Kdo je Majda Pajer?
Majda Pajer je nadarjena koroška umetnica. Njeno ustvarjanje se zliva v prelepo poezijo, zgodbe in besedila za ljudske in zabavne pesmi.
Svoj talent za pisno izražanje je odkrila že zelo zgodaj v otroštvu, resneje pa ga je pričela razvijati kasneje, v odraslem obdobju, ko je svoja dela tudi izdala. Pohvali se lahko s prvonagrajeno zgodbo (Mala romkinja Zafira) na literarnem večeru milenijskih otroških zgodb, društva ZN za Slovenijo.
Sicer pa je Majda polnozaposlena mati štirih otrok, ki jo navdihuje življenje samo.
Vabljeni k branju.
Uvod
Kdo je Majda Pajer v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?
Majda Pajer: Uf, to pa so vprašanja … Torej – Majda Pajer (najrajši kar Majda) v zadnjem času skorajda ne ve, kaj je prosti čas … A želja je vedno prisotna … da se najde čas, predvsem za ustvarjanje. Kadar ustvarjam, sem jaz zopet jaz – pesnica, pisateljica, tekstopiska, sestavljavka križank in ugank …
V tem kaosu življenja, ki skoraj ne dopušča dihanja, imajo t. i. »trenutki, ki so bili ukradeni« za ustvarjanje, posebno vrednost. A žal, ti trenutki kljub veliki vrednosti ne znajo odrezati kosa kruha; treba ga je poiskati drugje, treba je delati …
Mojemu poklicu sem dala ime »popolnomazgrešen«, lahko tudi komercialistka, ekonomistka – rezultat je vedno enak; kljub vsemu imam rada svojo službo in doslej si še nisem znala odgovoriti na vprašanje, kaj bi v svojem življenju najraje počela, v katerem poklicu bi bila najbolj zadovoljna …
Moje horoskopsko znamenje, dvojčka, pove veliko. Ne zdržim dolgo na istem mestu, potrebujem spremembe. A v nasprotju s tem me navdušujejo predvsem drobni uspehi, ki jih prinaša miren vsakdanjik in jih zvečer lahko povežem v neko celoto, kot »vse je v redu, lep dan je za mano, hvala … »
Seveda pa obstajajo stvari, ob katerih me res spreleti srh oz. mi poženejo kri po žilah, kot pravi vprašanje. Hudo me namreč moti slovnično pomanjkljiva komunikacija na javnih mestih, v medijih, v službi … Ko nekdo npr. na TV izjavi, da je nekaj slišal pred »dvemi leti« ali postavi vprašanje »od kje si«, me ima, da bi … saj ne vem, kaj bi naredila.
Hudo me namreč moti slovnično pomanjkljiva komunikacija na javnih mestih, v medijih, v službi …
Hkrati me ob tem obide žalost, saj občutim nemoč, ničesar učinkovitega ne morem ukreniti glede tega … Najbolje bi se bilo sprijazniti, se prepustiti … a to mi ne gre najbolje. Še vedno vztrajam pri slovnično, kar se le da, najbolj pravilnih sms sporočilih, haha! Pa popravljam slovnične napake drugih, da zadovoljim svojo dušo.
Umetniška plat
Si ljubiteljska pesnica in pisateljica. V katerem obdobju življenja si prepoznala svoj talent in začutila željo po umetniškem ustvarjanju?
Majda Pajer: Umetnik ne postaneš, umetnik se ne rodiš … To, kar si, si že od svojega začetka (le da ne veš, kdaj je ta začetek … morda takrat, ko si bil še želja …). Učitelji in sošolci so besedno umetnico v meni opazili nekako v osnovni šoli, ko sem strašno rada pisala šolske spise. Nekje v prihodnosti sem se videla kot pisateljica.
Umetnik ne postaneš, umetnik se ne rodiš … To, kar si, si že od svojega začetka.
Kot srednješolka sem si začela zapisovati prve pesmi, ki so se začele porajati v moji občutljivi, mladi duši. Kasneje, že kot žena in mati, sem začela objavljati prve zgodbe v takratnih časopisih in revijah, prav tako križanke in uganke v ugankarskih revijah. Dolga leta sem sestavljala križanke za interno glasilo podjetja.
Večina ljudi je v meni prepoznala umetnico šele ob izidu prvih treh knjig, saj je bilo umetniško ustvarjanje dolgo časa samo moje, nisem »delala« na prepoznavnosti in lastni promociji. A moja pesem, moja zgodba … v meni živi že od mojega začetka – ko sem bila še nežna misel in želja …
Praviš torej, da si sprva pisala zgolj za svojo dušo. Kasneje si po naključju odkrila spletno založbo Katr, ki ti je leta 2008 omogočila izdajo pesniške zbirke Ko se mrak oči dotakne. Je imel ta dogodek motivacijski vpliv na tvoje nadaljnje pesniško življenje?
