Kdo je Suzana Kranjec?

Suzana Kranjec je oseba, ki je preživela pravi prehranski pekel. Svojo zgodbo je pričela deliti preko bloga Življenje brez glutena, na katerem je mogoče najti številne nasvete, recepte in njene osebne izkušnje. Ko se jih je nabralo dovolj, je napisala istoimensko knjigo, ki je za celiakaše neke vrste biblija.

Danes ji uspeva nekaj, kar je v naši družbi najtežje doseči – spreminja razmišljanje ljudi in povečuje njihovo ozaveščenost. Trenutno skuša z aktivnim sodelovanjem v civilni iniciativi za medicinsko predpisane diete v problematiko prehrane vključiti tudi politično javnost in tako poskrbeti za prihodnost otrok z alergijami in kroničnimi črevesnimi boleznimi.

Vabljeni k branju!

Uvod

Kdo je Suzana Kranjec v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Suzana Kranjec: V prostem času sem preprosto Suzana, mama, žena, kuharica, gospodinja in vse kar sodi k običajnemu življenju. Sicer pa profesorica pedagogike in matematike. Navdušuje me lep sončen dan, ko grem lahko na sprehod in opazujem naravo. Kri po žilah pa mi običajno požene kakšna nora celiakaška zgodba. 😉

Življenje brez glutena

Napisala si knjigo Življenje brez glutena, ki je neke vrste vodič za ljudi s celiakijo in občutljivostjo na jajca ter mleko. Po enem letu je bila knjiga razprodana in je šla v ponatis. Predstavi nam to knjigo. Komu vse je namenjena? Kakšne recepte vsebuje? Kako dolgo je nastajala?

Suzana Kranjec: Knjiga je namenjena vsem, ki ne morejo uživati glutena, jajc in mleka in želijo zase ali za svoje najdražje narediti nekaj dobrega za telo. Ne samo v smislu prehranjevanja, temveč tudi gibanja in duševnega miru. Samo skupek vseh teh treh segmentov je tisto, na kar se nam naše telo odziva z hvaležnostjo in posledično z dobrim počutjem.

Recepti so posledično, ker so odstranjena jajca in mleko, v večini veganski. Nikoli ne uporabljam nadomestkov za jajca ali mleko in mlečne izdelke brez laktoze. Iščem namreč drug vir beljakovin, ki uspešno nadomestijo tiste, na katere smo občutljivi. Pomembno pa mi je, da je hrana čim manj industrijsko predelana. Torej, da živila kupujem v svoji prvobitnosti in jih predelujem in obdelujem sama.

Poleg tega pa je velik poudarek v knjigi na fermentiranih kruhih in kaljenju. Šele v zadnjem letu se je v Sloveniji začelo bolj na veliko govoriti o fermentiranem kislem kruhu. V knjigi sem  že takrat objavila kar veliko receptov fermentiranega kruha in pomen fermentacije. Na ta kruh sploh ni bilo odziva, pa sem vedela, da prihaja čas, ko bodo ljudje razumeli, zakaj fermentirati. Sem potrpežljivo dekle (smeh) in se držim reka, učitelj pride, ko je učenec pripravljen. Pa naj to velja zame, kot za okolico.

Sem potrpežljivo dekle (smeh) in se držim reka, učitelj pride, ko je učenec pripravljen.

Knjiga je pravzaprav biblija od A do Ž za bolnika s celiakijo, kako se prehranjevati, če imaš postavljeno diagnozo celiakijo, ali imaš alergije na gluten, mleko in jajca.  S knjigo sem pravzaprav postavila temelje doslednosti pri izvajanju brezglutenske diete. Mnogo bolnikov bolezni ne more sprejeti in greši, ter dela zavedne prekrške. Recepti so za nekoga dobrodošli, za nekoga manj. Vendar se bi moral vsak, ki se zaveda, da je industrijsko pripravljena brezglutenska hrana polna dodatkov, presežka sladkorja in maščob, da je ljudem bolj všečna, taki hrani umikati. To pomeni, da bi si moral sam pripravljati hrano doma. Vse od peke do kuhe.

Včasih uporabim stavek, da sem pred-časna. (smeh)

To pomeni, da me posamezniki težko sprejemajo, težko sprejemajo moje usmerjanje, da opozarjam na stvari, o katerih se v resnici ne govori (vsaj takrat ne, ko to začnem sama). Šele v zadnjem času sem našla somišljenike, ki si upajo to govoriti tudi glasno in opozarjati bolnike s celiakijo, do kakšnih težav lahko prihaja zaradi nespoštovanja brezglutenske diete.

Najbolj pa mi je zanimivo, da imam večino sledilcev ljudi, ki niso bolniki s celiakijo, ampak si želijo čim bolj zdravega prehranjevanja in načina življenja. Torej ljudi, ki sprejemajo pomembne odločitve o zdravem življenju, ki se zavedajo, da v svojem telesu živijo sami. Knjiga je bila razprodana preko spleta in tako so lahko kupci napisali, s kakšnim namenom kupujejo knjigo. Zelo majhen odstotek je bilo bolnikov s celiakijo. Večina je bilo ljudi, ki želijo spremembe.

Vedno povem, da nam ni nikoli škoda denarja za dober bencin za našega konjička. Zase pa ljudje kupujejo hrano, ki je poceni. Žal ne razumejo besede poceni. To pomeni manjvredno, slabo. In tako hrano dajo v svoje telo. Potem pa kupujejo draga zdravila in hodijo okoli zdravnikov in tratijo dragoceni čas in uničujejo svoje zdravje. Še težje pa je ljudi prepričati, da je pomembno tudi gibanje. V knjigi sem kar precejšen del knjige namenila gibanju in masaži notranjih organov.

Knjiga je pravzaprav povzetek mojega življenja in razmišljanja, podprt s strani stroke (zdravnikov, živilskih tehnologov, psihologov). Nastajala je vsaj pet let, ozavestila pa sem pisanje zadnji dve leti, ko sem začela zbrana gradiva konkretno urejati.

Celiakija

Diagnozo celiakije so ti po devetih letih in po številnih zdravstvenih težavah postavili v odrasli dobi. Kako je izgledal začetek tvojega življenja po postavljeni diagnozi? Se je bilo težko sprijazniti in navaditi se na spremembo novega načina prehranjevanja?

Suzana Kranjec: Priznam, da sem si oddahnila, ko so mi postavili diagnozo. Bolezen sem takoj sprejela za svojo, ker pravzaprav sploh nisem imela izbire. Celiakija je avtoimuna bolezen, ki lahko prizadene kateri koli notranji organ. Edino zdravilo pa je dosledna vseživljenjska brezglutenska dieta.

Celiakija je avtoimuna bolezen, ki lahko prizadene kateri koli notranji organ. Edino zdravilo pa je dosledna vseživljenjska brezglutenska dieta.

Moje zdravstveno stanje takrat je bilo zelo zaskrbljujoče, saj sem imela indeks telesne mase 15,6, krvna slika katastrofalna, železa v krvi le 0,6 enot… Od postavitve diagnoze naprej sem vedela, da je življenje v mojih rokah in da si kvaliteto bivanja v svojem telesu lahko zagotavljam sama. Vendar je bilo žal zaradi prepozno postavljene diagnoze telesu narejene precej škode. Kasneje se je izkazalo, da so posledice kar precejšnje, saj je prišlo še do izbruha KVČB (kronična vnetna črevesna bolezen). Pa vendar nisem razmišljala, da bi vrgla puško v koruzo, ampak sem ves čas raziskovala, da si bom z znanjem lahko pomagala.

S kuhanjem pa ni bilo težav. Že od nekdaj sem rada kuhala, nikoli se nismo prehranjevali zunaj, ker tega nisem bila vajena že od doma in glede tega ni bilo dodatnega stresa. Prej bi rekla, da je šlo za izziv.

Junija meseca sem dobila postavljeno diagnozo. S prvim julijem sem šla na morje kampirat z družino, to je z dvema majhnima otrokoma. Okolica je bila presenečena, da se odpravljam na dopust, meni in možu pa se je samo po sebi zdelo umevno, da je to dobro zame in nisva nič pomišljala. Kupila sem si konvekcijsko pečico, ki so takrat ravno prišle na tržišče, da sem si v kampu lahko pekla svoj kruh in ostale priboljške, in se odpeljala na morje.

To je bila takrat zagotovo najboljša odločitev. Čeprav je bilo v resnici na nek način fizično zelo naporno, ker sem bila izčrpana, vendar sem se pa psihično tako okrepila, da se mi ni nič zdelo nemogoče in sem bila ves čas okrevanja zelo optimistična, čeprav je počutje le počasi napredovalo.

Danes je mogoče na internetu dobiti številne brezglutenske recepte in nasvete. Kje si ti pred 15 leti dobila vse potrebne informacije v zvezi s celiakijo in brezglutensko prehrano?

Suzana Kranjec: Pred petnajstimi leti je bilo receptov brez mleka in jajc in hkrati brez glutena zelo malo. Takoj po postavitvi diagnoze sem imela srečo, da sem v bolnici ležala s pacientko, ki je bila veganka in me je vpeljala v svet peciv brez jajc in mleka. Očitno je bila izvrstna kuharica, posredovala mi je obilico receptov, kar iz glave, ki sem si jih pisala. Ko sem prišla domov, sem tako poskušala peko iz brezglutenskih sestavin, ki  so se takrat dobile in se mi je zdelo izredno okusno, mnogo boljše kot karkoli kupljenega.

Svetovni splet je bil takrat še v povojih. Pri nas praktično ni bilo informacij. Nekaj malega pa sem dobila podatkov iz tujine, ki so mi bili osnova za nadaljnje raziskovanje. Predvsem je bil problem v tem, da sem dobila diagnozo, brez da bi bila napotena k dietologu, ki bi me opozoril na skrite pasti, kje vse se nahaja gluten. Tako sem žal na lastni koži preizkušala in se učila. Zakonodaja ni opredeljevala, kako morajo biti napisane deklaracije. O alergenih se takrat še ni nič govorilo. V Ljubljani je bila ena sama trgovina z brezglutensko ponudbo. Hrano sem dobivala iz tujine.

Recepti brez glutena

Kako izgleda proces ustvarjanja recepta in izdelka, od začetka do konca? Kje iščeš ideje? Koliko izdelkov nastane čisto “iz glave”?

Suzana Kranjec: Danes so vsi moji recepti “iz glave”. Sploh ne gledam več po spletu, ker sem tako v svoji zgodbi, ki je tako drugačna, da sem res samosvoja in edinstvena. Poleg tega, kar sem do sedaj brskala po spletu, vsi, ki so dobri ustvarjalci, kljub temu dodajajo v brezglutenske fermentirane izdelke veliko dodatkov, kot je guar gumi in xantan gumi, sama pa ne dodajam nobenih nepotrebnih polnil, ampak bolj prisluhnem naravi.

Vzamem si veliko več časa, da razumem delovanje fermentacije posameznega žita in mi uspeva na tak način narediti res odličen kruh in posebna peciva. Žitarice, ki jih uporabljam pri peki, me ubogajo. Res pa je, da vse fermentiram. Delam fermentiran kruh, fermentirano potico, fermentirane krofe, torte, peciva, piškote, pico,… Skratka, kjerkoli uporabljam moko, je le fermentirana. In zakaj? Ker je kruh boljšega okusa, rahel, čeprav je brezglutenski, sočen, nedrobljiv, nekaj dni svež in se ne suši.

Skratka, ima vse lastnosti, ki jih običajni brezglutenski kruhi nimajo. Poleg tega le fermentirane kruhe dobro presnavljam. Recept si zamislim v glavi. Ker imam občutek v roki in pod prsti, vse sestavine, ki jih dodajam, dodajam po občutku, vendar sproti tehtam in zapisujem. Da mi je lažje, tehtam tudi tekočine in tako tudi objavljam recepte. O fermentaciji bi se lahko razpisala na dolgo in široko, pa je bolje, da si preberete na mojem blogu zivljenjebrezglutena.com.

Svoje recepte, slike in video posnetke priprave jedi objavljaš na blogu Življenje brez glutena, na svoji Facebook strani in še na Instagramu. Kako obiskani so tvoji kanali? Po čem se tvoji kanali razlikujejo od drugih, ki vsebujejo breglutenske vsebine? Se zanje zanimajo tudi v tujini?

Suzana Kranjec: Prav veliko ne objavljam več receptov, ker sem si vzela nekoliko počitka v pisanju bloga, vendar ne morem iz svoje kože. Ker so izdelki tako čudovitih oblik (vsaj zame, ha ha), jih vseeno fotografiram ali posnamem video in jih objavljam na Instagramu pod imenom sourdoughglutenfree (https://www.instagram.com/sourdoughglutenfree/).

Najbolj me navdušuje to, da je blog še vedno enako obiskan, kot pred letom dni, čeprav objavljam enkrat mesečno ali še to ne, s tem da sem prej objavljala dvakrat tedensko. Moj blog je nišni, zato o številkah nima smisla govoriti. Je pa naval na blog, ko objavim kakšno specialiteto, kot so fermentirani ajdovi krofi. Lani je blog skoraj pregorel, ko sem jih objavila. V eni uri je bilo preko tisoč ogledov, kar je za tako ozko usmerjen blog zelo veliko. Poleg tega so me nagovarjale revije, če lahko objavijo moje krofe. Tiste dni je bil naval na krof 😉

Zelo me motijo samookolicani brezglutenski blogerski recepti. Moti me zato, ker se v resnici takih sestavin sploh na našem tržišču ne dobi brezglutensko deklariranih. Bolj kot opozarjam blogerje na to, bolj se mi zdi, da sem včasih kot v Cervantesovem Don Kihotu, kot oproda Sančo Panso, in nikamor ne pridem.

Pogosto vsi vse vedo o glutenu in me glasno utišajo. Pa vendar se nas oglaša vedno več, ki opozarjamo na brezglutensko problematiko, na zavajanja bralca oziroma sogovornika. Problem je v tem, da še danes na vsak način želi mnogo ljudi potisniti piro in kamut med brezglutenska žita. Poleg tega veliko ljudi trdi, da na embalaži piše, da je eko, bio ali demeter kvaliteta in da to lahko uživamo bolniki s celiakijo.

To žal ni res. Samo prečrtan žitni klas je znak, ki pomeni odsotnost glutena v živilu. Vendar mora biti prečrtan žitni klas s številko in simbolom države, ki je le tega izdala.

Samo prečrtan žitni klas je znak, ki pomeni odsotnost glutena v živilu. Vendar mora biti prečrtan žitni klas s številko in simbolom države, ki je le tega izdala.

Imaš morda v načrtu objaviti še kakšno knjigo z recepti in nasveti?

Suzana Kranjec: Saj še prva knjiga intenzivno živi. Še veliko ljudi jo mora prebrati. Mislim da je še čas. Nikoli pa ne reci nikoli. Tega reka se držim.

Odklikaj na 2. stran intervjuja…

Kdo je Mateja Mazgan?

Prepričana sem, da bom nekoč mamica. A ne takšna, kot je Mateja Mazgan. Ona je namreč super mama. Je zaposlena mama, športnica, glasbenica, popotnica, študentka, jamarka, fotografinja, PR-ovka in še kaj. Pravzaprav skorajda ne bi pričakovali kaj drugače od vnukinje gospe, ki je še pri osemdesetih potovala po Ameriki. 

Mateja se svojemu aktivnemu življenjskemu slogu ni odpovedala zaradi otrok – ravno nasprotno, tudi otroka ves čas vključuje v športne aktivnosti v naravi. Peš, s kolesom, z rukzakom ali pa s super zmogljivim športnim vozičkom. Pri tem ji seveda ob strani stoji tudi partner. Z otroki je prepotovala tudi lep del sveta. Vas zanima, kako ji to uspe?

Intervju, posebej primeren za bodoče mamice, novopečene mamice, izkušene mamice in očke. In stare starše. Skratka vse, ki vas zanima, kako uskladiti vlogo vzgojitelja in ohranjanja življenjskega sloga in aktivnosti, za katere živite. 

Avtor naslovne fotografije je Marko Mavec.

Uvod

Kdo je Mateja Mazgan? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Mateja Mazgan: Mamica, ki je obdržala svoje aktivnosti ne glede na to, da ima sedaj že dva majhna otroka. Prisega na aktiven življenjski stil in v to je že vpeljala svoja otroka. Aktivno zanjo pomeni, da redno zahaja v hribe, peš ali pa z gorskim kolesom. Spremljata jo Suzi in Nej, v nosilkah ali pa v prikolici, ki ga priključi na kolo.

To pa še zdaleč ni vse, saj so skupaj (tudi z očetom) prepotovali že lep del sveta, kar je tudi Matejina največja strast. Poleg omenjenih aktivnosti Matejo spremlja zahtevna služba, v kateri je na novo zaposlena in ji trenutno posveča veliko pozornosti.

Verjame pa v to, da bo kmalu osvojila potrebno znanje in ponovno bo nekaj več časa tudi za ostale aktivnosti, ki so ji ljube. To so poleg pohodništva tudi glasba (igra pri dveh godbah na pihala), študij (končati želi tretji magisterij), jamarstvo (je jamarska reševalka ter piarovka pri Jamarski reševalni službi), turno smučanje, fotografiranje, potopisna predavanja, fotografske razstave itd.

Javnosti si znana po tem, da si kljub materinstvu zaprisežena športnica. Ne samo to, v aktivno življenje in potovanja ves čas vključuješ tudi svoja otroka. Kako ti to uspeva v časovnem, finančnem, energijskem in motivacijskem smislu?

Mateja Mazgan: Bolj kot počneš nekaj, kar te veseli, več volje in energije imaš za to. Včasih sem malo nejevoljna, ko želim še več in mi čas ne dopušča. Energije imam res veliko, motivacije prav tako, problem se pojavi pri času. Veliko časa mi vzame služba, katero sicer opravljam z velikim veseljem.

Bolj kot počneš nekaj, kar te veseli, več volje in energije imaš za to.

Na srečo ostajajo prosti vikendi, seveda pa tudi med tednom ne želim svojega privatnega življenja dati povsem na stran. Vikendi so običajno športno naravnani, prav tako med tednom poskrbim, da uspem po službi kdaj na kolo z otrokoma ali pa sedaj, ko je že prej tema, odteči z vozičkom nekaj kilometrov.

Kritike je ne ustavijo

Si tista mamica, po kateri se jih že veliko ostalih zgleduje, hkrati pa tista mamica, ki jo večina še vedno kritizira. Zakaj misliš, je temu tako?

Mateja Mazgan: Vedno je bila za tem nevoščljivost, saj pravega razloga za kritiko ni. Le zakaj bi nekdo kritiziral mamico, ki se veliko ukvarja s svojima otrokoma ter ob tem ne pozabi na sebe in poskrbi, da uživajo skupaj? Morda se pogosteje kdo vpraša, kje je ati. Res je, da ni strasten športnik, je pa strasten glasbenik. Sama sem v glasbi amaterka, on je profesionalec, a kljub temu je bila glasba tista, ki naju je združila. Tudi glasbo oba prenašava na otroka. Za atija so vikendi običajno glasbeno obarvani, nam pa ostane čas za pohajanje po hribih in seveda za ostale aktivnosti.

Le zakaj bi nekdo kritiziral mamico, ki se veliko ukvarja s svojima otrokoma ter ob tem ne pozabi na sebe in poskrbi, da uživajo skupaj?

Nima časa za izgovore

Čemu se moraš odpovedati za to, da z družino toliko časa preživite v naravi? Jasno je, da je za to potreben čas, za potovanja in izlete pa tudi denar.

Mateja Mazgan: Moraš si postaviti cilje, kaj ti v življenju pomeni več. Že iz otroštva sem močno povezana z naravo in ne znam si zamisliti življenja, da ne bi mogla nekajkrat na teden zbežati v naravo. Ko imaš enkrat cilj in motivacijo za doseči ga, se še zavedaš ne, kdaj je dosežen. Čas pa si moraš prilagoditi. Ko prispem pozno popoldan iz službe, se v vrtec po otroka podam že s kolesom in prikolico ter malico za na pot. In tako se pogosto podamo na kolesarjenje po strmih Pohorskih klancih.

Denar pri mnogih mojih aktivnostih ne igra velike vloge. Ko enkrat poskrbiš, da imaš kolo ter prikolico in pa seveda nosilke za otroke in opremo za v hribe, je strošek le še malica, prevoz in še kakšna malenkost. Za potovanja pa je seveda potrebnega bistveno več denarja. A če se dobro organiziraš, lahko lep del zneska, ki ga potrošiš za potovanje, tudi prislužiš nazaj (pisanje člankov, potopisna predavanja itd.).

Razliko med tabo in tipično mamico z urnikom in stresnim vsakdanom lahko ocenimo že samo po ogledu tvojih fotografij na Facebooku. Kaj je po tvojem glavni razlog, zakaj večina žensk ne najde načina, kako združiti družino in prosti čas? Kateri so najpogostejši izgovori, ki jih slišiš?

Mateja Mazgan: Izgovorov kar mrgoli. Pri tem je potrebna predvsem volja do nečesa, kar te pač veseli. Vsi vemo, da so otroci naše največje bogastvo in da zanje želimo narediti le najboljše. Ko enkrat otroke navadiš na aktivnosti, predvsem v naravi, in ko vidiš njihov pozitiven odziv, je že to velik razlog za motivacijo za naprej. Verjamem pa, da ima mnogo mamic motivacijo za kakšne druge aktivnosti, ki niso toliko športno naravnane. Pomembno je predvsem, da prosti čas aktivno preživimo s svojimi otroci.

Nosečnost ni bolezen

Že med nosečnostjo si redno zahajala v gore, kolesarila, turno smučala, sup-ala in nekaj časa tudi tekla ter plezala. Hodila si celo v jame. Je po tvojem mnenju in izkušnjah šport med nosečnostjo res priporočljiv in do kakšne mere?

Mateja Mazgan: Brez skrbi, da sem se tudi sama pri zdravniški stroki pozanimala, kaj je smiselno in kaj ne. Odgovor več različnih zdravnikov je bil, da če sem se s športom ukvarjala prej, da ne vidijo razloga, če se dobro počutim, da se ne bi mogla tudi v nosečnosti. Sicer pa vsak sam zase ve, kako kaj počne in do kakšne mere. Nosečnost ni bolezen, le malo drugačno stanje, kateremu pa sem se tudi sama prilagodila do te meje, da je bilo varno za oba.

Nosečnost ni bolezen, le malo drugačno stanje, kateremu pa sem se tudi sama prilagodila do te meje, da je bilo varno za oba.

Pri prvi nosečnosti si bila še dan pred porodom na Peci (2125 m n.v.), tri tedne po porodu pa z malo Suzi že na Uršlji gori (1699 m). Kaj te je gnalo? Ti je telo to res omogočalo brez bolečin in neprijetnosti?

Mateja Mazgan: Sliši se res nenavadno, da si dan pred porodom na vrhu dvatisočaka. Bil je zadnji vrh, za katerega sem rekla, da ga osvojim pred porodom, do katerega ne more avto do mene. A rodila sem tri tedne prej in to dan po vzponu na Peco. Da pa sem bila kmalu po porodu že na Uršlji gori, se bo tudi za marsikoga slišalo zelo nenavadno.

Ker sem bila ves čas fit, sem dan po porodu že bila povsem pri sebi in vedela sem, da bom kmalu ponovno v pogonu. Nabavili smo zelo kvaliteten športni voziček, tako da sem tri tedne po porodu s Suzi z vozičkom že lahko odšla na sprehod do vrha Uršlje gore. Glavni razlog vseh neobičajnih aktivnosti je bilo moje izredno dobro počutje pred in po porodu.

Odklikaj spodaj na 2. stran intervjuja…