Življenje je tako kratko, da je celo sekunda, ki jo namenimo za obžalovanje, zapravljena po nepotrebnem. Modreci pogosto, ko jih kdo zaprosi za kakšen nasvet, rečejo: “Nadaljuj hrabro! Ne dopusti si, da bi na smrtni postelji obžaloval “O, ko bi le…”
Obžalovanje je najbolj pogosto negativno čustvo
Obžalovanje je drugo najbolj pogosto čustvo, ki ga ljudje omenjamo v vsakodnevnem življenju, pravijo nekatere študije. Je najbolj pogosto negativno čustvo.
Obžalovati začnemo že, ko smo stari okoli dveh let – takoj, ko smo zmožni doumeti koncept “Ko bi le…” Tako nenehno poskušamo spremeniti zgodovino v svojih glavah, namesto da bi se ukvarjali s kartami, ki jih držimo v rokah. Kontra-produktivno, kajne?
Ne vedno.
Pravzaprav ni tako slabo, če se kdaj pa kdaj zalotite razmišljati, da si želite, da bi se stvari razpletle drugače – to nam je skupno, pravi psihologinja Amy Summerville. A kaj naredite zatem, je tisto, kar je zares pomembno.
Summervillova je upraviteljica Laboratorija obžalovanja na Univerzi v Miamiju. Po njenih merilih je obžalovanje nevarno zgolj tedaj, ko postane stvar navade. Torej takrat, ko ustvarimo refleks, da meljemo in meljemo o nesrečnem spletu dogodkov, kot živina prežvekuje travo, dokler ni v njej niti kančka hranilnih snovi več.
Nasprotno pa je obžalujoč dogodek, ki ga prikličemo v spomin in analiziramo enkrat, lahko zelo uporabno dejanje. Stvari se pač dogajajo. Tukaj so trije načini, kako jih spremeniti v kompost. V nekaj produktivnega, torej.
Prvi nasvet: Obžalovanje prinaša lekcijo
Nekaj se je pokavralo. Sedaj je na vas, da se odločite, kako boste gledali na to.
Karkoli je že šlo narobe, je to potrebno popraviti (če je to seveda še mogoče). Ker se nagibamo k temu, da zanemarjamo celo rutinska popravila na stvareh, za katere menimo, da niso potrebne popravil, je že samo ta uvid sam po sebi prvi korak k osebni rasti.
Obžalovanje je znak, da posvečate pozornost. Zaznali ste problem. Z naslednjim korakom, ko se sprašujete, kaj bi lahko naredili drugače, ste že začeli drugače ožičevati vaš tokokrog in ga pripravljati, da se bo naslednjič odzval drugače.
Obžalovanje nas sili v akcijo – vse dokler se počutimo, da lahko še vedno nekaj naredimo glede problema. A kot kamen v čevlju, obžalovanje postaja vedno večji problem in vedno bolj nas žuli, če odlašamo s tem, da bi nekaj storili glede problema.
Več: Kako lahko prenehate odlašati na jutri?
Drugi nasvet: Lahko bi bilo slabše
Ko se z obžalovanjem vprašamo: “Kaj, če bi se stvari drugače odvile?”, v resnici mislimo: “Kaj, če bi se stvarile odvile bolje?” A povsem razumno se je vprašati tudi: “Kaj, če bi se stvari odvile slabše?”
Med Olimpijskimi igrami v Barceloni, ki so potekale leta 1992, je psiholog Thomas Gilovich na podelitvah medalj opazil nekaj čudnega. Ko je šla kamera čez obraze atletov na zmagovalnem odru, so gledalci lahko videli nasmejane prejemnike bronastih medalj, medtem ko so bili dobitniki srebrnih medalj bolj ravnodušnega razpoloženja. Je bolje biti tretji kot drugi?
Vprašajte se. Kaj je najlažja alternativa, ki si jo vsak atlet lahko predstavlja? Dobitniku srebra je za las spodletelo, da ni postal svetovni ali olimpijski prvak. Zlata medalja. Ugled in spoštovanje. Govori in intervjuji ter vse, kar spada zraven. Zapis v zgodovino. Nekateri pravijo, da je srebrna medalja zgolj prvo mesto med poraženci. Dobitniki srebrnih medalj se utapljajo pod težo depresivnih misli: “Kaj če bi od sebe dal zgolj odstotek več in zmagal?”
Dobitnik brona, po drugi strani, ni bil tako zelo blizu zmagoslavju. V resnici je bližje četrtemu mestu, ki si ga nihče ne želi, in kaj kmalu bi ostal brez medalje. Nič ne bi imel za pokazati, morda celo celotno življenje ne. Za las mu je uspelo. Srečen je, da je tam, na zmagovalnem odru. Ni čudno, da žari od navdušenja.
Več: Samozavest v športu spodjedajo visoka pričakovanja.
Ameriške študije o zadovoljstvu z ocenami so pokazale podobne rezultate. Študenti, ki so dosegli 89 točk, so običajno bolj nezadovoljni kot študenti, ki dosežejo 87 točk. Oboji dosežejo enako oceno, B-plus. A prvim je resnično zmanjkalo zelo malo, morda 15 minut skoncentriranega učenja in manj zabušavanja na Facebooku. Druga skupina pa je v resnici bliže 85 točkam, ki bi jim prinesla oceno B. Študent se v tem primeru počuti zadovoljno in ima občutek, da je imel srečo. “A biti moraš dober, da imaš srečo”, si misli in glavo lahko ponosno drži pokonci.
Tretji nasvet: Ni moj cirkus, niso moje opice
Družbena znanost nam pravi, da moramo obnašanje ljudi ocenjevati v kontekstu. Kakšni so bili pritiski ali okoliščine, ki nam lahko pomagajo razložiti vprašljivo dejanje, ki ga je nekdo pravkar storil?
Nezmožnost pravilnega upoštevanja konteksta je temeljna napaka, ki jo počnemo. Na primer, ko si zatiskamo oči pred našimi lastnimi napakami in zanje krivimo nesrečo, slabo opremo, druge ljudi itd.
A enako velja v obratni smeri. Pogosto se krivimo za stvari, ki v resnici niso naša krivda in se obremenjujemo po nepotrebnem.
Lansko leto, ko so obeleževali 30-letnico tragične nesreče vesoljskega raketoplana Challengerja, smo lahko brali o zgodbi Boba Ebelinga, inženirja pri NASI, ki je nadrejene poskušal posvariti, da je premrzlo, da bi raketoplan lahko varno vzletel. Dejal je, da določeni deli plovila ne bodo zdržali.
Ebeling je na ramenih nosil težko breme – smrt astronavtov. Trdil je, da je bila njegova krivda, saj da ni bil dovolj prepričljiv, ko jih je poskušal posvariti, naj ne vzletijo. “Menim, da je to ena izmed napak, ki jih je napravil Bog”, je dejal Ebeling. “Ne bi me smel izbrati za to nalogo.”
Ta skromen mož je prejel toliko čustvene podpore, ko je medijska hiša napravila prispevek o njem, da so morali posneti še nadaljevanje. Ebelinga so še enkrat intervjuvali. Tokrat je dejal, da čuti manj obžalovanja in da je hvalažen za vso podporo. Povratne informacije s strani javnosti in intervjuji z možmi NASE na visokih položajih so mu pomagale sprejeti, da tragedija ni bila njegova krivda. Posadka bi vzletela v vsakem primeru in niti najboljši odvetniki na svetu je ne bi prepričali v nasprotno.
Manj obžalujemo, če menimo, da ni bila naša krivda.
Dobra novica je, da s staranjem občutki krivde počasi nekako bledijo. Možgani starejših enostavno niso tako dovzetni za občutke obžalovanja, potrjuje nova nemška raziskava. Morda je to način narave, da nam pove, da nimamo časa za to, da bi se obremenjevali z nečim, kar je v preteklosti, četudi smo bili za to krivi, a sedaj tega tako ali tako ne moremo spremeniti.
Če povzamamo – obstajajo vsaj trije načini, kako manj obžalovati:
- Na obžalovanje glejte kot na uporabne informacije, ki vam lahko pomagajo pri osebni rasti.
- Razmislite o še slabši usodi, ki bi vas lahko doletela, namesto da razmišljate o boljši usodi, ki je niste bili deležni.
- Bodite iskreni glede tega, kdo je v resnici kriv za dogodek, ki se vam je pripetil in da si pustite zadihati, če niste bili odgovorni vi.
Včasih je pretekla napaka lahko koristna kot iztočnica za osebno rast in včasih ni. Ključ modrosti leži v prepoznavanju razlike.
Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂
