saša poljak lukek

Kdo je Saša Poljak Lukek?

Saša Poljak Lukek je doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije, predavateljica na Teološki fakulteti v Ljubljani, terapevtka, žena in mama treh punčk. Je tudi sooblikovalka spletnega postala Začni znova, ki ljudem v stiski podaja informacije in jih poziva k deljenju svoje zgodbe. Lansko leto pa je na podlagi svojih izkušenj napisala knjigo Ko odnosi postanejo družina.

Vabljeni k branju. 


Uvod

Kdo je dr. Saša Poljak Lukek v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Saša Poljak Lukek: V zadnjem času je Saša Poljak Lukek predvsem mati, saj trenutno preživljam svoj čas s 5 mesečno hčerko. Čas mi polnita tudi moji dve starejši hčerki, energijo in spodbudo pa mi nudi moj mož.

Sem pa vsekakor tudi ženska, ki ima rada izzive, se ne ustavi in vedno razmišlja vsaj dva koraka naprej. Zaključila sem doktorsko izobraževanje iz zakonske in družinske terapije, kar zaznamuje mojo karierno pot. Predavam na Univerzi v Ljubljani (Teološka fakulteta, magistrski program Zakonski in družinski študiji in program izpopolnjevanja Zakonska in družina terapija), pri čemer sama sebi postavljam vedno nove izzive.

Tako navdih kot tudi strah prepoznavam v ljudeh, ki jih srečujem. Navdušujejo me ljudje, ki imajo vizijo, ki zmorejo ovire v življenju spremeniti v priložnosti in ki znajo podati roko sočloveku, ko jo ta potrebuje. Pretresejo pa me ljudje, ki jih je življenje pripeljalo do točke, ko se lahko udejanjajo samo preko tega, da škodujejo drugim in/ali sami sebi.

Zakonska in družinska terapija

Naziva doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije in specialistka Zakonske in družinske terapije sta občudovanja in pohvale vredna. Kaj je bilo tisto, kar te je pritegnilo k temu študiju?

Saša Poljak Lukek: Po nekajletnem delu v osnovi šoli sem ugotovila, da otroci ne potrebujejo le dobrih pedagogov, ki jim pomagamo na poti izobraževanja, ampak da je ključnega pomena njihova družina in da so starši tisti, ki potrebujejo največ pomoči. Pri svojem delu sem velikokrat čutila, da ne naredim dovolj, zato sem začela iskati znanja, ki bi mi pomagala, da bolje razumem otroka v stiski.

ugotovila sem, da otroci ne potrebujejo le dobrih pedagogov, ki jim pomagamo na poti izobraževanja, ampak da je ključnega pomena njihova družina in da so starši tisti, ki potrebujejo največ pomoči.

Vpisala sem se na študij specializacije iz Zakonske in družinske terapije, kjer sem dobila odgovore na moja vprašanja. Študij ponuja tudi poglobljen pogled v sebe, kar mi je omogočalo tudi osebnostno rast. Še več, odpirala so se mi vedno nova obzorja, zato študija nisem zaključila, dokler nisem izkoristila vse, kar so mi pri tem študiju ponujali. Tako sem zaključila doktorski študij in sedaj tudi sama učim na programu, kateri je meni dal znanje, na katerega sem ponosna in s katerim suvereno opravljam svoj poklic.

V okviru svojega podjetja nudiš družinske, partnerske in individualne terapije po modelu relacijske družinske terapije. Kdo so ljudje, ki se obračajo po tvojo pomoč? Koliko časa običajno traja, da se pričnejo kazati izboljšave?

Saša Poljak Lukek: V mojo terapevtsko pisarno pridejo ljudje, ki ugotovijo, da potrebujejo pomoč in zberejo dovolj poguma, da o svoji stiski spregovorijo s tujcem. Prihajajo tako zaradi psihiatrično zdravljenih duševnih motenj, kot so depresija, anksioznost, odvisnosti, panični napadi, zaradi simptomov teh motenj kot tudi zaradi težav v odnosih (partnerstvo, vzgoja, širše sorodstvo) in vse pogosteje zaradi osamljenosti.

En cikel terapije traja tri mesece. To je dovolj, da oblikujemo odnos, v katerem ljudje na terapiji začenjajo dobivati nov vpogled v svojo stisko in dovolj, da izkusijo drugačen odnos, ki jim pomaga, da premagajo svojo težavo. To pa je le začetek sprememb. Za nekatere je trimesečni cikel dovolj, da si pridobijo informacije, s katerimi lažje krmarijo svoje življenje. Drugi pa potrebujejo daljšo obravnavo, pri čemer postopoma razrešujemo trenutne težave, raziskujemo pomen preteklosti in strahove prihodnosti.

Zase praviš, da si poleg družinske terapevtke in predavateljice tudi mati, žena, hči, sestra, teta, snaha in svakinja. Trdiš, da ti vse te vloge omogočajo, da je tvoje terapevtsko delo tako strokovno kot sočutno. Pa vendar se sprašujem, kako preprečiš “onesnaženje” primerov na terapijah s tvojimi osebnimi izkušnjami?

Saša Poljak Lukek: Glavno »orodje« psihoterapije je sočutje in ne nasveti. Vloge, ki ste jih našteli, mi v terapiji pomagajo razviti sočutje do ljudi in iz tega sočutja sem lahko potrpežljiva, da skupaj raziščemo vse doživljanje osebe in da osebi pomagam razumeti, kaj se v odnosih dogaja in na kakšen način lahko lastno doživljanje nadzira sama. Največ, kar lahko naredim kot psihoterapevtka je, da oseba ob meni doživi, da je razumljena in da obstaja pot iz njene/njegove stiske in da jo skupaj lahko odkrijeva in tudi udejaniva.

In morda še obratno vprašanje. Kako preprečiš, da bi stiske ljudi, ki jih zdraviš, vplivale na tvoje zasebno življenje?

Saša Poljak Lukek: Relacijska družinska terapija temelji na odnosu, ki se razvije med terapevtom in klientom, in ki spreminja tako terapevta kot klienta. Tako v neki meri moj poklic zaznamuje tudi moje zasebno življenje.

S prasko in terapevtskimi izkušnjami sem se naučila težke občutke, ki nastanejo na terapiji, razbremeniti preko supervizije oziroma pogovora s kolegi. V terapiji pa sem bila poleg težkih zgodb velikokrat priča tudi neverjetni moči človeka, ki se lahko pobere s še tako težke situacije in je sposoben obrniti največje travme v osebno rast. To pa ni daje energijo tudi za izzive v zasebnem življenju.

Težave v družinah

Kaj so po tvojih izkušnjah največje napake in razlogi, ki privedejo do težav v sicer “normalnih” družinah? Torej tistih, v katerih ni prisotnih odvisnosti in/ali nasilja.

Saša Poljak Lukek: Prav je, da je ste normalno dali v narekovaje. Pogosto je namreč odvisnost in nasilje edini normalen odziv na doživljanje posameznika. S tem ne enega ne drugega ne opravičujem. Ni nobenega opravičila za nasilje in odvisnost, je le odgovornost, ki jo mora posameznik sprejeti, da so možne spremembe.

Ni nobenega opravičila za nasilje in odvisnost, je le odgovornost, ki jo mora posameznik sprejeti, da so možne spremembe.

Sicer pa je res, da je danes družina psihično na veliko večji preizkušnji, kot je bila v preteklosti. Ko je bila človeška skrb preživetje, so se odnosi oblikovali drugače. Danes pa so zahteve in pričakovanja v odnosih večja. Najprej pričakujemo, da nas bo partner razumel, podpiral, spodbujal, ljubil in da bo to tisto, kar nas bo umirilo. Vendar vsa naša pričakovanja niso uresničena in če si ne pustimo čutiti ranljivost zaradi tega, se pogosto odtujimo in prenehamo pričakovati tudi najbolj osnovne znake naklonjenosti.

Potem se rodijo otroci in upamo, da bodo oni tisti, ki nam bodo dali smisel in pomen. Vendar tudi otroci ne morejo zadovoljiti vseh naših potreb po pripadnosti in vrednosti. In tudi pri vzgoji se moramo soočiti z razočaranji in ranljivostjo. Ko pa se izkušnje nerazumljenosti in razočaranja nakopičijo, telo začne opozarjati, da nekaj ni vredu. Takrat se lahko pojavijo bolezen, izgorelost ali pa simptomi depresije, tesnobe, panike, odvisnosti.

Vedno pogosteje smo priča razhodom po dolgih letih zveze, nato pa (pre)hitrim ustvarjanjem družin z novim partnerjem in posledično grdimi razhodi, kjer so v igri na žalost tudi otroci. Kaj je po tvojem mnenju razlog za vse večje število ločitev pri nas?

Saša Poljak Lukek: Od drugega pogosto pričakujemo več, kot nam je on/ona sposoben/na dati. Ljudje odhajajo narazen predvsem zaradi razočaranj, katere oddaljijo partnerja, ki sta si bila blizu. Menim, da danes ljudje niso nič bolj odtujeni drug od drugega kot nekoč, je pa danes razhod družbeno veliko bolj sprejemljiv način reševanja težav v odnosu, kot je to bilo nekoč.

Ljudje odhajajo narazen predvsem zaradi razočaranj, katere oddaljijo partnerja, ki sta si bila blizu.

Kot sem že omenila, je v odnosu najtežje tvegati in iskreno spregovoriti, ko se težki občutki začnejo nabirati. Naučili smo se potrpeti, počakati in na drugi strani ignorirati in ne pričakovati, kar pa pomeni, da ne znamo ali pa si ne upamo spregovoriti in skupaj iskati rešitev, ko še ni prepozno. Res pa je tudi, da veliko oseb vztraja v odnosih, kjer so nasilje oziroma druge oblike zlorab, pa ne zmorejo oditi. Ko pa končno zberejo pogum za odhod je novo življenje vse prej kot lahko, saj težki občutki s tem ne izginejo, ampak se mora oseba z njimi soočiti in si jih priznati.

Si avtorica številnih člankov na tematiko vzgoje in discipliniranja otrok v družini ter ločitev. Kaj so po tvojem mnenju najpogostejše in najhujše napake pri vzgoji otrok, ki na otroku puščajo posledice na dolgi rok?

Saša Poljak Lukek: Najhujša napaka je »spregledan otrok«. Ko starši v vzgoji ne vidijo otroka, ki je šibkejši od njih in bolj ranljiv, postanejo nesočutni do otrok in ne morejo poskrbeti za njihove potrebe in jim hkrati omogočiti varne meje.

Najhujša vzgojna napaka je »spregledan otrok«.

Velikokrat srečujem starše, ki so resnično prestrašeni, imajo občutek, da jih otroci izsiljujejo in da preprosto niso kos vzgojnim nalogam. Otroka ne-suveren starš zbega in postane še bolj nemiren, kar staršu še poveča stisko in spirala neučinkovitih vzgojnih prijemov se začne vrteti.

Ko starši resnično vidijo otroka, zanj lahko poskrbijo na sočuten in odločen način. Zato pa potrebujejo prepoznati tudi otroka, ki so oni nekoč bili, saj le tako lahko razvijejo sočutje do nemoči in neubogljivosti otroka in vedenje, da otrok potrebuje jasno in odločno vodenje.

Ko odnosi postanejo družina

Lansko leto je izšla tvoja knjiga Ko odnosi postanejo družina. Kaj je sporočilo te knjige? Komu je namenjena?

Saša Poljak Lukek: Knjiga predstavlja razvoj družine skozi razvojna odboja, v katerih člani družine vedno na nov način iščejo ravnotežje med osebno avtonomijo in povezanostjo v odnosih. Biti edinstven in istočasno povezan z drugimi je glaven izziv družinskih članov.

Biti edinstven in istočasno povezan z drugimi je glaven izziv družinskih članov.

Knjiga odkriva, zakaj se kljub vsem kar vemo, še vedno zapletamo v znane vzorce odnosov in zakaj se ne moremo vnaprej pripraviti na vloge, ki nas čakajo v družini. Učimo se v odnosih in vedno znova.

Knjiga je namenjena strokovnjakom, ki se ukvarjajo z družinami in tudi vsakemu posamezniku, ki si išče odgovore na zapletene družinske odnose. Knjiga pomaga k boljšem razumevanju samega sebe, k večjem sočutju do drugega in k razumevanju stisk, v katerih se družine znajdejo.

Spletni portal Začni znova

Skupaj z nekaterimi drugimi strokovnjaki sooblikuješ spletni portal Začni znova, ki pomaga ljudem v stiski in njihovim bližnjim spregovoriti o stiskah. Kako je prišlo do ideje o takšnem portalu? Kakšen je odziv ljudi?

Saša Poljak Lukek: S portalom nudimo informacije ljudem v duševni stiski in njihovim bližnjim. Ljudem omogočamo, da z deljenjem lastne zgodbe pomagajo sami sebi in drugim. Spodbujamo širšo javnost k skrbi za duševno zdravje in želimo zviševati družbeno senzitivnost za duševno stisko sočloveka.

Ideja o portalu je nastala iz želje, da postane skrb za duševno zdravje tako osebna kot družbena prioriteta in da se tako vsak posameznik, kot tudi družba in država, začnejo zavedati, da duševna stiska ni nekaj, kar se dogaja stran od naših oči, ampak je v naših mestih, v naših soseskah, v naših službah in v naših domovih.

Duševna stiska ni nekaj, kar se dogaja stran od naših oči, ampak je v naših mestih, v naših soseskah, v naših službah in v naših domovih.

Odziv ljudi do sedaj je bil zelo pozitiven. V enem letu obstoja smo objavili 110 prispevkov, v katerih ljudje najdejo koristne informacije o duševnem zdravju in upamo tudi navdih za nove začetke.

Zaključek

Kaj pa tebe motivira? Od kod črpaš navdih?

Saša Poljak Lukek: Sama sem človek, ki je zazrt v prihodnost. Vedno iščem nove izzive in nove poti. Pri tem pa me navdihujejo ljudje, ki jih srečujem. Največji navdih mi seveda predstavlja moja družina, ki mi vedno znova pokaže, na kakšen način sem lahko še boljša oseba. Navdih pa so mi tudi drugi, ki so sposobni iskrenosti in sodelovanja.

Imaš kakšne posebne izzive in cilje za prihodnost?

Saša Poljak Lukek: V prvi vrsti je moj izziv moja družina. Tam se želim še marsičesa naučiti. Ko pa se jeseni vrnem v službo, verjamem, da me bodo izzivi kar sami našli.

Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živiš? Imaš svojega najljubšega? Morda še zaključna misel?

Saša Poljak Lukek: Ne hodi pred mano, morda ne bom sledil. Ne hodi za mano, morda ne bom vodil. Hodi ob meni in bodi moj prijatelj. ~ Albert Camus

 

Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