoval celo življenje. Prepričan sem, da bi ostal brez svoje družine. Samouničevalni način življenja bi zagotovo pustil posledice tudi na fizičnem zdravju, mentalno pa bi drsel v globino, v kateri bi za vedno ostal.
Kakšen vpliv je imela ta grozna izkušnja na tvojo odraščanje, življenje nasploh? Kako si doživljal svet, odrasle? Kakšen pogled si imel na ljudi?
Simon Mičić: Od tistega usodnega dne, ko mi mama ni verjela, ni zaščitila in mi pomagala, se prav veliko o dogajanju in občutjih niti ne spomnim. Resnico sem potlačil globoko v svojo notranjost in upal, da bo tam tudi ostala.
V času odraščanja sem se ukvarjal z dokazovanjem v družbi. Želel sem biti najboljši v vsem, kar počnem, biti zanesljiv, ugajati vsem okoli sebe in nikomur reči NE. Hrepenel sem po sprejetosti, prijateljstvu in ljubezni. Zanjo sem bil pripravljen narediti vse, se tudi pustiti »zlorabljati« v odnosih, kar je tipična lastnost preživelih.
Želel sem biti najboljši v vsem, kar počnem, biti zanesljiv, ugajati vsem okoli sebe in nikomur reči NE.
Spomnim se, da sem na obiskih pri prijateljih vedno opazoval, kakšne odnose imajo v svojih družinah. Hrepenel sem po miru, ki sem ga zaznaval. Vedno sem bil rad v družbi starejših moških, saj sem v njih iskal očeta, ki ga doma nisem imel, oziroma sem iskal nasvete za življenje, ki bi bili drugačni od vzora očima.
Do ljudi sem se vedel pretirano ustrežljivo. To so zaznali z energijo, ki sem jo oddajal, kar pa je marsikdo izkoristil. Moja naivnost me je večkrat pahnila v znani občutek zlorabe na takšen ali drugačen način. Preživeli namreč nezavedno išče položaj, v katerem bo zlorabljen, kljub temu, da si tega ne želi. Njegov izkrivljen vzorec »ljubezni« je tako močan, ker izvira iz globine razvoja čustev, ki jo je narekovala spolna zloraba (tudi čustvena in fizična). Strah pred izgubo je velik, veliko večji od zavesti in potrebnega je veliko časa, da se skozi proces sprejemanja preteklosti ozavesti vse vzorce in »trigerje«, ki povzročajo omenjeno stanje.
SPOLNA ZLORABA OTROK
O spolnih zlorabah na srečo (ali pa na žalost) v naši družbi slišimo dokaj redko. Kakšna pa je po tvojem mnenju realnost? Je ta problematika razširjena bistveno bolj, kot smo si pripravljeni priznati? Kje ti vidiš glavno težavo?
Simon Mičić: Družba je do omenjene problematike izjemno zadržana. In dokler bo tako, bodo primeri zamolčani, zanikani ali uspešno prikriti, saj z molkom ustvarjamo več kot idealne pogoje za delovanje ter skrivanje storilcev.
Z molkom ustvarjamo več kot idealne pogoje za delovanje ter skrivanje storilcev spolnih zlorab.
Neukost povzroča tabu, ki se zadržuje v celotni družbi in se o spolnih zlorabah nočemo in hkrati ne znamo pogovarjati. Realnost spolnih zlorab je takšna, da sta v Sloveniji spolno zlorabljena vsaka 5 deklica in vsak 7 deček. To je pravzaprav tudi evropsko povprečje. A bolj kot številke, se je potrebno zavedati dejstva, da imata oba vsak svoje ime in svoje sanje, ki pa se v tistem trenutku pretvorijo v boj za preživetje.
Kot družba imamo torej ogromno izzivov, če želimo nekoč v prihodnosti zmanjšati število spolnih zlorab. Čaka nas zahtevna pot, ne pa nemogoča. Predlogov za spremembe zakona o sodnih procesih, v katerih so vpleteni otroci žrtve spolnih zlorab, je kar nekaj. Strokovnjaki v sodelovanju s tujimi sodnimi organi delujejo v smeri uveljavljanja le-teh, a vedno naletijo na čeri, na katerih se barka raztrešči in jo je potrebno znova in znova krpati, da se lahko nadaljuje pot.
Moramo pa se zavedati, da nam tudi idealni sodni postopki od obravnave skozi proces do ustreznega zaključka, torej obsodbe storilca, ne bodo prav veliko koristili, če otroci ne bodo imeli komu zaupati svojih skrivnosti. Če se bomo odrasli obračali stran od problematike in ne bomo dovolj močni, da bomo znali sprejeti resnico, ki nam jo otroci želijo zaupati in si bomo zatiskali oči pred dejstvom, da so spolne zlorabe del nas vseh.
Moramo se zavedati,da Tudi idealni sodni postopki od obravnave skozi proces do ustreznega zaključka, torej obsodbe storilca, ne bodo prav veliko koristili, če otroci ne bodo imeli komu zaupati svojih skrivnosti.
Kako ocenjuješ poslušnost Slovencev za problematiko spolnih zlorab otrok in nasilja v družini nasploh?
Simon Mičić: Slovenska družba je precej introvertirana, vase zaprta. To je le še dodatna težava, s katero se soočamo, kadar slišimo za primer spolne zlorabe otroka. Slovenske družine večinoma veljajo za zaprte tipe, kar pomeni, da vse, kar se zgodi v družini, ostane v družini. Ta družinska tradicija se skrbno varuje iz roda v rod. Prav tako pa se skozi rodove prenašajo virusi, ki ne prinašajo sprememb.
Slovenske družine večinoma veljajo za zaprte tipe, kar pomeni, da vse, kar se zgodi v družini, ostane v družini.
Enako velja za vse ostale oblike nasilja v družinah. K temu stanju precej pripomore tudi religiozna razlaga družine, kot osnovne celice naše družbe. Dejstvo, da je največ spolnih zlorab razkritih prav v cerkvenih krogih, ne pripomore k temu, da bi bilo kaj drugače tudi v prihodnosti.
Potrjeno je tudi, da se spolne zlorabe najpogosteje dogajajo znotraj družine oziroma v okolju, ki je otroku najbližje. Zavedati se moramo, da gre v večini primerov spolne zlorabe za načrtovano dejanje, pri katerem se izkoristi otrokovo zaupanje v nekoga, ki bi ga sicer moral zaščititi.
POSLUŠNOST VODILNIH
Na tvojem FB profilu je Lunina vila, Inštitut za zaščito otrok, objavila tvojo izjavo o predavanju v državnem zboru, kjer med poslanci nisi imel poslušalcev. Isti popoldan, pa si v sklopu društva Samarian predaval kar 50 prostovoljcem, ki pomagajo ljudem v stiski. Kaj si občutil ob tem? Jezo, razočaranje, strah?
Simon Mičić: Kot glavni cilj preteklega leta sem si zadal, da bom dobil priložnost poslancem v državnem zboru predstaviti svojo zgodbo in s tem opozoriti na problematiko spolnih zlorab ter slabo urejenih zakonov na področju sodnih postopkov. S predsednikom državnega zbora, dr. Milanom Brglezom, sem se dogovoril, da bom lahko dan pred 18. novembrom, ko se obeležuje Evropski dan vseh žrtev spolnih zlorab, dobil priložnost, da bi s svojim govorom poskušal vplivati na poslance. Želel sem si, da bi vendarle začeli sprejemati zakone v smeri boljših in predvsem otrokom prijaznejšim sodnim postopkom.
Žal sem doživel veliko razočaranje. Ne samo mene, tudi vse prisotne, vključno z dr. Brglezom, ki je v uvodnem nagovoru s pogledom spoznal, da v mali dvorani državnega zbora na ta dan ne sedi niti en poslanec, je zajelo razočaranje. Prišli so nekateri uslužbenci DZ, zunanji predstavniki prostovoljnih društev, predsednica Slovenskega Združenja proti spolnemu nasilju in zlorabam, ga. Katja Bašič, nekaj strokovnjakov in novinarjev.
Ne samo mene, tudi vse prisotne, vključno z dr. Brglezom, ki je v uvodnem nagovoru s pogledom spoznal, da v mali dvorani državnega zbora na ta dan ne sedi niti en poslanec, je zajelo razočaranje.
Razočaranje je bilo veliko, saj sem želel izkoristiti priložnost, da bom govoril v imenu vseh žrtev spolnih zlorab. Želel sem ljudem, ki so (naj bi bili) v službi naroda, odpreti oči in zavest, da so spremembe nujne. V ta namen sem v sodelovanju s strokovnjakinjo s področja tožilstva, višjo državno tožilko, gospo Barbaro Jenkole, dal na svoje stroške natisniti brošure s predlogi sprememb zakona. Te je posebej v ta namen ustanovljena skupina različnih strokovnjakov pripravila že med letoma 2010 in 2011. Razen nekaj malenkosti, se ni spremenilo nič.
Knjižice so bile ves čas na voljo vsem obiskovalcem DZ pred vstopom v malo dvorano. Po skoraj 2 urah predavanja ter razprave, sem ob odhodu ugotovil, da je pošlo skoraj 80 izvodov. Pred samim vhodom v dvorano so se torej zbrali, predvidevam poslanci, a vstopili niso.
Na poti domov sem premišljeval o smiselnosti svoje poti, o smiselnosti boja za spremembe. Zaključil sem, da se o temi spolnih zlorab res ne znamo in ne želimo pogovarjati. Tudi poslanci ne, pa čeprav bi se morali prav oni zavzeti za spremembe. Ker, če nič drugega, so tudi sami starši in se spolna zloraba lahko zgodi tudi njihovim otrokom.
Že popoldne istega dne sem imel priložnost predavati ljudem na društvu Samarian, ki prostovoljno pomagajo ljudem v stiskah. Vedel sem, da je to prava pot do sprememb. Da so to ljudje, ki jih zanima moja izkušnja in bodo znali nekomu na drugi strani telefona povedati, da so osebno spoznali nekoga, ki je doživel spolno zlorabo, se z njo soočil in zaživel polno ter svobodno življenje. To je prava pot in po tej poti bom hodil še naprej.
Imaš kdaj pomisleke, da si se javno izpostavil? Si povsem prepričan v to, da bo tvoj glas slišan in primerno obravnavan s strani države?
Simon Mičić: Pomislekov nimam. Ob sebi imam družino, ki mi stoji ob strani, me podpira in verjame vame, da bom, in sem že, s svojo zgodbo pomagal ljudem. Moj glas je že slišan. Pa morda ne s strani politike, temveč s strani ljudi, ki potrebujejo mojo pomoč in jim je moja zgodba navdih, da tudi sami stopijo iz sence preteklosti in se podajo po poti razreševanja travme. Vsak, ki spregovori je slišan. Morda ne vedno pri tistih, za katere upa in si želi, da bi bil.
Vsak, ki spregovori je slišan. morda ne vedno pri tistih, za katere upa in si želi, da bi bil.
Odklikaj na 3. stran intervjuja…