Majda Pajer: Ja, seveda … Katr je bila sicer ponesrečeno izbrana prva založba, preko katere je luč sveta ugledala moja prva knjiga, a ko se je pokazala potreba po ponatisu moje četrte knjige, Magdalence, je založba skrivnostno poniknila. Kar naenkrat je ni bilo več, ostala sem brez honorarja, ki so mi ga dolgovali, pa tudi brez knjig.
Založba je skrivnostno poniknila. Kar naenkrat je ni bilo več, ostala sem brez honorarja, ki so mi ga dolgovali, pa tudi brez knjig.
Veliko stroškov sem imela z drugo založbo, ki mi je omogočila ponatis do takrat izdanih knjig ter nato izdajo še petega in šestega književnega dela. Slaba izkušnja z založbo pa me ni odvrnila od ustvarjanja in prav boleče sem si želela novih izdaj.
Ko imaš enkrat v rokah svojo knjigo – občutek je podoben, ko ti dajo v naročje novorojenega otročka – se občutku velike sreče in izpopolnjenosti pridruži želja »po še«. V tistem času so se namreč predvsem pesmi, pa tudi zgodbe, kar usipale iz mene in morala sem jih nekam dati – kam drugam kot v novo knjigo …
Od kod črpaš največ navdiha za svoja dela?
Majda Pajer: Iz sebe seveda, iz življenja …
Umetniška dela
Poleg že omenjene pesniške zbirke si izdala še dela Kaj ima Rdeča kapica v košarici (zbirka kratkih zgodb), Vonj črnega zlata (roman), Magdalence (roman), Naslonim se nate (pesniška zbirka) in Mušnice so lepe (zbirka kratkih zgodb). Katere so najpogostejše tematike v tvoji prozi in poeziji?
Majda Pajer: Takole bom rekla: Pesmi se pišejo same, prozo pišem jaz … V vsem tem je glavna tematika življenje – moje osebno, mojih otrok … občutkov, spominov in domišljije. Veliko tega je že zapisanega, veliko več pa je še pri meni.
Pri tem gre tudi za težke stvari, ki morda nikoli ne bodo izpisane – so preveč boleče in morda bodo za vedno ostale samo pri meni. Tudi te so moje umetniško delo … Veliko »svojega« vnesem tudi v besedila po naročilu – tu gre predvsem za tekste pesmi, ki so primerne za petje po ljudsko, oz. besedila za ostale glasbene izvajalce.
Kot si že povedala, ustvarjaš tudi besedila za ljudske pevce, narodno-zabavno in zabavno glasbo. Je morda med njimi kakšno, ki bi ga želela posebej izpostaviti?
Majda Pajer: To je pa posebna veja mojega ustvarjanja, ki mi je prav tako ljuba, kot poezija in proza. Za njo stoji preprosta zgodba. Začetek sega v prvo leto moje službe, ko sem se v službi, sicer na vsakoletni razstavi peciva, poleg tortic »ježeva družina« predstavila tudi s svojimi pesmimi.
Po dogodku se je pojavil sodelavec iz Vinske Gore in me prosil, da bi za njihov kraj napisala pesem, nekakšno himno. To sem z veseljem naredila in ta pesem se je obdržala še do danes, je v resnici »himna« tega kraja.
Čez nekaj let je v Vinski Gori začela delovati pevska skupina Reber. Zopet smo navezali stike in za njih sem napisala kar precej besedil, ki jih je Reber izvajala kot pesmi, zapete po ljudsko. Moja pesem Moj čarobni kraj je tudi naslovna pesem prvega DVD-ja skupine Reber, na njej je več mojih pesmi. Prav tako je Na vaškem perišču naslovna pesem ene njihovih zgoščenk. Vse moje pesmi, napisane za Reber, niso bile izvajane, a so zapisane v notah in objavljene v Pesmarici, ki so jo izdali ob koncu njihovega delovanja.
S tem pa moje delo ljudske pesnice ni končano. Moje pesmi prepevajo še drugi izvajalci (Vingosi, sekstet Lindek, Ansambel Vikend, Ansambel Odpev). Precej tekstov pa v predalih raznih izvajalcev čaka na pravi čas, da pridejo na plano in do ljudi, ki imajo radi slovensko pesem, z besedilom »po moje«.
Tudi vsa moja besedila, ki so napisana za ljudske godce in pevce ter zapeta po ljudsko, imam rada. V vsakem od njih se lahko najde preprost slovenski človek, ki ljubi svoj dom in življenje jemlje kot darilo … je pa v vsakem nekaj čisto, čisto mojega. Vsako besedilo je posebno, četudi je videti precej na splošno napisano, za širok krog ljudi.
Vsako besedilo je posebno, četudi je videti precej na splošno napisano, za širok krog ljudi.
Težko je izpostaviti enega, ko se pa takoj ponudi drugo … A če že moram – izpostavila bi pesem Vrnila se bom, ki pa (še) ni bila izvajana, saj je skupina Reber prej razpadla. Takrat je bila ta pesem plod moje domišljije, občutkov … in zdaj vem, da tudi moje želje … Pesem Vrnila se bom se zdaj uresničuje in resnično upam, da jo bo nekoč mogoče tudi slišati …
VRNILA SE BOM
(Majda Pajer)
Stara slika je pred mano,
rahlo jo načel je čas.
Vendar ni težko verjeti,
deklica na njej sem jaz.
Kot da je bilo še včeraj,
slišim svoj otroški smeh –
vidim v sebi malo punčko,
prepoznam se v nje očeh.
Z jutrom sem se jaz rodila,
dolg je dan še pred menoj.
Pod večer se bom vrnila,
kjer življenja vzhod je moj.
Zabrisane so res stezice,
stran me je speljala pot.
A tam pustila sem korake,
mladih let brezskrben hód.
Leta 2011 si prejela prvo nagrado na literarnem večeru milenijskih otroških zgodb. Društvo za ZN za Slovenijo si prepričala z zgodbo Mala romkinja Zafira. Kakšno je bilo sporočilo te zgodbe? Od kod ti ideja in inspiracija zanjo?
Majda Pajer: No, tu pa dvignem roke. Ne vem, od kod je prišla ideja za to pravljico, kar »z neba je padla«, bom rekla.
Na spletu sem opazila natečaj za pravljico – milenijsko otroško zgodbo – in sprejela izziv. To je bila moja prva pravljica in je celo zmagala! Ne glede na zmago pa ugotavljam, da nisem pravljičarka, čeprav znam napisati tudi kaj za najmlajše bralce. Recimo, da se mi je ta pravljica enostavno »posrečila«.
Aja, ime Zafira … prvotno je bilo mali cigančici ime Jasmina in ko sem zgodbo poslala prijatelju v branje, je predlagal zamenjavo imena. Bilo mi je všeč, pa sem Jasmino popravila v Zafiro, zapakirala pravljico in jo poslala na Društvo ZN za Slovenijo. Končni rezultat razpisa l. 2010, v katerem je zmagala moja pravljica, je bila izdaja brošure – zbirke otroških zgodb na temo MRC. Zbirko teh pravljic je s svojimi čudovitimi ilustracijami vseh zgodb krasno dopolnila slikarka Staša Košak – Blumer.
Sporočilo zgodbe je pa milenijsko – prizadevati si za odpravo revščine, neenakopravnosti in razlikovanja, za mir, razvoj in človekove pravice – za vse ljudi sveta.
Nam lahko kot umetnica pojasniš, kakšno vlogo imajo čustva pri nastanku pesniških del? Kako to, da so najlepše pesmi napisane ravno v času največje bolečine?
Majda Pajer: Najraje bi napisala »brez odgovora« … Žal je res tako …
Besedni umetniki imamo to srečo, da se v težkih trenutkih imamo kam zateči … » … Nekaj moramo imeti, skrivnosten svet le sami zase, svoj grad brez vrat za težke čase, da v boli skrijemo se vase …«
» … Nekaj moramo imeti, skrivnosten svet le sami zase, svoj grad brez vrat za težke čase, da v boli skrijemo se vase …«
Pri ljudeh, ki ne najdejo poti do tega svojega gradu, je rezultat stiske še večja stiska … pri umetnikih pa poezija …
Majda zasebno
Poleg umetnice pa si tudi mati 4 otrok. Kako usklajuješ čas med redno službo, družino in ustvarjanjem?
Majda Pajer: Joj, kako hitro so šla vsa otroštva mimo mene … Včasih z žalostjo pomislim, da se nisem dovolj naužila otroštva vsakega posebej. Še preden bi utegnila za vsakega posebej napisati pravljico, so moji otroci postali praktično odrasli, krasni mladi ljudje, pravi ponos svoje mame.
Starejši trije so nekako že odleteli iz gnezda, a življenjske razmere in dogodki so nas ločile samo fizično. Otroci vedo, da je njihova mama vedno z njimi, pa čeprav pogosteje samo v mislih kot dejansko. Le najmlajša je še pri meni in nekega dne bo odšla tudi ona.
Obžalujem vsak trenutek, ki ga nisem mogla spremljati pri njihovem odraščanju, vem pa, da kar posadiš v otroško dušo, ko je še čisto majhna, to raste skupaj z otrokom – ne oziraje se na to, kje otrok je.
Kar posadiš v otroško dušo, ko je še čisto majhna, to raste skupaj z otrokom – ne oziraje se na to, kje otrok je.
Rada bi rekla, da je družina na prvem mestu, potem dolgo nič … in nazadnje služba. Žal temu ni tako. Dandanes služba zahteva »človeka in pol«, medtem ko naši bližnji potrpežljivo čakajo, da se jim lahko posvetimo. Res žalostno, kako se ljudje venomer prilagajamo … a kaj bi bilo tisto, ki bi se prilagodilo nam … ?
Dandanes služba zahteva »človeka in pol«, medtem ko naši bližnji potrpežljivo čakajo, da se jim lahko posvetimo. Res žalostno, kako se ljudje venomer prilagajamo …
Tako pač je; a s strpnostjo na obeh straneh in dobro organizacijo je vse možno. Tudi za ustvarjanje je čas – prava ideja, motiv, inspiracija … sama ga najde – če je le čas edino, kar utegne predstavljati zadržek, da bi se neka misel spravila na papir (beri: na računalnik:).
Zaključek
Kaj pa tebe motivira? Od kod črpaš navdih?
Majda Pajer: Od petega do desetega vprašanja si nisem premislila, odgovor je isti … iz sebe, življenja … 😊
Imaš kakšne posebne izzive in cilje za prihodnost?
Majda Pajer: Ne, posebnih ciljev nimam. Z leti človek postajaš skromnejši in realnejši v svojih željah in načrtih. Pri svojih letih sem že veliko doživela, veliko je še pred mano. Energije je še dovolj, cilji pa so krajši.
Želim si zdravja in mirnega življenja, pri izzivih in ciljih pa se pustim presenetiti. Če bo zdravje, bodo tudi posamezni izzivi in načrti, ki mi bodo prišli naproti, obvladovani, doseženi. Sem verna in vsak dan začnem z mislijo: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč, v Božje roke polagam vse, verujem.«
Priporočaj mi knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak, ki želi najti svoje poslanstvo/sanje in mu/jim slediti?
Majda Pajer: Lahko bi priporočila ogromno knjig, ki sem jih prebrala in vem, da jih je vredno prebrati – vsaj iz spoštovanja do avtorja; kajti, v vsakem delu je zapisana neka zgodba, izkušnja, nauk … in v vsaki taki zgodbi se lahko najde tudi bralec.
A najbolje uči lastna življenjska zgodba, napisana, v nastajanju ali samo skrita v najglobljih mislih posameznika. Morda bi ti priporočila kar Tvojo zgodbo – v njej si ti res ti in tvoja zgodba te najbolje pozna, ti dá najboljši nasvet in kar je najpomembnejše – vedno in povsod jo nosiš s seboj.
najbolje uči lastna življenjska zgodba, napisana, v nastajanju ali samo skrita v najglobljih mislih posameznika.
Včasih sem veliko brala. Ne brala, požirala sem knjige, vsrkavala vsebino in sporočila njihovih avtorjev, jih oboževala. Zaradi pomanjkanja časa in težav z vidom sem za dolga leta prenehala brati … in ugotovila, da je zelo malo unikatnih misli, ki ti res »sedejo« in jih je vredno prebrati še enkrat. Je pa zanimivo prebrati, kaj mislijo drugi, ja …
No, včasih vzamem v roke katero od svojih knjig in … saj mi nihče ne bo verjel – vedno najdem kaj novega, preberem misel, za katero ne vem, kako se je znašla v moji zgodbi … Če že vztrajaš – preberi moje Magdalence. Nimajo pravega začetka niti konca, imajo pa vsebino … všeč ti bo.
Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živiš? Imaš svojega najljubšega? Morda še zaključna misel?
Majda Pajer: Kdor nikoli ni v življenju na napačno pot zavil, morda nikdar ne bo izvedel, da je kdaj na pravi bil … Napake so najboljše učiteljice, najboljši nasveti so izkušnje. In še –
Nikoli ne vemo
kaj dan nov odpira,
kod danes do jutri
speljana bo pot…
A od mnogo smeri
je prava izbira –
verjeti le vase,
v svojih nog hod …
Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂
