Kdo je Ivan Jurgec?

Ivan Jurgec je avtor dveh odličnih knjig in zato se je znašel na seznamu tistih, ki jih spremljam na družbenih omrežjih. Naključje je hotelo, da sta se najini poti križali in tako sva se prvič srečala na nekem predavanju, kmalu kasneje pa sva drug v drugega trčila še v trgovskem centru in seveda morala na kavico.

Pravijo, da je za vsakim naključjem načrt. V tem primeru to vsekakor drži. Hitro sva našla skupne točke, ko pa sem podrobneje spoznal njegovo zgodbo in videl, kako kot organizator različnih dogodkov za osebno in poslovno rast želi pomagati domači skupnosti, sem dal pobudo za intervju. Presenetilo bi me, če bi Ivan povabilo odklonil. Dela namreč zelo srčno in je vedno pripravljen širiti filozofijo, v katero trdno verjame.

Vabljeni k branju.

---

Uvod

Kdo je Ivan Jurgec v prostem času in poslovno? Kaj ga navdušuje, ob čem ga spreleti srh, kaj mu požene kri po žilah?

Ivan Jurgec: Ivan Jurgec je v prvi vrsti oče treh hčerk, Tanje, Petre in Maše, ter dedek vnukici Naji, ki mu poleg hčerk daje dodatno voljo, moč in energijo za življenje. Sam izhajam iz številčne 15-članske družine, kjer imam poleg staršev še osem bratov in štiri sestre.

V poslovnem času, če lahko tako rečem, sem aktivni policist, ki opravlja to delo že 28. leto, in sicer sem 15 let opravljal delo na Primorskem, sedaj pa že 13. leto delam tukaj na Štajerskem.

Poleg tega poslanstva, ki ga opravljam v vlogi policista, pa želim s svojim znanjem dodatno pomagati ljudem z osebnimi težavami. V zvezi s tem sem do sedaj napisal že dve knjigi, in sicer Osebna zgodba policista in STRES, Odjebi!, s pomočjo katerih želim ljudem posredovati informacije in znanje, kako lahko svoje življenje živijo bolje.

Med drugim že tudi samostojno predavam o teh stvareh, predvsem pa se še intenzivno izobražujem na področjih osebne rasti, osebnih financ, interneta …

Življenjska zgodba

V tvoji zgodbi se lahko verjetno najde mnogo Slovencev. Znani smo po tem, da imamo težave s prekomernim uživanjem alkohola. Tudi tvoja zveza ni bila imuna na to. Z bivšo, sedaj že na žalost preminulo partnerko, s katero imata tri otroke, sta se nenehno prepirala, prišlo pa je tudi do nasilja. Ko te je po enem izmed takšnih prepirov zaklenila iz stanovanja in si bil primoran prespati v avtu, si se odločil, da jo zapustiš in poskrbiš za svoje otroke. Zunanjemu opazovalcu se zdi odločitev edina razumna in verjetno si bil že deležen mnogih očitkov, zakaj tega nisi storil že prej. Verjamem, da človek v takšni situaciji razmišlja povsem drugače. Kako težka in pomembna je bila ta odločitev?

Ivan Jurgec: Ja, rešitev je bila razumna za ljudi, ki niso bili vključeni v samo situacijo, vendar situacijo lahko razume samo oseba, ki je izkusila podobno izkušnjo. Zame osebno pa je bila takrat, tisto noč, ta odločitev vse prej kot razumna. To je bila najtežja odločitev, ki sem jo sprejel do sedaj v svojem življenju.

To je bila najtežja odločitev, ki sem jo sprejel do sedaj v svojem življenju.

Otroci so nekaj časa bivali pri tvojih sestrah, saj te v službi še vedno niso premestili s Primorske na Štajersko. Tako si nekaj časa vsak dan vstajal ob 3h zjutraj in se domov vračal v poznih popoldanskih urah. Predstavljam si, da je bilo zelo naporno. Kaj te je gnalo?

Ivan Jurgec: Ja, res je bilo naporno. Ko tako sedaj pomislim za nazaj, kolikokrat sem zaspal na cesti, me kar zmrazi. Koliko sreče sem imel, da nisem povzročil nobene prometne nesreče in da sem ostal živ. Danes, če bi bil še enkrat pred takšno odločitvijo, da bi se moral voziti na takšni razdalji, ne vem, če bi se odločil ponovno isto. Sem skoraj prepričan, da bi dal odpoved in bi preživel več časa s svojimi otroki.

Če dobro pomislim, samo vstajanje in vožnja nista bila tako naporna, kot je bilo težko to, da sem v tistem času izgubil stik s svojimi otroki in se ta odsotnost čuti še v današnjem življenju. Zato, spoštovani bralci, če vam lahko dam en nasvet glede otrok, nikoli si ne dovolite, da izgubite stik s svojim otrokom, ker otroštvo je samo eno in ga ni možno povrniti.

Zato, spoštovani bralci, če vam lahko dam en nasvet glede otrok, nikoli si ne dovolite, da izgubite stik s svojim otrokom, ker otroštvo je samo eno in ga ni možno povrniti.

Alkoholizem

Odkrito priznaš, da takrat tudi sam še zdaleč nisi imel glave na pravem mestu. Imel si dve manjši prometni nesreči, ker si vozil pod vplivom alkohola. Kaj te je streznilo?

Ivan Jurgec: Streznila me je izjava moje najstarejše hčerke Tanje, dan po drugi prometni nesreči, ko mi je rekla: »Ata, kaj če te ne bi več videli? Kaj, če bi se ubil, kdo bi skrbel za nas? Skrbelo nas je, ker se nisi javil na telefon …«

Te besede so se me dotaknile tako močno, da sem v nadaljevanju veliko razmišljal o tem, saj sem imel resnično veliko srečo, da sem ostal živ. Prišel sem do spoznanja, da bi tisto noč resnično lahko umrl in ne bi videl več svojih otrok, staršev, bratov, sester, prijateljev. In to zaradi alkohola. Velikokrat se mi je v nadaljevanju porodila misel: »Ivo, dvakrat ti je bila sreča naklonjena, tretjič ti najverjetneje ne bo?«

Vendar je, preden sem sprejel odločitev, da odstranim alkohol iz mojega življenja, preteklo še nekaj časa. Ta dan je nato nastopil 24. 4. 2013, to je na rojstni dan moje najstarejše hčerke Tanje, na kar sem neizmerno ponosen in vesel. Dovolil si vam bom dati še en nasvet in ta je: »Ko vozite avto, motor … glejte, da ste trezni, ker kaj hitro se lahko zgodi najhujše.»

Zame, kot policista, je najtežje delo, ko moram obveščati mamo, očeta, ženo, moža, otroke o smrti njihovega najbližjega.

Zame, kot policista, je najtežje delo, ko moram obveščati mamo, očeta, ženo, moža, otroke o smrti njihovega najbližjega.

Bi rekel, da pri nas vlada prevelika toleranca do alkohola? Naredi Slovenija dovolj, da bi zajezila prekomerno uživanje alkohola?

Ivan Jurgec: Pri nas v Sloveniji je alkohol zelo zakoreninjen v življenje ljudi. Če na primer obiščete koga, pa naj si bo to prijatelj, znanec, sosed …, večina le teh vam bo ponudila najprej alkohol, šele nato kavo, vodo, oz. kakšno brezalkoholno pijačo.

Moje mnenje je, da bi Slovenija morala narediti na tem področju več, saj vlada prevelika toleranca do alkohola na splošno. Neke spremembe so se sicer naredile in se mi zdi, da ljudje vsaj za odtenek manj uživajo alkohol, vendar je še vedno preveč ljudi, ki se vdaja alkoholu. Predvsem me skrbi za mlade. Sicer to ni nič čudnega, če pogledamo cene alkohola v primerjavi z brezalkoholnimi pijačami, saj je alkohol večinoma cenejši, prav tako pa se ga dobi skoraj vsepovsod. Sam bi alkohol podražil vsaj za 100 %, prav tako pa tudi ostale nezdrave gazirane pijače zaradi sladkorja v njih.

Za alkohol pravim, da je najhujša legalna droga, ki se jo lahko kupi v prosti prodaji in katera povzroči v družbi največ žalosti. Žalost je v družinah, kjer je prisoten alkohol in prihaja zaradi tega do nesoglasij in nasilja, ter v prometu, kjer vozniki pod vplivom alkohola povzročajo najhujše prometne nesreče in ubijajo nedolžne ljudi.

Za alkohol pravim, da je najhujša legalna droga, ki se jo lahko kupi v prosti prodaji in katera povzroči v družbi največ žalosti.

Osebna zgodba policista in STRES, Odjebi!

Kot že omenjeno, si avtor dveh knjig: Osebna zgodba policista in STRES, Odjebi! Si organizator različnih izobraževalnih dogodkov, zelo aktiven v domačem kraju, ponosen starš in podjetnik. Neverjetno, česa vse je človek zmožen, ko začne sprejemati drugačne odločitve. Kakšne si napravil ti, da si začel svoje življenje spravljati na prave tirnice?

Ivan Jurgec: Ja, življenje se mi je začelo spreminjati decembra 2012 in to zaradi prebrane ene same knjige z naslovom Česar nas niso naučili v šolah, avtorice Petre Škarja. Od takrat dalje sem sprejel veliko pomembnih odločitev, ki neposredno vplivajo na moje življenje.

Če lahko naštejem nekaj le-teh: redno izobraževanje s pomočjo branja knjig, obiskovanja seminarjev in delavnic na področju osebne rasti, osebnih financ, podjetništva itd., ukinitev TV, druženje in sodelovanje s pozitivnimi osebami na različnih področjih, skrb za zdravo življenje z več gibanja, uvedbo meditacije v življenje in popolno spremembo prehrane, tako da sem prešel na rastlinsko prehrano, in še bi lahko našteval.

Dejstvo je pač samo eno. Odločitev sprejmeš, četudi ne sprejmeš odločitve. Če pa želimo spremembe v svojem življenju, če npr. nismo zadovoljni s svojim življenjem, bomo morali izstopiti iz cone udobja in narediti kar nekaj odločitev, ki ne bodo najbolj prijetne, saj bomo morali spremeniti svoje navade in prepričanja.

Odločitev sprejmeš, četudi ne sprejmeš odločitve.

Zapisal si, da boš najprej do potankosti spremenil sebe, preden boš znova iskal sorodno dušo. Še vztrajaš pri tej misli?

Ivan Jurgec: Spremembe pri sebi sem že naredil in lahko rečem da precejšnje, tako da tudi v tej smeri bom moral narediti kaj več, saj sem prepričan, da je tam nekje zunaj sorodna duša zame.

Ali po tvojem mnenju na partnerja prevečkrat polagamo odgovornost za lastno srečo? Če pogledaš nazaj … Se ti zdi, da bi lahko h kakšnemu problemu v zvezi pristopil drugače? Bi z znanjem, ki ga imaš sedaj, kakšen pogovor začel drugače, se odzival na druge načine ipd.?

Ivan Jurgec: Ja, res prevečkrat za dogodke v svojem življenju prelagamo odgovornost na partnerja, otroke, starše, državo, šefa, … Tudi sam sem v preteklosti večinoma to počel, ker nisem imel znanja, informacij, katere sem si v teh zadnjih letih z izobraževanjem pridobil.

Če bi se danes soočal s podobnimi problemi, kateri so se mi pojavljali v preteklosti, bi se sigurno čisto drugače odzval. Verjamem, da bi bilo veliko manj konfliktov in stresa, tako v življenju z bivšo partnerko, kot z otroki in na splošno. Vendar preteklosti ne morem spreminjati, sem pa se pri tem veliko naučil. Danes živim za sedanji čas in za mojo prihodnost, s preteklostjo se ne obremenjujem.

Danes živim za sedanji čas in za mojo prihodnost, s preteklostjo se ne obremenjujem.

Zaključek

Kaj pa tebe motivira? Od kod črpaš navdih?

Ivan Jurgec: Mene motivira življenje, saj vem in si želim, da širim moje življenjske izkušnje in znanje. Tako lahko pomagam ljudem pri izboljšavi njihovega življenja, pa če je to samo ena oseba ali pa tisoče ljudi v Sloveniji.

Imaš kakšne posebne izzive in cilje za prihodnost?

Ivan Jurgec: Ja, kar nekaj izzivov in ciljev imam zapisanih za kratkoročno in dolgoročno prihodnost. Če omenim enega od kratkoročnih ciljev za letošnje leto, je ta, da napišem novo knjigo (je v pisanju).

Glede izzivov v prihodnosti pa, da bi aktivno sodeloval pri projektu združevanja, sodelovanja in povezovanja vseh subjektov, ki nudijo pomoč ljudem na različnih področjih za izboljšanje kvalitete življenja.

Priporočaj mi knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak (poleg tvojih), ki želi spremeniti samega sebe. Na bolje, seveda.

Ivan Jurgec: Name so naredile zelo pozitiven vpliv knjige Robina Sharme, zato priporočam v branje naslednje knjige: Menih, ki je prodal svojega Ferrarija, Voditelj brez naziva, Odkrij svojo usodo in Modrost o vodenju.

Poleg knjig pa vsekakor priporočam tudi spremljanje njegovih video in audio nasvetov, ki si jih lahko pogledate na njegovi spletni strani in na Youtube kanalu.

Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živiš? Imaš svojega najljubšega? Morda še zaključna misel?

Ivan Jurgec: Spremeni sebe in spremenil boš svoj svet. To je citat, katerega zagovarjam in je garancija za izboljšavo življenja vsakega posameznika.

 

Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂

 

Se želiš pridružiti največji družini motivirancev v Sloveniji?

E-mail

Ime

Priimek

Prebral sem in se strinjam s politiko varstva osebnih podatkov

Leave this field empty if you're human:

Kdo je Majda Pajer?

Majda Pajer je nadarjena koroška umetnica. Njeno ustvarjanje se zliva v prelepo poezijo, zgodbe in besedila za ljudske in zabavne pesmi.

Svoj talent za pisno izražanje je odkrila že zelo zgodaj v otroštvu, resneje pa ga je pričela razvijati kasneje, v odraslem obdobju, ko je svoja dela tudi izdala. Pohvali se lahko s prvonagrajeno zgodbo (Mala romkinja Zafira) na literarnem večeru milenijskih otroških zgodb, društva ZN za Slovenijo.

Sicer pa je Majda polnozaposlena mati štirih otrok, ki jo navdihuje življenje samo. 

Vabljeni k branju.

---

Uvod

Kdo je Majda Pajer v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Majda Pajer: Uf, to pa so vprašanja … Torej – Majda Pajer (najrajši kar Majda) v zadnjem času skorajda ne ve, kaj je prosti čas … A želja je vedno prisotna … da se najde čas, predvsem za ustvarjanje. Kadar ustvarjam, sem jaz zopet jaz – pesnica, pisateljica, tekstopiska, sestavljavka križank in ugank …

V tem kaosu življenja, ki skoraj ne dopušča dihanja, imajo t. i. »trenutki, ki so bili ukradeni« za ustvarjanje, posebno vrednost. A žal, ti trenutki kljub veliki vrednosti ne znajo odrezati kosa kruha; treba ga je poiskati drugje, treba je delati …

Mojemu poklicu sem dala ime »popolnomazgrešen«, lahko tudi komercialistka, ekonomistka – rezultat je vedno enak; kljub vsemu imam rada svojo službo in doslej si še nisem znala odgovoriti na vprašanje, kaj bi v svojem življenju najraje počela, v katerem poklicu bi bila najbolj zadovoljna …

Moje horoskopsko znamenje, dvojčka, pove veliko. Ne zdržim dolgo na istem mestu, potrebujem spremembe. A v nasprotju s tem me navdušujejo predvsem drobni uspehi, ki jih prinaša miren vsakdanjik in jih zvečer lahko povežem v neko celoto, kot »vse je v redu, lep dan je za mano, hvala … »

Seveda pa obstajajo stvari, ob katerih me res spreleti srh oz. mi poženejo kri po žilah, kot pravi vprašanje. Hudo me namreč moti slovnično pomanjkljiva komunikacija na javnih mestih, v medijih, v službi … Ko nekdo npr. na TV izjavi, da je nekaj slišal pred »dvemi leti« ali postavi vprašanje »od kje si«, me ima, da bi … saj ne vem, kaj bi naredila.

Hudo me namreč moti slovnično pomanjkljiva komunikacija na javnih mestih, v medijih, v službi …

Hkrati me ob tem obide žalost, saj občutim nemoč, ničesar učinkovitega ne morem ukreniti glede tega … Najbolje bi se bilo sprijazniti, se prepustiti … a to mi ne gre najbolje. Še vedno vztrajam pri slovnično, kar se le da, najbolj pravilnih sms sporočilih, haha! Pa popravljam slovnične napake drugih, da zadovoljim svojo dušo.

Umetniška plat

Si ljubiteljska pesnica in pisateljica. V katerem obdobju življenja si prepoznala svoj talent in začutila željo po umetniškem ustvarjanju?

Majda Pajer: Umetnik ne postaneš, umetnik se ne rodiš … To, kar si, si že od svojega začetka (le da ne veš, kdaj je ta začetek … morda takrat, ko si bil še želja …). Učitelji in sošolci so besedno umetnico v meni opazili nekako v osnovni šoli, ko sem strašno rada pisala šolske spise. Nekje v prihodnosti sem se videla kot pisateljica.

Umetnik ne postaneš, umetnik se ne rodiš … To, kar si, si že od svojega začetka.

Kot srednješolka sem si začela zapisovati prve pesmi, ki so se začele porajati v moji občutljivi, mladi duši. Kasneje, že kot žena in mati, sem začela objavljati prve zgodbe v takratnih časopisih in revijah, prav tako križanke in uganke v ugankarskih revijah. Dolga leta sem sestavljala križanke za interno glasilo podjetja.

Večina ljudi je v meni prepoznala umetnico šele ob izidu prvih treh knjig, saj je bilo umetniško ustvarjanje dolgo časa samo moje, nisem »delala« na prepoznavnosti in lastni promociji. A moja pesem, moja zgodba … v meni živi že od mojega začetka – ko sem bila še nežna misel in želja …

Praviš torej, da si sprva pisala zgolj za svojo dušo. Kasneje si po naključju odkrila spletno založbo Katr, ki ti je leta 2008 omogočila izdajo pesniške zbirke Ko se mrak oči dotakne. Je imel ta dogodek motivacijski vpliv na tvoje nadaljnje pesniško življenje?

Majda Pajer: Ja, seveda … Katr je bila sicer ponesrečeno izbrana prva založba, preko katere je luč sveta ugledala moja prva knjiga, a ko se je pokazala potreba po ponatisu moje četrte knjige, Magdalence, je založba skrivnostno poniknila. Kar naenkrat je ni bilo več, ostala sem brez honorarja, ki so mi ga dolgovali, pa tudi brez knjig.

Založba je skrivnostno poniknila. Kar naenkrat je ni bilo več, ostala sem brez honorarja, ki so mi ga dolgovali, pa tudi brez knjig.

Veliko stroškov sem imela z drugo založbo, ki mi je omogočila ponatis do takrat izdanih knjig ter nato izdajo še petega in šestega književnega dela. Slaba izkušnja z založbo pa me ni odvrnila od ustvarjanja in prav boleče sem si želela novih izdaj.

Ko imaš enkrat v rokah svojo knjigo – občutek je podoben, ko ti dajo v naročje novorojenega otročka – se občutku velike sreče in izpopolnjenosti pridruži želja »po še«. V tistem času so se namreč predvsem pesmi, pa tudi zgodbe, kar usipale iz mene in morala sem jih nekam dati – kam drugam kot v novo knjigo …

Od kod črpaš največ navdiha za svoja dela?

Majda Pajer: Iz sebe seveda, iz življenja …

Umetniška dela

Poleg že omenjene pesniške zbirke si izdala še dela Kaj ima Rdeča kapica v košarici (zbirka kratkih zgodb), Vonj črnega zlata (roman), Magdalence (roman), Naslonim se nate (pesniška zbirka) in Mušnice so lepe (zbirka kratkih zgodb). Katere so najpogostejše tematike v tvoji prozi in poeziji?

Majda Pajer: Takole bom rekla­: Pesmi se pišejo same, prozo pišem jaz … V vsem tem je glavna tematika življenje – moje osebno, mojih otrok … občutkov, spominov in domišljije.  Veliko tega je že zapisanega, veliko več pa je še pri meni.

Pri tem gre tudi za težke stvari, ki morda nikoli ne bodo izpisane – so preveč boleče in morda bodo za vedno ostale samo pri meni. Tudi te so moje umetniško delo … Veliko »svojega« vnesem tudi v besedila po naročilu – tu gre predvsem za tekste pesmi, ki so primerne za petje po ljudsko, oz. besedila za ostale glasbene izvajalce.

Kot si že povedala, ustvarjaš tudi besedila za ljudske pevce, narodno-zabavno in zabavno glasbo. Je morda med njimi kakšno, ki bi ga želela posebej izpostaviti?

Majda Pajer: To je pa posebna veja mojega ustvarjanja, ki mi je prav tako ljuba, kot poezija in proza. Za njo stoji preprosta zgodba. Začetek sega v prvo leto moje službe, ko sem se v službi, sicer na vsakoletni razstavi peciva, poleg tortic »ježeva družina« predstavila tudi s svojimi pesmimi.

Po dogodku se je pojavil sodelavec iz Vinske Gore in me prosil, da bi za njihov kraj napisala pesem, nekakšno himno. To sem z veseljem naredila in ta pesem se je obdržala še do danes, je v resnici »himna« tega kraja.

Čez nekaj let je v Vinski Gori začela delovati pevska skupina Reber. Zopet smo navezali stike in za njih sem napisala kar precej besedil, ki jih je Reber izvajala kot pesmi, zapete po ljudsko. Moja pesem Moj čarobni kraj je tudi naslovna pesem prvega DVD-ja skupine Reber, na njej je več mojih pesmi. Prav tako je Na vaškem perišču naslovna pesem ene njihovih zgoščenk. Vse moje pesmi, napisane za Reber, niso bile izvajane, a so zapisane v notah in objavljene v Pesmarici, ki so jo izdali ob koncu njihovega delovanja.

S tem pa moje delo ljudske pesnice ni končano. Moje pesmi prepevajo še drugi izvajalci (Vingosi, sekstet Lindek, Ansambel Vikend, Ansambel Odpev). Precej tekstov pa v predalih raznih izvajalcev čaka na pravi čas, da pridejo na plano in do ljudi, ki imajo radi slovensko pesem, z besedilom »po moje«.

Tudi vsa moja besedila, ki so napisana za ljudske godce in pevce ter zapeta po ljudsko, imam rada. V vsakem od njih se lahko najde preprost slovenski človek, ki ljubi svoj dom in življenje jemlje kot darilo …  je pa v vsakem nekaj čisto, čisto mojega. Vsako besedilo je posebno, četudi je videti precej na splošno napisano, za širok krog ljudi.

Vsako besedilo je posebno, četudi je videti precej na splošno napisano, za širok krog ljudi.

Težko je izpostaviti enega, ko se pa takoj ponudi drugo … A če že moram – izpostavila bi pesem Vrnila se bom, ki pa (še) ni bila izvajana, saj je skupina Reber prej razpadla. Takrat je bila ta pesem plod moje domišljije, občutkov … in zdaj vem, da tudi moje želje … Pesem Vrnila se bom se zdaj uresničuje in resnično upam, da jo bo nekoč mogoče tudi slišati …

VRNILA SE BOM

(Majda Pajer)

Stara slika je pred mano,

rahlo jo načel je čas.

Vendar ni težko verjeti,

deklica na njej sem jaz.

Kot da je bilo še včeraj,

slišim svoj otroški smeh –

vidim v sebi malo punčko,

prepoznam se v nje očeh.

Z jutrom sem se jaz rodila,

dolg je dan še pred menoj.

Pod večer se bom vrnila,

kjer življenja vzhod je moj.

Zabrisane so res stezice,

stran me je speljala pot.

A tam pustila sem korake,

mladih let brezskrben hód.

Leta 2011 si prejela prvo nagrado na literarnem večeru milenijskih otroških zgodb. Društvo za ZN za Slovenijo si prepričala z zgodbo Mala romkinja Zafira. Kakšno je bilo sporočilo te zgodbe? Od kod ti ideja in inspiracija zanjo?

Majda Pajer: No, tu pa dvignem roke. Ne vem, od kod je prišla ideja za to pravljico, kar »z neba je padla«, bom rekla.

Na spletu sem opazila natečaj za pravljico – milenijsko otroško zgodbo – in sprejela izziv. To je bila moja prva pravljica in je celo zmagala! Ne glede na zmago pa ugotavljam, da nisem pravljičarka, čeprav znam napisati tudi kaj za najmlajše bralce. Recimo, da se mi je ta pravljica enostavno »posrečila«.

Aja, ime Zafira … prvotno je bilo mali cigančici ime Jasmina in ko sem zgodbo poslala prijatelju v branje, je predlagal zamenjavo imena. Bilo mi je všeč, pa sem Jasmino popravila v Zafiro, zapakirala pravljico in jo poslala na Društvo ZN za Slovenijo. Končni rezultat razpisa l. 2010, v katerem je zmagala moja pravljica, je bila izdaja brošure – zbirke otroških zgodb na temo MRC. Zbirko teh pravljic je s svojimi čudovitimi ilustracijami vseh zgodb krasno dopolnila slikarka Staša Košak – Blumer.

Sporočilo zgodbe je pa milenijsko – prizadevati si za odpravo revščine, neenakopravnosti in razlikovanja, za mir, razvoj in človekove pravice – za vse ljudi sveta.

Nam lahko kot umetnica pojasniš, kakšno vlogo imajo čustva pri nastanku pesniških del? Kako to, da so najlepše pesmi napisane ravno v času največje bolečine?

Majda Pajer: Najraje bi napisala »brez odgovora« … Žal je res tako …

Besedni umetniki imamo to srečo, da se v težkih trenutkih imamo kam zateči … » … Nekaj moramo imeti, skrivnosten svet le sami zase, svoj grad brez vrat za težke čase, da v boli skrijemo se vase …«

» … Nekaj moramo imeti, skrivnosten svet le sami zase, svoj grad brez vrat za težke čase, da v boli skrijemo se vase …«

Pri ljudeh, ki ne najdejo poti do tega svojega gradu, je rezultat stiske še večja stiska … pri umetnikih pa poezija …

Majda zasebno

Poleg umetnice pa si tudi mati 4 otrok. Kako usklajuješ čas med redno službo, družino in ustvarjanjem?

Majda Pajer: Joj, kako hitro so šla vsa otroštva mimo mene … Včasih z žalostjo pomislim, da se nisem dovolj naužila otroštva vsakega posebej. Še preden bi utegnila za vsakega posebej napisati pravljico, so moji otroci postali praktično odrasli, krasni mladi ljudje, pravi ponos svoje mame.

Starejši trije so nekako že odleteli iz gnezda, a življenjske razmere in dogodki so nas ločile samo fizično. Otroci vedo, da je njihova mama vedno z njimi, pa čeprav pogosteje samo v mislih kot dejansko. Le najmlajša je še pri meni in nekega dne bo odšla tudi ona.

Obžalujem vsak trenutek, ki ga nisem mogla spremljati pri njihovem odraščanju, vem pa, da kar posadiš v otroško dušo, ko je še čisto majhna, to raste skupaj z otrokom – ne oziraje se na to, kje otrok je.

Kar posadiš v otroško dušo, ko je še čisto majhna, to raste skupaj z otrokom – ne oziraje se na to, kje otrok je.

Rada bi rekla, da je družina na prvem mestu, potem dolgo nič … in nazadnje služba. Žal temu ni tako. Dandanes služba zahteva »človeka in pol«, medtem ko naši bližnji potrpežljivo čakajo, da se jim lahko posvetimo. Res žalostno, kako se ljudje venomer  prilagajamo … a kaj bi bilo tisto, ki bi se prilagodilo nam … ?

Dandanes služba zahteva »človeka in pol«, medtem ko naši bližnji potrpežljivo čakajo, da se jim lahko posvetimo. Res žalostno, kako se ljudje venomer  prilagajamo …

Tako pač je; a s strpnostjo na obeh straneh in dobro organizacijo je vse možno. Tudi za ustvarjanje je čas – prava ideja, motiv, inspiracija … sama ga najde – če je le čas edino, kar utegne predstavljati zadržek, da bi se neka misel spravila na papir (beri: na računalnik:).

Zaključek

Kaj pa tebe motivira? Od kod črpaš navdih?

Majda Pajer: Od petega do desetega vprašanja si nisem premislila, odgovor je isti … iz sebe, življenja … 😊

Imaš kakšne posebne izzive in cilje za prihodnost?

Majda Pajer: Ne, posebnih ciljev nimam. Z leti človek postajaš skromnejši in realnejši v svojih željah in načrtih. Pri svojih letih sem že veliko doživela, veliko je še pred mano. Energije je še dovolj, cilji pa so krajši.

Želim si zdravja in mirnega življenja, pri izzivih in ciljih pa se pustim presenetiti. Če bo zdravje, bodo tudi posamezni izzivi in načrti, ki mi bodo prišli naproti, obvladovani, doseženi. Sem verna in vsak dan začnem z mislijo: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč, v Božje roke polagam vse, verujem.«

Priporočaj mi knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak, ki želi najti svoje poslanstvo/sanje in mu/jim slediti?

Majda Pajer: Lahko bi priporočila ogromno knjig, ki sem jih prebrala in vem, da jih je vredno prebrati – vsaj iz spoštovanja do avtorja; kajti, v vsakem delu je zapisana neka zgodba, izkušnja, nauk … in v vsaki taki zgodbi se lahko najde tudi bralec.

A najbolje uči lastna življenjska zgodba, napisana, v nastajanju ali samo skrita v najglobljih mislih posameznika. Morda bi ti priporočila kar Tvojo zgodbo – v njej si ti res ti in tvoja zgodba te najbolje pozna, ti dá najboljši nasvet in kar je najpomembnejše – vedno in povsod jo nosiš s seboj.

najbolje uči lastna življenjska zgodba, napisana, v nastajanju ali samo skrita v najglobljih mislih posameznika.

Včasih sem veliko brala. Ne brala, požirala sem knjige, vsrkavala vsebino in sporočila njihovih avtorjev, jih oboževala. Zaradi pomanjkanja časa in težav z vidom sem za dolga leta prenehala brati … in ugotovila, da je zelo malo unikatnih misli, ki ti res »sedejo« in jih je vredno prebrati še enkrat. Je pa zanimivo prebrati, kaj mislijo drugi, ja …

No, včasih vzamem v roke katero od svojih knjig in … saj mi nihče ne bo verjel – vedno najdem kaj novega, preberem misel, za katero ne vem, kako se je znašla v moji zgodbi … Če že vztrajaš – preberi moje Magdalence. Nimajo pravega začetka niti konca, imajo pa vsebino … všeč ti bo.

Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živiš? Imaš svojega najljubšega? Morda še zaključna misel?

Majda Pajer: Kdor nikoli ni v življenju na napačno pot zavil, morda nikdar ne bo izvedel, da je kdaj na pravi bil … Napake so najboljše učiteljice, najboljši nasveti so izkušnje. In še –

Nikoli ne vemo

kaj dan nov odpira,

kod danes do jutri

speljana bo pot…

A od mnogo smeri

je prava izbira –

verjeti le vase,

v svojih nog hod …

 

Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂

 

Se želiš pridružiti največji družini motivirancev v Sloveniji?

E-mail

Ime

Priimek

Prebral sem in se strinjam s politiko varstva osebnih podatkov

Leave this field empty if you're human:

Kdo je Nuša Gnezda?

Nuša Gnezda je postavna mlada mamica, športnica, ki se je po končanem šolanju na Fakulteti za šport osredotočila na vadbo žensk, ki sta jim nosečnost in porod pustila določene zdravstvene posledice. Ker je celotno izkušnjo doživela tudi sama, svojim varovankam poleg strokovnega znanja nudi tudi prepotrebno motivacijo in vzpodbudo. 

Mamice njeno znanje in delo izredno cenijo, kar dokazuje polna zasedenost terminov. Za vse, ki se želijo udeležiti njenih vadb, pa to ni mogoče, je pripravila poseben online vadbeni program. Svoja razmišljanja, izkušnje in mnenja pa deli tudi na svojem blogu Fit mami. 

Vabljeni k branju.

---

Uvod

Kdo je Nuša Gnezda v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Nuša Gnezda: Nuša Gnezda je v prostem času odmaknjena od (množice) ljudi, neobremenjujoča z okolico in samosvoja. Željna novih avantur in predana svoji družini. Poslovno uspešna in željna novih priložnosti.

Navdušujejo me ljudje, ki so drugačni, imajo drugačno življenjsko pot kot večina in tisti, ki si upajo “reskirati” v življenju. Navdušujejo me lepi sončni zahodi na različnih koncih sveta in lepote narave.

Kri po žilah mi poleg kolesarjenja, teka in ostalih aktivnostih, najbolj poženejo valovi oceana in veter jadranja, ko se z njimi in proti njim borim s surf desko.

Fit mami

Si športnica po duši in po poklicu. Številnim ženskam, predvsem mamicam, si poznana pod imenom Fit mami. Gre za projekt, ki si se ga lotila zaradi lastne izkušnje nosečnosti in poroda. Kdo so ženske, ki se obračajo po tvojo pomoč?

Nuša Gnezda: K meni po pomoč se obračajo vse vrste žensk, saj sem se nekako osredotočila na ženski fitnes, ki zahteva nekatere prilagoditve glede treningov. Največ opravka imam z ženskami po porodu in mamicami, ki so rodile.

Tem ženskam je skupno, da jim je porod pustil določene posledice, ki jih je s pravilnim načinom treniranja možno odpraviti. Poleg tega jim poskušam s svojim načinom razmišljanja vpeljati nov sistem vadbe, ki ni obremenjujoč, hkrati pa vodi do rezultatov, kot so oblikovanje telesa, zmanjšanje in odpravljanje bolečin itd.

Tem ženskam je skupno, da jim je porod pustil določene posledice, ki jih je s pravilnim načinom treniranja možno odpraviti.

Izvajaš tako vodene kot zasebne vadbe, pripravila pa si tudi program vadb od doma. Po čem se tvoje vadbe za ženske po porodu razlikujejo od ostalih vodenih vadb, ki, kot praviš, lahko naredijo več škode kot koristi?

Nuša Gnezda: Veliko let sem imela samo osebne treninge. Ko se je povpraševanje povečalo, sem ustanovila skupinsko vadbo za mamice. Osebne treninge sem združila v male skupine, saj se je izkazal ta način za veliko boljšega – tako zame, kot za ženske, ki trenirajo. Ker sem želela pomagati tudi ostalim mamicam, ki nimajo možnosti trenirati v Ljubljani, sem ustanovila še online program.

Moje vadbe se razlikujejo po tem, da upoštevajo vse dejavnike, ki so ključni za rezultate. Na osebnih treningih je seveda to individualno prilagojeno, glede na stanje telesa posameznice pa tudi na skupinskih vadbah prilagodimo vaje. V online programu so vaje v prvi vrsti takšne, da so varne za ženske, ki so kadarkoli rodile, poleg tega pa takšne, da s čim manj ” cirkusa” pridemo do vrhunskih rezultatov.

Ženske, ki vadijo doma, imajo večinoma otroke, zato je vadba prilagojena tako, da jim vzame najmanj časa in prostora za najboljše rezultate. Veliko jih poroča tudi, da kljub temu, da je vadba za mamice in da se komu morda sliši dolgočasna, je to najbolj efektivna vadba do sedaj.

Tekom študija na Fakulteti za šport si se posvečala predvsem fitnesu, kasneje pa si se osredotočila na treniranje žensk, predvsem nosečnic in tistih po porodu. Kje si pridobila vso potrebno strokovno znanje?

Nuša Gnezda: Na fakulteti za šport sem diplomirala iz fitnes treniranja. Faks je bil zame samo iztočnica za naprej. Nadaljnje znanje sem si pridobila preko različnih mentorjev, na seminarjih, v knjigah itd.

Še pred nosečnostjo, med nosečnostjo ter po porodu, pa sem poglobila znanje tudi na področju poporodnega treninga. Največ sem se naučila preko webinarjev, strokovne literature in svoje mentorice, ki prihaja iz Amerike, in s katero sva imeli skype pogovore. To učenje je potekalo ponoči, ko je moj sin, takrat še dojenček, spal.

Zato ves ta entuziazem, ki ga vlagam v ozaveščanje, prihaja ravno iz tega, ker sem se učila in pisala v nočnih urah. Da ne bi šle vse tiste ure in trud v nič. Največ pa sem se seveda naučila iz izkušenj.

Šport med nosečnostjo

Kaj kot strokovnjakinja za treniranje žensk po porodu svetuješ glede športne aktivnosti? Koliko športa v nosečnosti je priporočljivega in ali obstaja kakšno tveganje?

Nuša Gnezda: Športna vadba v nosečnosti je priporočljiva in načeloma ne vpliva na plod. Vadba ni priporočljiva takrat, ko ima ženska določena tveganja in je priporočljivo mirovanje. Vsekakor ne podpiram ekstremne vadbe v nosečnosti, že zaradi same varnosti, pa tudi zaradi posledic, ki jih takšna vadba pusti telesu. Vadba v nosečnosti mora biti takšna, da z njo okrepimo mišice trupa in hrbta zato, da bomo po porodu v čim boljšem stanju.

Športna vadba v nosečnosti je priporočljiva in načeloma ne vpliva na plod.

Po porodu je zgodba malo drugačna, saj je telo v zelo občutljivem stanju. Hormoni, medenično dno, utrujenost, porod, oslabljene mišice trupa, … Vse te dejavnike je potrebno upoštevati, preden se lotimo vadbe.

S kakšnimi poznanimi in manj poznanimi telesnimi težavami in nadlogami se ukvarja vsaka ženska, ki je na poti, da postane mamica ali ki to že je?

Nuša Gnezda: Mamice se najpogosteje srečujejo z urinsko inkontinenco. To je praktično tako pogosto, da je smatrano že za normalno. Do tega pride iz večih razlogov. Eden izmed njih je diastaza rektusov, kar pomeni razmak premih trebušnih mišic. To je pogost pojav, ki ga je možno obvladati, če ženska hitro po porodu naredi nekaj v tej smeri. Situacijo pa je možno izboljšati ali celo odpraviti tudi kasneje.

Zapletenejše težave, kot so prolaps organov, uhajanje blata, trebušna kila, hernije diska, pa zahtevajo drugačno vrsto zdravljenja pri fizioterapevtih in zdravnikih. V večini primerov se lahko izognemo tem težavam tako, da s pravilno vadbo začnemo že preden zanosimo in pa, če je le mogoče, med nosečnostjo.

Zaključek

Kaj pa tebe motivira? Od kod črpaš navdih?

Nuša Gnezda: Motivirajo me zgodbe v obliki sporočil, ki jih dnevno prejemam. Rezultati, ki jih pošiljajo. Mamice, ki so se po več letih znebile inkontinence ali bolečin, so zame največja motivacija.

Na Facebooku imam poleg strani s skoraj 13.000 sledilci še svojo zaprto skupino, v katero je vključenih 4.000 mamic, ki se med seboj spodbujajo in motivirajo. To je nekaj, kar ne moreš pustiti in kar ti da navdih.

In pa seveda to, kar sem napisala že prej. Trdo delo takrat, ko sem najbolj potrebovala počitek, me žene naprej. Moja glava ima nešteto idej in zamisli, ki jih hočem v bodoče še realizirati.

Imaš kakšne posebne izzive in cilje za prihodnost?

Nuša Gnezda: Moj cilj je, da pomagam vedno več mamicam preko spleta in postavljenih programov ter da posvetim več časa sebi in svoji družini. Izzivi pa prihajajo dnevno in prepričana sem, da bo v kratkem kakšen, ki mi ne bo pustil spati.

Priporočaj mi knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak, ki želi najti svoje poslanstvo/sanje in mu/jim slediti?

Nuša Gnezda: Mislim, da moraš biti malo tak tip človeka, da slediš svojim sanjam. V večini knjig je predstavljeno, da če slediš svojim sanjam in poslanstvu, ti praktično ni potrebno nikoli več delati.

To, da greš svojo pot, je vse prej kot lahko in ne priporočam nikomur, ki ni pripravljen za to garati. Tukaj nikoli ne odbije ura 16.00, misli o poslu pa rojijo po glavi 24 ur na dan. Prej kot kašni knjigi je potrebno slediti sebi in ne okolici.

To, da greš svojo pot, je vse prej kot lahko in ne priporočam nikomur, ki ni pripravljen za to garati.

Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živiš? Imaš svojega najljubšega? Morda še zaključna misel?

Nuša Gnezda: Motivacijski citat, ki ga imam jaz že malo v sebi je: “Ne bodi ovca”. Kamor gre večina, jaz ne grem. Pa ne zaradi principa, ampak zato, ker si enostavno ne želim istih stvari kot večina. Tako je bilo odkar pomnim in bo tudi v prihodnje.

Zato tudi razmišljam, kako naj nadomestim Facebook in Instagram za lastno promocijo. 🙂 Vseeno se mi zdi, da zaenkrat s svojimi zapisi še izstopam in imam še nekaj časa, preden vse skupaj ugasnem in začnem raznašati pisma v poštne nabiralnike. 🙂

 

Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂

 

Se želiš pridružiti največji družini motivirancev v Sloveniji?

E-mail

Ime

Priimek

Prebral sem in se strinjam s politiko varstva osebnih podatkov

Leave this field empty if you're human: