Kdo je Saša Poljak Lukek?

Saša Poljak Lukek je doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije, predavateljica na Teološki fakulteti v Ljubljani, terapevtka, žena in mama treh punčk. Je tudi sooblikovalka spletnega postala Začni znova, ki ljudem v stiski podaja informacije in jih poziva k deljenju svoje zgodbe. Lansko leto pa je na podlagi svojih izkušenj napisala knjigo Ko odnosi postanejo družina.

Vabljeni k branju. 

Uvod

Kdo je dr. Saša Poljak Lukek v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Saša Poljak Lukek: V zadnjem času je Saša Poljak Lukek predvsem mati, saj trenutno preživljam svoj čas s 5 mesečno hčerko. Čas mi polnita tudi moji dve starejši hčerki, energijo in spodbudo pa mi nudi moj mož.

Sem pa vsekakor tudi ženska, ki ima rada izzive, se ne ustavi in vedno razmišlja vsaj dva koraka naprej. Zaključila sem doktorsko izobraževanje iz zakonske in družinske terapije, kar zaznamuje mojo karierno pot. Predavam na Univerzi v Ljubljani (Teološka fakulteta, magistrski program Zakonski in družinski študiji in program izpopolnjevanja Zakonska in družina terapija), pri čemer sama sebi postavljam vedno nove izzive.

Tako navdih kot tudi strah prepoznavam v ljudeh, ki jih srečujem. Navdušujejo me ljudje, ki imajo vizijo, ki zmorejo ovire v življenju spremeniti v priložnosti in ki znajo podati roko sočloveku, ko jo ta potrebuje. Pretresejo pa me ljudje, ki jih je življenje pripeljalo do točke, ko se lahko udejanjajo samo preko tega, da škodujejo drugim in/ali sami sebi.

Zakonska in družinska terapija

Naziva doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije in specialistka Zakonske in družinske terapije sta občudovanja in pohvale vredna. Kaj je bilo tisto, kar te je pritegnilo k temu študiju?

Saša Poljak Lukek: Po nekajletnem delu v osnovi šoli sem ugotovila, da otroci ne potrebujejo le dobrih pedagogov, ki jim pomagamo na poti izobraževanja, ampak da je ključnega pomena njihova družina in da so starši tisti, ki potrebujejo največ pomoči. Pri svojem delu sem velikokrat čutila, da ne naredim dovolj, zato sem začela iskati znanja, ki bi mi pomagala, da bolje razumem otroka v stiski.

ugotovila sem, da otroci ne potrebujejo le dobrih pedagogov, ki jim pomagamo na poti izobraževanja, ampak da je ključnega pomena njihova družina in da so starši tisti, ki potrebujejo največ pomoči.

Vpisala sem se na študij specializacije iz Zakonske in družinske terapije, kjer sem dobila odgovore na moja vprašanja. Študij ponuja tudi poglobljen pogled v sebe, kar mi je omogočalo tudi osebnostno rast. Še več, odpirala so se mi vedno nova obzorja, zato študija nisem zaključila, dokler nisem izkoristila vse, kar so mi pri tem študiju ponujali. Tako sem zaključila doktorski študij in sedaj tudi sama učim na programu, kateri je meni dal znanje, na katerega sem ponosna in s katerim suvereno opravljam svoj poklic.

V okviru svojega podjetja nudiš družinske, partnerske in individualne terapije po modelu relacijske družinske terapije. Kdo so ljudje, ki se obračajo po tvojo pomoč? Koliko časa običajno traja, da se pričnejo kazati izboljšave?

Saša Poljak Lukek: V mojo terapevtsko pisarno pridejo ljudje, ki ugotovijo, da potrebujejo pomoč in zberejo dovolj poguma, da o svoji stiski spregovorijo s tujcem. Prihajajo tako zaradi psihiatrično zdravljenih duševnih motenj, kot so depresija, anksioznost, odvisnosti, panični napadi, zaradi simptomov teh motenj kot tudi zaradi težav v odnosih (partnerstvo, vzgoja, širše sorodstvo) in vse pogosteje zaradi osamljenosti.

En cikel terapije traja tri mesece. To je dovolj, da oblikujemo odnos, v katerem ljudje na terapiji začenjajo dobivati nov vpogled v svojo stisko in dovolj, da izkusijo drugačen odnos, ki jim pomaga, da premagajo svojo težavo. To pa je le začetek sprememb. Za nekatere je trimesečni cikel dovolj, da si pridobijo informacije, s katerimi lažje krmarijo svoje življenje. Drugi pa potrebujejo daljšo obravnavo, pri čemer postopoma razrešujemo trenutne težave, raziskujemo pomen preteklosti in strahove prihodnosti.

Zase praviš, da si poleg družinske terapevtke in predavateljice tudi mati, žena, hči, sestra, teta, snaha in svakinja. Trdiš, da ti vse te vloge omogočajo, da je tvoje terapevtsko delo tako strokovno kot sočutno. Pa vendar se sprašujem, kako preprečiš “onesnaženje” primerov na terapijah s tvojimi osebnimi izkušnjami?

Saša Poljak Lukek: Glavno »orodje« psihoterapije je sočutje in ne nasveti. Vloge, ki ste jih našteli, mi v terapiji pomagajo razviti sočutje do ljudi in iz tega sočutja sem lahko potrpežljiva, da skupaj raziščemo vse doživljanje osebe in da osebi pomagam razumeti, kaj se v odnosih dogaja in na kakšen način lahko lastno doživljanje nadzira sama. Največ, kar lahko naredim kot psihoterapevtka je, da oseba ob meni doživi, da je razumljena in da obstaja pot iz njene/njegove stiske in da jo skupaj lahko odkrijeva in tudi udejaniva.

In morda še obratno vprašanje. Kako preprečiš, da bi stiske ljudi, ki jih zdraviš, vplivale na tvoje zasebno življenje?

Saša Poljak Lukek: Relacijska družinska terapija temelji na odnosu, ki se razvije med terapevtom in klientom, in ki spreminja tako terapevta kot klienta. Tako v neki meri moj poklic zaznamuje tudi moje zasebno življenje.

S prasko in terapevtskimi izkušnjami sem se naučila težke občutke, ki nastanejo na terapiji, razbremeniti preko supervizije oziroma pogovora s kolegi. V terapiji pa sem bila poleg težkih zgodb velikokrat priča tudi neverjetni moči človeka, ki se lahko pobere s še tako težke situacije in je sposoben obrniti največje travme v osebno rast. To pa ni daje energijo tudi za izzive v zasebnem življenju.

Težave v družinah

Kaj so po tvojih izkušnjah največje napake in razlogi, ki privedejo do težav v sicer “normalnih” družinah? Torej tistih, v katerih ni prisotnih odvisnosti in/ali nasilja.

Saša Poljak Lukek: Prav je, da je ste normalno dali v narekovaje. Pogosto je namreč odvisnost in nasilje edini normalen odziv na doživljanje posameznika. S tem ne enega ne drugega ne opravičujem. Ni nobenega opravičila za nasilje in odvisnost, je le odgovornost, ki jo mora posameznik sprejeti, da so možne spremembe.

Ni nobenega opravičila za nasilje in odvisnost, je le odgovornost, ki jo mora posameznik sprejeti, da so možne spremembe.

Sicer pa je res, da je danes družina psihično na veliko večji preizkušnji, kot je bila v preteklosti. Ko je bila človeška skrb preživetje, so se odnosi oblikovali drugače. Danes pa so zahteve in pričakovanja v odnosih večja. Najprej pričakujemo, da nas bo partner razumel, podpiral, spodbujal, ljubil in da bo to tisto, kar nas bo umirilo. Vendar vsa naša pričakovanja niso uresničena in če si ne pustimo čutiti ranljivost zaradi tega, se pogosto odtujimo in prenehamo pričakovati tudi najbolj osnovne znake naklonjenosti.

Potem se rodijo otroci in upamo, da bodo oni tisti, ki nam bodo dali smisel in pomen. Vendar tudi otroci ne morejo zadovoljiti vseh naših potreb po pripadnosti in vrednosti. In tudi pri vzgoji se moramo soočiti z razočaranji in ranljivostjo. Ko pa se izkušnje nerazumljenosti in razočaranja nakopičijo, telo začne opozarjati, da nekaj ni vredu. Takrat se lahko pojavijo bolezen, izgorelost ali pa simptomi depresije, tesnobe, panike, odvisnosti.

Vedno pogosteje smo priča razhodom po dolgih letih zveze, nato pa (pre)hitrim ustvarjanjem družin z novim partnerjem in posledično grdimi razhodi, kjer so v igri na žalost tudi otroci. Kaj je po tvojem mnenju razlog za vse večje število ločitev pri nas?

Saša Poljak Lukek: Od drugega pogosto pričakujemo več, kot nam je on/ona sposoben/na dati. Ljudje odhajajo narazen predvsem zaradi razočaranj, katere oddaljijo partnerja, ki sta si bila blizu. Menim, da danes ljudje niso nič bolj odtujeni drug od drugega kot nekoč, je pa danes razhod družbeno veliko bolj sprejemljiv način reševanja težav v odnosu, kot je to bilo nekoč.

Ljudje odhajajo narazen predvsem zaradi razočaranj, katere oddaljijo partnerja, ki sta si bila blizu.

Kot sem že omenila, je v odnosu najtežje tvegati in iskreno spregovoriti, ko se težki občutki začnejo nabirati. Naučili smo se potrpeti, počakati in na drugi strani ignorirati in ne pričakovati, kar pa pomeni, da ne znamo ali pa si ne upamo spregovoriti in skupaj iskati rešitev, ko še ni prepozno. Res pa je tudi, da veliko oseb vztraja v odnosih, kjer so nasilje oziroma druge oblike zlorab, pa ne zmorejo oditi. Ko pa končno zberejo pogum za odhod je novo življenje vse prej kot lahko, saj težki občutki s tem ne izginejo, ampak se mora oseba z njimi soočiti in si jih priznati.

Si avtorica številnih člankov na tematiko vzgoje in discipliniranja otrok v družini ter ločitev. Kaj so po tvojem mnenju najpogostejše in najhujše napake pri vzgoji otrok, ki na otroku puščajo posledice na dolgi rok?

Saša Poljak Lukek: Najhujša napaka je »spregledan otrok«. Ko starši v vzgoji ne vidijo otroka, ki je šibkejši od njih in bolj ranljiv, postanejo nesočutni do otrok in ne morejo poskrbeti za njihove potrebe in jim hkrati omogočiti varne meje.

Najhujša vzgojna napaka je »spregledan otrok«.

Velikokrat srečujem starše, ki so resnično prestrašeni, imajo občutek, da jih otroci izsiljujejo in da preprosto niso kos vzgojnim nalogam. Otroka ne-suveren starš zbega in postane še bolj nemiren, kar staršu še poveča stisko in spirala neučinkovitih vzgojnih prijemov se začne vrteti.

Ko starši resnično vidijo otroka, zanj lahko poskrbijo na sočuten in odločen način. Zato pa potrebujejo prepoznati tudi otroka, ki so oni nekoč bili, saj le tako lahko razvijejo sočutje do nemoči in neubogljivosti otroka in vedenje, da otrok potrebuje jasno in odločno vodenje.

Ko odnosi postanejo družina

Lansko leto je izšla tvoja knjiga Ko odnosi postanejo družina. Kaj je sporočilo te knjige? Komu je namenjena?

Saša Poljak Lukek: Knjiga predstavlja razvoj družine skozi razvojna odboja, v katerih člani družine vedno na nov način iščejo ravnotežje med osebno avtonomijo in povezanostjo v odnosih. Biti edinstven in istočasno povezan z drugimi je glaven izziv družinskih članov.

Biti edinstven in istočasno povezan z drugimi je glaven izziv družinskih članov.

Knjiga odkriva, zakaj se kljub vsem kar vemo, še vedno zapletamo v znane vzorce odnosov in zakaj se ne moremo vnaprej pripraviti na vloge, ki nas čakajo v družini. Učimo se v odnosih in vedno znova.

Knjiga je namenjena strokovnjakom, ki se ukvarjajo z družinami in tudi vsakemu posamezniku, ki si išče odgovore na zapletene družinske odnose. Knjiga pomaga k boljšem razumevanju samega sebe, k večjem sočutju do drugega in k razumevanju stisk, v katerih se družine znajdejo.

Spletni portal Začni znova

Skupaj z nekaterimi drugimi strokovnjaki sooblikuješ spletni portal Začni znova, ki pomaga ljudem v stiski in njihovim bližnjim spregovoriti o stiskah. Kako je prišlo do ideje o takšnem portalu? Kakšen je odziv ljudi?

Saša Poljak Lukek: S portalom nudimo informacije ljudem v duševni stiski in njihovim bližnjim. Ljudem omogočamo, da z deljenjem lastne zgodbe pomagajo sami sebi in drugim. Spodbujamo širšo javnost k skrbi za duševno zdravje in želimo zviševati družbeno senzitivnost za duševno stisko sočloveka.

Ideja o portalu je nastala iz želje, da postane skrb za duševno zdravje tako osebna kot družbena prioriteta in da se tako vsak posameznik, kot tudi družba in država, začnejo zavedati, da duševna stiska ni nekaj, kar se dogaja stran od naših oči, ampak je v naših mestih, v naših soseskah, v naših službah in v naših domovih.

Duševna stiska ni nekaj, kar se dogaja stran od naših oči, ampak je v naših mestih, v naših soseskah, v naših službah in v naših domovih.

Odziv ljudi do sedaj je bil zelo pozitiven. V enem letu obstoja smo objavili 110 prispevkov, v katerih ljudje najdejo koristne informacije o duševnem zdravju in upamo tudi navdih za nove začetke.

Zaključek

Kaj pa tebe motivira? Od kod črpaš navdih?

Saša Poljak Lukek: Sama sem človek, ki je zazrt v prihodnost. Vedno iščem nove izzive in nove poti. Pri tem pa me navdihujejo ljudje, ki jih srečujem. Največji navdih mi seveda predstavlja moja družina, ki mi vedno znova pokaže, na kakšen način sem lahko še boljša oseba. Navdih pa so mi tudi drugi, ki so sposobni iskrenosti in sodelovanja.

Imaš kakšne posebne izzive in cilje za prihodnost?

Saša Poljak Lukek: V prvi vrsti je moj izziv moja družina. Tam se želim še marsičesa naučiti. Ko pa se jeseni vrnem v službo, verjamem, da me bodo izzivi kar sami našli.

Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živiš? Imaš svojega najljubšega? Morda še zaključna misel?

Saša Poljak Lukek: Ne hodi pred mano, morda ne bom sledil. Ne hodi za mano, morda ne bom vodil. Hodi ob meni in bodi moj prijatelj. ~ Albert Camus

Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂

Kdo je Barbra Rudmann?

Za Barbro sem prvič slišala, ko sem v roke prijela knjigo Srčni voditelj. Vse dokler nisem prebrala opisa, nisem niti pomislila, da gre za slovensko pisateljico. Pa je Barbra Rudmann v resnici Dolenjka, ki trenutno živi in dela v Ljubljani, si pa, kot pravi, želi v prihodnosti preseliti nekam ob morje, ki jo sprošča in hkrati navdaja s posebno energijo. 

Vabljeni k branju.

Uvod

Kdo je Barbra Rudmann v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Barbra Rudmann: Poslovno veliko časa preživim v ameriški korporaciji Johnson&Johnson, saj mi podjetje nudi obilo izzivov in projektov, ki me motivirajo in poženejo kri po žilah.

Prosti čas pa se trudim čim bolj kvalitetno preživeti z mojo družino. Opažam, da se zadnja leta mnogo bolj zavedam, kako pomembna so druženja z družino. Imam 2 čudoviti hčerki, na kateri sem izredno ponosna, na njuno srčnost, pogum in odprtost.

Barbra v poslu

Glede na to, da imaš 20 let izkušenj in odlične rezultate v mednarodni prodaji in marketingu, lahko rečemo, da veš, kaj delaš. Jaz te bom poimenovala kar strokovnjakinja na svojem področju. Kako je izgledala tvoja poslovna pot? Kje si začela in kako si napredovala do tako pomembnih položajev, kot je še pred letom dni članica odbora direktorjev Johnson & Johnson za Jugovzhodno Evropo, danes pa vodja uvajanja sprememb za EMEA regijo?

Barbra Rudmann: Če se ozrem nazaj, se spomnim, da sem si vedno želela in izbirala naloge, pri katerih sem morala izven svoje cone udobja in ki so v meni spodbudile določeno mero adrenalina. In takrat sem z dušo in srcem pri stvari. Tako pridejo tudi dobri rezultati.

Uspeh in napredovanja niso prišla čez noč, ampak postopoma. Raznovrstnost področij, na katerih sem delala v moji karieri, od vodenja prodaje, do marketinga, do vodenje podpornih služb, skladnosti poslovanja, so me bogatile z obilo različnimi izkušnjami, izzivi in znanji.

Imela sem veliko srečo, da sem dobila toliko izvrstnih prilik, hkrati pa delala z izvrstnimi ljudmi, mnogi izmed njih so bili moji mentorji in vzorniki, od katerih sem se veliko naučila.

Sodelovala si s podjetji v Srednji in Vzhodni Evropi. Kako se po tvojih izkušnjah med tema regijama razlikuje način vodenja in vzpodbujanja zaposlenih?

Barbra Rudmann: Ljudje smo si zelo podobni v načinih, kako delujemo in kaj nas motivira, ne glede na to, iz katerega dela sveta prihajamo. To pa ne pomeni, da smo vsi isti. Vsak narod ima nekaj posebnosti, eni so bolj odprti, lažje je vzpostaviti stik z njimi. Tudi zelo odkrito se bodo pogovorili s tabo. Drugi morda v pogovoru ne bodo tako odprti, vendar zgolj zato, ker je del njihove kulture in ne zato, ker bi želeli karkoli skrivati.

Vse te posebnosti lahko prepoznaš, če si dober poslušalec in opazovalec. In potem te posebnosti spoštuješ in prilagodiš svoj pristop. Pred nekaj leti sem se spoznala z DISC modelom, ki ponuja veščine in pristope, ki pomagajo ljudem bolje razumeti samega sebe, ljudi okoli sebe  in se prilagoditi obnašanju drugih. Le ta je popolnoma spremenil moje razumevanje ljudi in posledično način komuniciranja.

DISC me je tako navdušil, da sem pridobila certifikat in tako predajam to znanje tudi znotraj korporacije. Uspešna komunikacija je za mene zgolj prvi korak pri vodenju, ne pa zadosten. Delo z ljudmi ni lahko, je pa zanimivo in dinamično. Vodenje za mene ni upravljanje z ljudmi, pač pa partnerstvo, zaupanje in spoštovanje. Predvsem nove generacije želijo iskreno podporo pri njihovem razvoju, spoštovanju njihove edinstvenosti in talentov.

Vodenje zame ni upravljanje z ljudmi, pač pa partnerstvo, zaupanje in spoštovanje

Kaj ima po tvojih izkušnjah večjo motivacijsko vrednost – denar ali pripadnost?

Barbra Rudmann: Motivacijska vrednost denarja je zelo kratkega roka. Vprašajte se, koliko časa po tem, ko ste dobili povišanje plače, vas je to zares motiviralo. Če ljudje ne občutijo motivacije ali zadovoljstva znotraj njih samih, potem ni pravih rezultatov.

Pripadnost zagotovo lahko močno vpliva na notranje zadovoljstvo, predvsem če veš, da to,  kar delaš in ustvarjaš, ima smisel, da doprinašaš k nečemu večjemu, posebnemu, enkratnemu.

Srčni voditelj

Vse svoje izkušnje in znanja, pridobljene v različnih okoljih, si strnila v knjigi Srčni voditelj. Povej nam, kaj je poslanstvo te knjige?

Barbra Rudmann: Poslanstvo Srčnega voditelja je začeti spreminjati pristope v vodenju. Veliko let sem opažala, da stari, klasični pristopi v vodenju ne delujejo več. V ljudeh se skriva bistveno več, kot se dejansko odrazi v njihovih rezultatih. Nikdar nismo živeli tako, kot živimo danes – hitro, globalno, odtujeno, zahteve in cilji so vsak dan višji, stres prav tako. Delu posvečamo vedno večji del življenja. Tako kot delujemo danes ne deluje več.

V ljudeh se skriva bistveno več, kot se dejansko odrazi v njihovih rezultatih.

Skozi leta so v meni dozoreli pristopi drugačnega voditelja, srčnega voditelja. Voditelja, ki zna ustvarjati  okolje, v katerem bo vsakdo čutil, da je pomemben in nepogrešljiv, da pripada nečemu posebnemu in enkratnemu, in bo poln vznemirjenja glede priložnosti, ki ga čakajo. Voditelja, ki s pozitivno energijo, entuziazmom, srčnostjo in intuicijo navdušuje svoje ljudi. S tem pa ustvarja okolje, kjer vsakdo najde svojo notranjo motivacijo in kreativnost, kljub hitrim razmeram in stresu, in tako sooblikuje nepremagljivo podjetje. In danes so pristopi Srčnega voditelja, zbrani v knjigi, preizkušeni in delujejo.

Ljudje dosegamo najboljše rezultate, kadar smo navdušeni, osredotočeni, pozitivno razpoloženi, samozavestni in odločni. Ob današnjem tempu in obremenitvah, pa se pogosto počutimo v dvomih, nesrečno, bedno, zaskrbljeno in preobremenjeno. Organizacija Gallup je ugotovila, da je najpomembnejši faktor, ki vpliva na storilnost in učinkovitost zaposlenih, njihov odnos z nadrejenim. Če sem še bolj natančna, ugotovili so, da so zaposleni bistveno bolj učinkoviti, kadar nadrejeni prebuja dobre občutke o njih samih, prepoznava njihove edinstvene talente in jim pomaga uspeti.

Ljudje dosegamo najboljše rezultate, kadar smo navdušeni, osredotočeni, pozitivno razpoloženi, samozavestni in odločni.

Vsi pa se sprašujemo, kaj je potrebno storiti za ustvarjanje okolja, v katerem bo vsakdo lahko izkoristil svoj potencial in dosegal odlične rezultate. In o tem govori knjiga. Predstavlja pristope, s katerimi boste lahko bolje poskrbeli za svoje ljudi, zato, da bodo ljudje bolje poskrbeli za vaš posel.

Ponuja vrsto praktičnih in učinkovitih pristopov, kako na primer izpeljati pogovor z zaposlenim, da bo z navdušenjem poprijel v novem projektu, preskakovali ovire, prepoznavali nove priložnosti in niše, kakšne rituale vpeljati v delo, da bo vsakdo naredil več in bolje, kljub vse večjem stresu in zahtevam okolja, kako prepoznati prave priložnosti kljub pomanjkanju informacij in dejstev in še in še.

Je to knjiga, ki je namenjena zgolj vodjem v podjetjih ali jo je mogoče uporabiti v vsakdanjem življenju? Lahko morda napotke iz knjige apliciramo tudi na partnerski in družinski odnos?

Barbra Rudmann: Pravzaprav načela srčnega voditelja veljajo za vsakogar in jih lahko uporabljate ne samo v službi, ampak tudi doma, z otroci, partnerjem. To so univerzalni pristopi, ki temeljijo na znanstvenih dokazih o delovanju možganov, vplivu elektromagnetnih polj okoli telesa, in veljajo tako v privatnem kot tudi v poslovnem življenju. To vam lahko potrdim iz lastnih izkušenj.

Poglejmo primer tako opevane konstruktivne kritike, ki jo tako radi uporabljamo, ne samo v službi, ampak tudi doma. Recimo, da vaš partner doma vedno znova poudarja vaše slabosti in vas poskuša spremeniti. Kako se ob tem počutite? Ali ste se spremenili? Ste ob tem dobili zagon, da bi premikali gore? Upam si trditi, da ne. Pa tudi vajinemu odnosu ni koristilo, mar ne?

Enak učinek ima konstruktivna kritika, ki jo poveste svojemu zaposlenemu. Raziskave so pokazale, da konstruktivna kritika doseže svoj cilj samo v 5 % primerov. Razlog za to se skriva v delovanju možganov, ki kritiko zaznajo kot nevarnost in preklopijo na način preživetja, podobno, kot če bi videli medveda v gozdu. Telo pripravijo na fizični beg s tem, da vso kri pošljejo v največje mišice na nogah. S tem pa zmanjšajo vire, ki so potrebni za delovanje delovnega spomina, ki dobesedno začne ugašati. Sposobnost sodelovanja in sprejemanja informacij se bistveno zmanjša, tudi interpretacija dogodka je zaradi tega pogosto povsem napačna.

Raziskave so pokazale, da konstruktivna kritika doseže svoj cilj samo v 5 % primerov.

In to je le en primer. Podobnih primerov zanemarjenja znanstvenih dejstev pri delu z ljudmi je danes zelo veliko. In če jih poznaš, si mnogo uspešnejši, tako v službi kot doma. Knjiga vas torej ne pušča lačne, ampak vam ponuja preverjene alternative.

Odklikaj na 2. stran intervjuja…

Kdo je Petra Kmetec?

Petra Kmetec je energična in hkrati neverjetno umirjena ženska. Petro sem spoznala, ko sem se priključila zabavni mariborski skupini izobraževanj v sklopu programa Žensko podjetništvo. Kot ljubiteljici dobrih čevljev, je Petra kaj hitro prevzela mojo pozornost z elegantno hojo v čudovitih, kar pošteno visokih petkah. Kasneje, ko sem spoznala, s čim se ukvarja, mi je bilo jasno, da sta njena stabilnost in lepa drža posledica redne vadbe pilatesa. 

Vabljeni k branju.

Uvod

Kdo je Petra Kmetec v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Petra Kmetec: Sem ženska, ki nima dolgo obstanka na enem mestu. Nenehno gibanje, menjavanje prostorov, druženje, poučevanje ljudi, … To mi je v veselje in me polni z energijo. Srh mi povzroča vsakršno nasilje nad ljudmi in nad živalmi, pa naj bo psihološko ali fizično.

Petrina zgodba

Tvojo življenjsko zgodbo so zaznamovali občutki izločenosti v osnovni, uporništvo v srednji šoli in iskanje same sebe v odrasli dobi, tudi preko misticizma. Raziskovala si meditacijo, Kabalo, se naučila Theta healinga, Reikija in še nekaterih drugih ezoteričnih vej znanja. Pa vendar se še vedno nisi počutila izpopolnjene. Vse dokler nisi obiskala tečaja NLP (nevrolingvistično programiranje), kjer si prepoznala svoje omejitve in jih začela počasi odpravljati. Kako je potekalo to prebujanje znotraj tebe?

Petra Kmetec: Ta pot prebujanja me spremlja že od kar pomnim. Zmeraj sem želela vedeti več, odkrivati skrivnosti in ustroj življenja, se naučiti, kako odkleniti svoje potenciale.

Vključena si v izobraževanje TA (transakcijska analiza). Povej nam, kaj je to? Kakšne koristi prinaša? Zakaj ga priporočaš?

Petra Kmetec: Transakcijska analiza (TA) je teorija osebnosti in psihoterapija za doseganje osebnostne rasti in spremembe. Je metoda, preko katere se zaveš svojega načina komunikacije in iger, ki jih igramo ljudje.

Priporočam jo, ker pokaže način človekovega delovanja, kadar je v interakciji z drugimi. Naučiš se marsikaj o sebi in ko enkrat veš, kakšne vzorce nosiš in zakaj niso dobri, jih lahko spremeniš. Dokler pa se jih ne zavedaš, si na avtopilotu, kar pa ne vodi zmeraj v želeno smer.

Dokler se ne zavedaš svojih vzorcev, si na avtopilotu, kar pa ne vodi zmeraj v želeno smer.

Tvoja življenjska zgodba je izredno zanimiva. Na nek način je posebna, hkrati pa je podobna zgodbam številih ljudi. Morda s to razliko, da je “konec” tvoje zgodbe iskanja same sebe srečen. Si sedaj tam, kjer si želiš biti? Si našla svoje poslanstvo?

Petra Kmetec: V bistvu si poslanstvo določimo s tem, ko usmerjamo energijo v določeno smer. Sem na poti, ki sem si jo zastavila, me pa čaka še kar nekaj dela, da izživim to, kar sem si zadala.

 Poslanstvo si določimo s tem, ko usmerjamo energijo v določeno smer.

Razloži nam, kako doživljaš občutke izpopolnjenosti in sreče? Kako veš, da je to, kar sedaj počneš tisto, kar si si vedno po tihem želela?

Petra Kmetec: Izpopolnjeno se počutim, kadar pomagam ljudem. Pa naj bo to na pilatesu, na coachingu ali z meditacijami, ki jih izvajam. Srečna sem, kadar nekomu olajšam življenje, pomagam, da premaga izzive, ki jih ima in doseže pozitivne spremembe v svojem življenju.

Kako pa sama premaguješ slabe dni in odpravljaš življenjske ovire in težave?

Petra Kmetec: Vsi imamo kakšen slab dan. Ko nastopi, se ustavim, prelistam svoj zvezek hvaležnosti ali preberem spisek komplimentov, ki sem jih prejela. S tem se spomnim, zakaj delam kar delam in dobim nov zagon za naprej.

Ovire si predstavljam kot izzive, ki me izstrelijo naprej in mi širijo cono udobja. So osebnostna rast in brez njih bi stagnirali.

Ovire si predstavljam kot izzive, ki me izstrelijo naprej in mi širijo cono udobja. So osebnostna rast in brez njih bi stagnirali.

Odklikaj na 2. stran intervjuja…