Napake v zvezi, ki uničujejo in onesrečujejo

Nejc Krumpačnik
-
0
Napake v zvezi, ki uničujejo in onesrečujejo

Menite, da ste našli ljubezen svojega življenja? Svojega sanjskega moškega ali žensko? Ste prepričani, da so razlogi, zakaj se ustaliti s partnerjem pravi? Morda ste celo v navidezno zdravi, dolgoročni zvezi. Vendar če želite, da ta povezava traja, se morate pričeti izogibati določenih vzorcev obnašanja, ali pa napake v zvezi vsaj držati na minimumu. Te napake lahko namreč povzročajo anksioznost v razmerju. Navajamo 5 pogostih napak, ki jih počnejo ljudje v zvezi.

Prevelika odvisnost

Zveza ne more uspevati, če jo pustimo pri miru. Mora biti negovana in mora biti ena izmed najvišjih prioritet v življenju. Seveda pa ne sme biti naš celoten svet. Če oseba proti svoji volji planira stvari, ki niti ne zahtevajo obeh partnerjev, dokler ni prepričana, da partner nima drugih planov, to pomeni, da daje zvezi preveliko težo. To je običajno oblika odvisnega vedenja. Druga oblika pa je, da oseba ni pripravljena dovoliti drugi osebi, da stvari počne po svoje ali celo ni sposobna spoštovati njene potrebe po času zase.

Prevelika neodvisnost

Če se celotno življenje osebe vrti okoli zveze, to ni zdravo. Prav tako pa ni zdravo, da oseba ni sposobna narediti nobenega kompromisa. Če oseba vedno zahteva, da je po njeno, potem na nerazumljiv način omejuje svobodo svojega partnerja. Sklepanje kompromisov je ključ do uspešne zveze.

Nekatere osnovne vrednote in prepričanja seveda ne morejo biti kompromitirane. Če si eden izmed partnerjev želi imeti otroka, drugi pa ne, potem je to osnovna vrednota, ki postane dokončna. Na večini področij pa moramo biti pripravljeni sprejeti, da ne more biti vedno po naše. Če imata partnerja na primer različen okus za hrano, morata oba vsake toliko popustiti izbiri drugega. Enako je s sprejemanjem odločitev. Za sprejemanje nekaterih odločitev je zadolžen en sam partner, za sprejemanje drugih pa oba skupaj. Primer slednjih je recimo izbira lokacije poletnega dopusta.

Nepripravljenost žrtvovati se

Biti v zvezi pomeni, da se je neizogibno potrebno odrekati. Ne moremo živeti svojega samskega življenja in obenem biti del predane, dolgotrajne zveze. Zveza zahteva številna odrekanja in žrtvovanja. Na koncu je vedno potrebno sprejeti smiselne kompromise, ki zadovoljijo enega in drugega, tudi če so v nasprotju z našimi željami. Bolj kot individualne želje nam mora biti pomembno obojestransko zadovoljstvo.

Če se na primer partnerja dogovorita, da se bosta obveščala o prihodu domov, ni pošteno, da eden izmed njiju ostane zunaj pozno v noč, brez sporočila. Če je eden izmed partnerjev v obdobju samskega stanu konec tedna rad hodil na zabave, njegov partner pa zabav sploh ne mara, je smiselno, da se srečata na pol poti. Ni namreč pošteno, da bi se eden izmed partnerjev popolnoma odpovedal delu svoje identitete. Zveza na žalost ne more uspevati, če partnerja nista pripravljena žrtvovati nekaj svojih hrepenenj in prioritet.

Nesposobnost komuniciranja

Ko govorimo o prioritetah, obnašanju in stilu, si nista enaka niti dva človeka. Prej ko slej bo v zvezi prišlo do tega, da bo enega in drugega partnerja pričelo kaj motiti – še posebej po fazi “medenih tednov”. Nekateri pari niso sposobni na zdrav način komunicirati drug z drugim o teh težavah. Nezadovoljstvu dovolijo, da se nakopiči v njih, dokler ne “eksplodirajo” in preko vročega prepira sprostijo na plano vse frustracije. Za uspeh v zvezi je ključno, da negativne stvari partnerju izrazimo na nežaljiv način. Obratno pa moramo biti tudi vedno pripravljeni poslušati težave, ki jih ima partner z nami. Kadar so negativna stališča utemeljene stvari, ki se lahko zlahka uredijo, bi morala biti oba s partnerjem pripravljena spremeniti, kar partnerja moti. Ali pa vsaj skleniti razumen dogovor o rešitvi. Pomembno je, da se takšni pogovori redno odvijajo ter da so mirni in zbrani.

Nazorno ali nenazorno spodbujanje neenakosti

Kljub današnji kulturi enakosti spolov v zvezi, se lahko kaj hitro nevede vzpostavi in nadaljuje staromoden vzorec neenakosti. Vendar je enakost ključna za zdravo, dolgoročno zvezo. Če imata oba partnerja polno zaposlitev, bi morala kljub temu oba enakovredno prispevati k gospodinjskim opravilom, vključno s kuhanjem, čiščenjem, nakupovanjem, načrtovanjem in skrbjo za otroke. Nekateri pari se zavedajo, da je mogoče te naloge porazdeliti tako, da imajo smisel. Če je en partner dober kuhar, je seveda smiselno, da bo večino časa kuhal on. Drugi partner pa lahko recimo pospravi posodo po kosilu in/ali opravi načrtovanje ter nakupe živil. Enakopravnost v zvezi pa sega preko porazdeljevanja nalog. Odločitve, ki se nanašajo na zvezo ali pa resno vplivajo nanjo, morajo biti sprejete skupaj.

Enako pravilo velja v spalnici. Intimnost (vključno s seksom) je nekaj, o čemer se morata partnerja pogovoriti. Če imata partnerja različne spolne potrebe, morata najti srednjo pot. Nekateri pari padejo v staromodne spolne vzorce, v katerih moških spodbuja k seksu, ženska pa se pritožuje in izmika, na koncu pa uživa le moški. Najbrž ni potrebno poudarjati, da to ni pravi način za vzdrževanje zdrave zveze.

Odpravite napake v zvezi

Sedaj, ko ste spoznali pomembne napake v zvezi, analizirajte svojo zvezo. Bodite realni in iskreni sami do sebe ter do partnerja. Poskusite prepoznati napake v zvezi in jih odpravite. Vsake toliko postavite sebe na prvo mesto, a ne pozabite, da je za uspešno dolgoročno zvezo potrebno sklepati smiselne kompromise. Pogovarjajte se s partnerjem in sproti rešujte težave in nesoglasja. Imejte v mislih, da je srečna zveza pomembnejša od malih osebnih zmag. Če boste prepoznali in upoštevali te nasvete, boste pristali v partnerski zvezi, ki vam jo bodo zavidali.

 

Vir: Psychology Today

 

Error: Contact form not found.

Zgodnja ali pozna športna specializacija pri otrocih?

Nejc Krumpačnik
-
0
Zgodnja ali pozna športna specializacija pri otrocih?

Za uspeh v športu ne obstaja le ena pot. Če bi bila, potem bi lahko na primer primerjali zgodbo Chrissie Wellington, ki je svoj neverjeten talent odkrila pozno v življenju, a je vseeno v nekaj letih dominirala na triatlonu IronMan, z zgodbo Floyd-a Landis-a, ki je pričel kolesariti že v osnovni šoli in imel enosmeren fokus, ki ga je popeljal do profesionalnega nivoja vrsto let kasneje. Obstaja nešteto primerov obeh variant, ne le v vzdržljivostnih športih, temveč tudi v spretnostnih, kot so kriket, golf ipd. Kaj ima s tema dvema primeroma opraviti športna specializacija pri otrocih?

Če bi odličnost v športu zahtevala pričetek pri 4 letih in nenehne večurne treninge (primer Agassi-ja ali Woods-a), potem ne bi imeli primerov, kot je Roger Federer. V mladih letih je sicer pokazal izjemen talent za tenis, a se je ukvarjal z drugimi športi. Federer se je na igranje tenisa osredotočil pri 12. letih, kar je sicer še vedno zgodaj. Ni pa niti približno tako zgodaj, kot je običajno za tenis.

Ali obstaja torej optimalen čas za pričetek specializacije v določenem športu? Predstavljamo nekaj dokazov za to, ali imajo športniki, ki se specializirajo zgodaj, večjo verjetnost za uspeh, kot tisti, ki intenzivne treninge, tekmovanja in specializacijo preložijo na kasnejše obdobje.

Kaj je športna specializacija?

Obstajata dva modela, ki prikazujeta efektivnost pri razvoju elitnih športnih rezultatov. Preden ju predstavimo, pa je prav, da definiramo pojem športna specializacija. Gre pravzaprav za hibrid med osredotočanjem na specifičen šport in merljivost posameznika v urah prakse v tem športu.

V veliko primerih sta lahko športna specializacija in količina treninga sorodna. Več, kot se posameznik osredotoča/specializira, več časa nameni temu športu. Na primer: 15-letnik bo treniral 2 uri za šport A, če je zanj specializiran, ali pa bo ti dve uri razdelil med šport A in šport B. Vendar pa ni nujno, da je vedno tako. Isti 15-letnik je lahko raznolik in se ukvarja z obema športoma in kljub temu oba trenira več, kot pa tisti, ki je specializiran le za enega. V končni fazi to pomeni le, da bo skupni seštevek časa, ki ga nameni športu pač večji, kot pri nekom, ki je specializiran le za en šport.

Specializacija je torej merjena kot število ur, porabljenih za trening športa A. Nekdo, ki eno uro dnevno trenira tenis, je zanj bolj specializiran kot nekdo, ki tenis trenira dve uri, hkrati pa eno uro igra še nogomet.

Model zgodnje specializacije

V knjigi “Bounce or Outliers” piše, kako je Anders Ericsson leta 1993 izvedel študijo na violonistih v Berlinu. Ugotovil je, da so vrhunski violonisti vadili skoraj 10.000 ur, dobri violonisti 8.000 ur in povprečnimi violonisti “le” 4.000 ur.  Ta študija je zgradila temelj za koncept 10.000 ur, ki so ga navezali z vsemi oblikami sposobnosti, vključno s športom.

Zgodnja športna specializacija pomeni zgodnje osredotočanje na priporočen šport. V veliki meri motivacijo zanjo zagotavlja prepričanje, da sta količina treninga in usposobljenost na koncu soodvisna. Po tej teoriji je potrebno začeti trenirati in se osredotočati že v mladih letih, da se število ur treninga sešteva. Ta teorija se imenuje Ericssonov argument. Pri tej teoriji predstavlja težavo dejstvo, da šport ni isto, kot igranje inštumenta. Brez dvoma namreč obstajajo fizične lastnosti, ki jih trening ne more spremeniti. Te lastnosti določajo zgornjo mejo sposobnosti posameznika pri večini športov.

Najbolj očiten primer tega je, da 1.50 m visoka oseba najbrž ne bo nikoli postala košarkaška zvezda, tudi če skupno nabere 20.000 ur treninga. Genetske predispozicije na žalost omejujejo možnosti takšnega posameznika in določajo zgornjo mejo njegovih sposobnosti. To je še toliko bolj izrazito ravno v športu, kjer uspeh pogojujejo fizične lastnosti in je trening le še orodje za njihovo izpopolnitev. To je razlog, zakaj v športu nihče ne uspe brez nekaj treninga, vendar pa imajo brez dvoma nekateri več “talenta” za specifičen šport, kot drugi. Takšno razmišljanje poganja model zgodnje športne specializacije.

Model zgodnje diverzifikacije

Nasproten model modela zgodnje športne specializacije pa je model zgodnje diverzifikacije. Obstajajo namreč dokazi hitrejše obrabe zaradi zgodnje specializacije in potencialne negativne zdravstvene izzide. Postavlja se vprašanje, ali bo mlad športnik, ki se specializira za šport pri 9. ali 10. letih, nadaljeval ta šport pri starosti nad 18. let. Obstaja nekaj dokazov, da je odgovor ne.

Ta teorija podpira idejo, da je smiselno, da otroci igrajo številne športe in s tem razvijejo raznolik izbor športnih sposobnosti. Predlagana prednost tega modela je, da ta raznolikost vzpodbuja notranjo motivacijo, ki otrokom omogoča samostojno odločitev, kateri šport bodo izbrali. Prav tako ta model vzpostavi ravnotežje med povečano izpostavitvijo in zagotavljanjem trajnosti. Slaba stran tega modela je, da je za nekatere športe lahko prepozno. Ko oseba odraste, se lahko zgodi, da nikoli ne preseže zadostnega osredotočenja na trenig za specifičen šport.

Retrospektivna študija obeh metod

Ta študija je bila izvedena na retrospektiven način. Športniki so izpolnili vprašalnik, ki jih je spraševal, koliko ur tedensko časa so v času od 9. do 21. leta namenili treningom. Zabeležiti so morali tudi, s katerimi drugimi športi so se še ukvarjali in kdaj so dosegli določeno prelomnico v športu, kot je prvo mednarodno tekmovanje, pričetek treniranja in tekmovanja na vrhunskem nivoju. Morda se sprašujete, kako je možno, da se kdorkoli spomni, kaj je počel toliko časa nazaj? Avtorji te raziskave so uporabili nekatere metode, ki so potrdile spomin športnikov. Zavedati se moramo namreč, da vrhunski športniki ne trenirajo sami, temveč pod strokovnim vodstvom. To pomeni, da so njihovi treningi zabeleženi.

Športniki, ki so sodelovali v tej študiji, so bili vrhunski danski športniki. Razdeljeni so bili v dve skupini – v elitno in “skoraj” elitno. V elitni skupini so bili športniki, ki so dosegli 10 najboljših mest na svetovnih in olimpijskih tekmovanjih ali pa so stali na zmagovalnem odru na evropskih tekmovanjih. V “skoraj” elitni skupini pa je bilo 95 športnikov, ki niso dosegli teh kriterijev, a so bili člani danskega športnega programa.

Rezultati študije

Pomanjkljivost študije je, da so vzorčili le športnike, ki trenirajo tako imenovane CGS športe. To so športi, ki se merijo v centimetrih, gramih in sekundah. Zanemarili so torej športe, kot so plavanje, atletika, dviganje uteži, jadranje, triatlon, kolesarjenje idr. To je pomembno, saj na podlagi te študije ne moremo odgovoriti na vprašanje ali bi morali igralci tenisa ali golfa pričeti trenirati zgodaj. Prav tako za CGS športe velja, da je zaželena poznejša športna specializacija. V splošnem so najprimernejša starost za vrhunske rezultate v teh športih srednja do pozna dvajseta leta. Za športe, kot so potapljanje ali gimnastika pa velja, da so primerna starost za vrhunske rezultate ravno pozna najstniška do zgodnja dvajseta leta.

Kakorkoli, če povzamemo rezultate študije na danskih športnikih, so ugotovili:

  • športniki iz “skoraj” elitne skupine so se pričeli s športom ukvarjati bolj zgodaj kot tisti iz elitne skupine. Pri 9. letih so imeli 160 h treningov prednosti;

  • Razlika v številu ur treningov je vztrajala do starosti 18 let. Nad to starostjo so se razlike med skupinama izenačile;

  • Pri starosti 21 let so športniki iz elitne skupine prehiteli športnike iz “skoraj” elitne skupine, in sicer so bili 1.100 ur treningov v prednosti;

  • Med skupinama ni bilo praktično nobene razlike v številu mesecev, ki so jih porabili za treniranje drugih športov. Elitni športniki so jih porabili 63, “skoraj” elitni pa 62. Z drugimi besedami: med obdobjem 12 let sta obe skupini porabili nekaj več kot 5 let za treniranje drugih športov. Kar v tej študiji niso podali je, kako so bili treningi teh športov porazdeljeni.

Krivulja treningov

Kdaj je torej primeren čas, da se intenzivnost treningov dvigne?

Zgodnja ali pozna športna specializacija pri otrocih - danska študija
Zgodnja ali pozna športna specializacija pri otrocih – danska študija

Graf prikazuje povprečno število ur treningov na teden. Več kot očitno se krivulja njihovih treningov razlikuje. Številko do 9. leta starosti se lahko zanemari, saj do nekje 5. ali 6. leta starosti otroci še ne trenirajo. Od 9. do 12. leta opravijo športniki iz “skoraj” elitne skupine 2 uri tedensko več treningov kot športniki iz elitne skupine. Od 12. do 15. leta starosti ostajajo športniki iz “skoraj” elitne skupine v prednosti. Do 15. leta starosti zberejo okoli 850 ur prednosti pred elitno skupino. Zadeva se spremeni v obdobju med 15. in 18. letom starosti. Športniki iz “skoraj” elitne skupine pričnejo trenirati manj, medtem ko športniki iz elitne skupine nadaljujejo in v povprečju povečajo treninge za skoraj 2 uri dnevno. Od 18. do 21. leta starosti športniki elitne skupine porabijo za trening 14 ur tedensko, količina treninga pri športnikih iz “skoraj” elitne skupine pa upade pod 7 ur tedensko.

Športniki torej uberejo različne poti treniranja in posledično končajo na različnih nivojih. Avtorji so na podlagi te študije naredili 5 glavnih zaključkov:

  1. Elitni športniki se specializirajo v kasnejšem obdobju športne kariere.

  2. Športniki iz “skoraj” elitne skupine gredo skozi športne prelomnice prej kot elitni športniki.

  3. Elitni športniki se pričnejo mednarodnih tekmovanj udeleževati starejši.

  4. Med obema skupinama ni razlik v času, porabljenem za treniranje drugih športov.

  5. Odlašanje v športnem razvoju je kasneje mogoče nadoknaditi s pozno specializacijo.

Kaj študija resnično prikazuje?

Primarni zaključek študije je, da uspeh in zmogljivost v CGS športih nista pogojena s količino časa, ki ga športnik porabi za trening v otroštvu. S povečevanjem intenzivnosti treninga v kasnejšem starostnem obdobju (po 15. letu) je mogoče nadoknaditi izgubljeni čas v otroštvu. Zadnji izmed zaključkov, da je torej “odlašanje v športnem razvoju mogoče kasneje nadoknaditi s pozno specializacijo”, je morda izmed vseh še najbolj sporen.

Naključni bralci bi lahko ta zaključek napačno razumeli. Vrhunskih rezultatov ne dosegajo osebe, ki do 20. leta lenarijo in se nato odločijo postati vrhunski v športu, ki ga gledajo po TV. Za vrhunske rezultate je potrebno všteti čas, ko se otrok posveča kateremukoli športu, saj s tem pridobiva potrebna športna znanja in sposobnosti. Seveda pa ne smemo zanemariti niti motivacije za šport, ki je pri vrhunskih športnikih ključna. Športna specializacija pri otrocih je vezana na vrsto športa, v katerem si želi oseba uspeti. Kot smo videli v študiji, je pri nekaterih športih starost, ko športnik doseže vrhunec športne kariere nižji (atletika, gimnastika), pri nekaterih drugih spet višji.

 

Vir: The Science of Sport

16 stvari, ki nas jih niso naučili v šolah

Nejc Krumpačnik
-
0
16 stvari, ki nas jih niso naučili v šolah

Kaj ne bi bilo odlično, če bi v šoli obstajal predmet “učenje osebne rasti”? Nemara pa je celo bil in so učitelji predavali o teh stvareh, pa si jih nismo zapomnili. Morda smo bili premalo pozorni. Kakorkoli že, tukaj je 16 zelo uporabnih stvari, ki jih učenje za šolskimi klopmi ne more nadomestiti.

Učenje po pravilu 80/20

Če se boste ravnali po tem pravilu, boste bolje uporabljali čas, ki ga imate na razpolago. Imenuje se Paretovo načelo in trdi, da kar 80 odstotkov koristi prinese zgolj 20 odstotkov vaših aktivnosti.

Večina tega, kar počnete, torej ni tako uporabno kot menite, da je, ali pa se je morda s tem celo nesmiselno ukvarjati. Večino planiranih opravkov lahko torej zanemarite ali pa jim posvetite bistveno manj časa kot sicer.

Če boste ravnali tako, boste imeli več časa in energije, ki ju boste lahko zapravili za učenje o stvareh, ki so zares koristne ter za stvari, ki vam resnično prinašajo vrednost, veselje, zadovoljstvo in tako naprej.

Najprej se posvetite najtežjim opravilom.

Navadno so ta tista, ki jih sicer opravljate z muko, a vam prinesejo največ vrednosti.

Učenje po Parkinsovem zakonu

Ta zakon pravi, da se bosta zahtevnost nekega opravila in čas, ki ga boste zanjo namenili, s časom odlašanja povečevala. Na primer, če si boste rekli, da boste rešitev našli v roku enega tedna, se bo problem sčasoma zdel večji in zahtevnejši, vedno več časa pa boste namenili njegovemu reševanju. Ko gre za učenje, je zadeva zelo podobna. Naučite se, kako lahko prenehamo odlašati na jutri.

Zatorej namenite vaš čas iskanju rešitev. Nato si vzemite eno uro (namesto celega dne) ali dan (namesto celega tedna), da rešite problem. To bo prisililo vaš um, da se osredotoči na iskanje rešitev ter na ukrepanje.

Rezultati morda ne bodo tako popolni, kot če bi opravilu namenili ves teden, a kot smo omenili pri prejšnji točki, tako ali tako 80 odstotkov koristi zagotavlja 20 odstotkov opravljenih aktivnosti. Morda pa celo pridete do boljših rezultatov, ker niste preveč zapletali ali se obremenjevali s podrobnostmi.

To vam bo pomagalo, da stvari opravite hitreje. Izboljšali boste tudi vašo sposobnost osredotočanja, več prostega časa pa boste lahko namenili temu, da se popolnoma osredotočite na to, kar je pred vami, namesto da se posvečate nepotrebnim malenkostim, ki vas samo obremenjujejo ter spravljajo pod stres.

Združevanje

Dolgočasna in rutinska opravila lahko povzročajo veliko odlašanja in anksioznosti. Dober način, kako veliko stvari opraviti hitro je, da jih združujete. To pomeni, da jih vse opravite v nizu.

Primer, kako opraviti skupek stvari v eni uri, lahko izgleda takole: počistiti mizo, odgovoriti na e-maile, pomiti posodo, opraviti tri telefonske klice, napisati sezam za trgovino.

Najprej morate dati vrednost, da jo lahko dobite. Ne obratno.

Morda se sliši kontraproduktivno. Pogosto namreč velja prepričanje, da vam nekdo mora nekaj dati ali za vas nekaj narediti, preden mu lahko to povrnete. Problem je, ker večina ljudi razmišlja na tak način.

Če želite povečati vrednost dobljenega (denarja, ljubezni, prijaznosti, priložnosti ipd.), morate povečati vrednost, ki jo dajete. Sčasoma se vse povrne. Lepo bi bilo dobiti nekaj kar tako, ne da bi bilo potrebno povračilo, a to se zares redko zgodi.

Bodite proaktivni, ne reaktivni

Ta se navezuje na zadnjo točko. Če ste vsi reaktivni, se bo naredilo zelo malo. Lahko sedite in čakate ter upate, da bo nekdo drug tisti, ki bo prvi nekaj naredil. Običajno preteče precej časa, preden se to zgodi.

Bolj uporaben in učinkovit način je, da ste proaktivni. To pomeni, da ste ravno vi prvi, ki ukrepate in začnete pomikati kolesje. To vam bo prihranilo veliko čakanja, obenem pa je bolj zadovoljujoče, saj vam daje občutek, da imate kontrolo nad vašim življenjem. Namesto, da bi se počutili kot da z vami upravljajo naključne zunanje sile.

Napake in neuspehi so dobri

Ko smo mladi, naše učenje poteka tako, da stvari poskušamo, dokler se jih ne naučimo. Ko odraščamo, se naučimo, na primer v šoli, da so napake slabe in da naj jih ne počnemo. Tako poskušamo manj in manj stvari. To lahko povzroči, da nehamo biti proaktivni in prevzamemo navado reaktivnosti, ali pa čakamo na nekoga drugega, da bo prevzel pobudo. Sprašujemo se, kaj se bo zgodilo, če poskusimo nekaj novega in nam spodleti? Se nam bodo ljudje smejali?

Morda se bodo. A ko to izkusimo, se kmalu zavemo, da to ne predstavlja konca sveta. Pravzaprav je večino časa ljudem vseeno za nas. Imajo svoje izzive v življenju, s katerimi se obremenjujejo. Uspeh v življenju pride, ko ne odnehamo navkljub napakam in spodletelim poskusom. Pride s tem, da smo vztrajni in potrpežljivi.

Ko se učimo voziti kolo, nenehno padamo. Učenje je boleče. Odrgnemo si koleno in jokamo. A kljub vsemu vstanemo, obrišemo prah s sebe in se usedemo nazaj na sedež. Nazadnje se le naučimo, kako ga voziti.

Poskusite se povezati z otrokom v vas in počnite stvari na ta način, namesto da odnehate že po prvem spodletelem poskusu, kot to navadno počnejo odrasli ljudje. Z napakami boste pridobili nove izkušnje, odkrili nove zanimive stvari, se naučili dragocenih lekcij in dosegli več uspeha.

Ne ženite si k srcu

Zakaj ljudje odnehajo že po nekaj spodletelih poskusih ali napakah? Eden izmed razlogov je, da si stvari preveč ženejo k srcu. Gre za precej nepotrebno navado. Ne naredi drugega kot ustvarja stres in povzroča bolečine ter trati vaš dragoceni čas. Te navade se morate poskusiti znebiti v največji možni meri.

Predstavljajte si, da ste že navezali odnos

Spoznavanje novih ljudi je lahko zabavno, lahko pa je tudi zelo stresno. Vsi si želimo napraviti dober prvi vtis in se izogniti neprijetnim pogovorom. Najboljši način, da to storimo je, da si predstavljamo, da osebo, s katero navezujemo stik, že poznamo.

Predstavljajte si, kot da se dobite z enim izmed vaših dobrih prijateljev. Na tak način boste ustvarili pozitivno stanje zavesti, namesto da bi bili nervozni. Tak pristop je izjemno učinkovit. Lahko pa se naučite tudi, kako se izogniti napakam v pogovoru.

Učenje aktivacije RAS (ang. reticular activation system) v vašo korist

Gre za tisti del možganov, ki določajo, kaj bomo opazili in česa ne. V šoli nas učijo o biologiji in organih ter delovanju našega notranjega telesa, a na žalost nihče ne uči o tej pomembni funkciji možganov. Gre za eno izmed najmogočnejših stvari, ki se jih lahko naučimo. Ta fokusni sistem nam omogoča, da v našem okolju vidimo stvari, na katere se osredotočamo. Pomaga nam najti tisto, kar iščemo.

To posledično pomeni, da se moramo resnično osredotočiti na tisto, kar si želimo, ne na tisto, česar si ne. Fokus moramo ohranjati.

Postavljanje ciljev in njihova revizija je eden izmed načinov, da se osredotočite na tisto, kar je pomembno in kar vam bo pomagalo ukrepati ter vas pripeljalo bližje tistemu, kar želite. Dodatna možnost je, da uporabljate zunanje opomnike, kot so lističi, na katere si lahko zapišete pomembne iztočnice in navodila. Nalepite jih na hladilnik, ogledalo v kopalnici itd. Tudi motivacijski citati ne bodo škodili.

Vaš odnos spreminja realnost

Najbrž ste že slišali, da morate imeti pozitiven odnos do sveta ali pa ste morda celo bili deležni lekcije, da morate vaš odnos spremeniti. Gre za odličen nasvet, a če nimate pravih razlogov, zakaj bi se ga držali, boste zlahka nadaljevali z vašimi starimi navadami.

A dolgo je že znano, da če boste spremenili vaš odnos in pogled na svet, se bo s tem spremenila tudi vaša realnost. Če boste na svet gledali pozitivno, namesto negativno, boste videli stvari in stališča ter priložnosti, ki so vam bila dotlej skrita. Verjetno se boste kaj hitro vprašali: “Zakaj se nisem tega že prej domislil?”.

Ko spremenite vaš odnos, se spremeni tudi vaš fokus. Vse stvari v našem svetu zdaj zasijejo v drugačni luči. Ta nasvet je morda zelo podoben prejšnjemu, a dajmo o njem še malenkost razmisliti.

Pesimizem se lahko zdi kot realizem. A večinoma zato, ker je naš RAS nastavljen tako, da vidimo stvari z negativne plati. In potem imamo mnogokrat prav. Morda je to celo to, kar hočemo. Po drugi strani obstaja mnogo bolj zabavnih in koristnih stvari, kot naša želja po tem, da bi imeli zmeraj prav. Če boste resnično spremenili vaš odnos, namesto da ga zgolj analizirate v mislih, boste presenečeni nad rezultati.

Učenje hvaležnosti je preprost način, kako se osrečiti

Verjetno so vam že povedali, da morate biti hvaležni. Verjetno brez razloga ali pa zato, ker je bilo to moralno prav. A če bi vam nekdo povedal, da je to izjemno hiter način, da slabo voljo spremenite v dobro, bi hvaležnost verjetno bolj prakticirali.

Obenem vam bo to pomagalo, da se osredotočite na prave stvari. Osrečili boste tudi druge ljudi, zaradi česar boste še srečnejši, saj so čustva nalezljiva.

Ne primerjajte se z drugimi

Ego želi primerjati. Najti želi razloge, da bi se dobro počutil (“Dobil sem novo kolo!”). A na tak način postane izjemno težko, da se z drugimi, ki imajo več od vas, ne bi primerjali (“O, ne. Miha si je kupil še lepše kolo!”). In tako se spet ne počutite najbolje v svoji koži. Če se primerjate z drugimi, dopustite svetu, da nadzira vaše počutje. Vedno se boste znašli na vrtiljaku čustev in boste le še eden izmed nesrečnih ljudi.

Bolj učinkovit način je, da se primerjate sami s sabo. Da pogledate, kako daleč ste že prišli, kaj ste dosegli in koliko ste napredovali. Ne sliši se tako zabavno, a na dolgi rok vam bo to prineslo veliko več notranjega miru, osebne moči in pozitivnih občutkov.

80-90 odstotkov vsega, česar se bojite, se ne bo nikoli zgodilo

Gre za pošasti znotraj naših misli. Če se strahovi že uresničijo, navadno ne bodo tako boleči ali strašni, kot pričakujete, da bodo. Če vas skrbi, trpite dvojno in zapravljate čas.

Lažje povedati kot verjeti. A če se opomnite, kako malo stvari, ki ste se jih bali skozi življenje, se je dejansko uresničilo, lahko vse več in več skrbi sprostite iz vaših misli.

Ne jemljite vsega preveč resno

Kar se danes zdi velik problem, čez tri leta sploh ne bo več pomembno. Če sebe, svoje misli ali čustva jemljete preveč resno, vas bo to vodilo do nepotrebnega trpljenja.

Zatorej se sprostite in se razvedrite. To dela čudeže za vaše razpoloženje in posledično za vaše življenje.

Vse si zapišite

Spomin marsikoga je kot luknjičasto vedro. Mnogo odličnih idej lahko za vedno izgubite, če si jih ne boste zapisali. To je tudi dober način, da se osredotočite na tisto, kar resnično želite.

Priložnosti se najdejo povsod

Tako rekoč vsaka izkušnja vas lahko nekaj nauči in pomaga vaši osebni rasti. Negativne izkušnje, napake in spodleteli poskusi so lahko včasih celo boljši od uspeha, saj vas naučijo nekaj popolnoma novega.

Kadarkoli imate slabo izkušnjo, se vprašajte: “Kje lahko najdem priložnost v tem? Kaj je dobro pri tej situaciji?” Ena negativna izkušnja vas lahko sčasoma pripelje do mnogih pozitivnih.

Kaj pa je tisto, kar si vi želite, da bi vas naučili v šoli, pa vas niso?

 

Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂

 

Se želiš pridružiti največji družini motivirancev v Sloveniji?

 

Karcinogeni v mesu – praktični nasveti za pripravo mesa

Neža M.
-
0
Karcinogeni v mesu – praktični nasveti za pripravo mesa

Oktobra 2015 je Mednarodna agencija za raziskave o raku (IARC) klasificirala meso v skupino 1 karcionogenov. Ta klasifikacija je temeljila na “zadostnih dokazih na ljudeh, da uživanje predelanega mesa povzroča raka debelega črevesa”. Poleg tega so klasificirali rdečo meso v skupino 2A karcinogenov, zaradi “omejenih dokazov, da uživanje rdečega mesa povzroča pri ljudeh rakava obolenja in močnih mehaničnih dokazov, ki podpirajo karcinogeni učinek”. Te izjave IARC-ja o omejitvi uživanja predelanega in rdečega mesa so bile s strani javnosti napačno razumljene. Številni so mislili, da so karcinogeni v mesu vezani na vse vrste mesa.

Zakaj je rdeče meso problematično?

Rdeče meso je poleg neločljivo povezanih koristi proteinov in številnih mikronutrientov najboljši vir hemsko vezanega železa v prehrani. Omejevanje uživanja rdečega mesa je slaba odločitev zaradi pogosto prisotne prehranske pomanjkljivosti pri ljudeh – v smislu pomanjkanja železa. Kaj je torej posebnost rdečega in procesiranega mesa, kar obrazloži njun karcinogeni potencial? Kar daje rdečemu mesu slab ugled, ni povezano s samo živalsko mišico, temveč z dodatkom konzervansov in s postopki predelave, ki jih uporabijo.

Karcinogeni v mesu

Zakaj so torej karcinogeni v mesu problematični in kaj lahko naredimo, da omilimo in se izognemo predlaganim karcinogenim učinkom nekaterega mesa? Navajamo nekaj praktičnih nasvetov, na katere moramo biti pozorni in ki jih moramo upoštevati, kadar kupujemo in pripravljamo meso. Kot porabniki moramo skušati v celoti izkoristiti prednost prehranjevanja z mesom, hkrati pa omejiti tveganje.

Nasvet 1: Kuhajmo z vlažno toploto

V članku iz revije The Journal of the American Dietetic Association iz leta 2010 so prikazali, da kuhanje s suho toploto izzove 10-100 % povečanje končnih produktov pospešene glikacije (ang. advanced glycation end products – AGEs). AGEs so karcinogeni v mesu, ki povečajo oksidativni stres in vnetje. Dokazano je tudi, da imajo vlogo v patogenezi številnih kroničnih bolezni. Kuhanje z vlažno toploto pri nizkih temperaturah in krajši čas kuhanja pa nasprotno dokazano znižujejo tvorbo AGEs. Učinkovit način za zmanjšanje tvorbe teh vprašljivih AGEs je torej kuhanje mesa v obarah ali omakah pri nizkih temperaturah za daljši čas, tipično za kuhanje enolončnic.

Nasvet 2: Izogibajmo se pooglenitvi mesa

Kuhanje mesa pri visokih temperaturah, posebej na žaru ali v ponvi, lahko vodi v porjavenje ali pooglenitev mesa. Za porjavitev mesa je znano, da nastopi kot rezultat Maillard-ove reakcije, v kateri nastajajo heterociklični amini (ang. heterocyclic amines – HCAs) in policiklični aromatični ogljikovodiki (ang.  polycyclic aromatic hydrocarbons – PAHs). PAHs so karcinogeni v mesu, ki se tvorijo, kadar se vžge maščoba na mesu z žara. Plamen, ki nastane, vsebuje PAHs, ki se lahko nato vežejo na površino mesa. HCAs so karcinogeni v mesu, ki se tvorijo iz aminokislin, sladkorjev in kreatina v reakciji pri visoki temperaturi. Te kemikalije so dokazano mutagene za DNA po zaužitju in prebavi, kar vodi v genetsko nestabilnost in povečano tveganje za rakava obolenja.

Kuhanje mesa pri visokih temepraturah za daljši čas vodi v povečanje HCAs, medtem ko dimljenje in pooglenitev rezultirata v povečani tvorbi PAHs. Zaenkrat še ne obstajajo napotki glede uživanja PAHs in HCAs, vemo pa, da ti karcinogeni v mesu zagotavljajo mehanizme, ki povečajo karcinogene sposobnosti mesa. Nacionalni inštitut za rak (ang. National Cancer Institute – NCI) zato predlaga, naj meso med pečenjem pogosteje obračamo, prvo uporabimo mikrovalovno pečico, da skrajšamo čas kuhanja, odstranimo pooglenele kose mesa in se vzdržimo omak, narejenih iz ostankov pooglenelega mesa. S temi ukrepi lahko zmanjšamo izpostavitev PAHs in HCAs, ki so nevarni karcinogeni v mesu. 

Nasvet 3: Kupujmo meso, prosto nitratov

Nitrati in nitriti, ki se v meso dodajajo kot konzervansi, se v debelem črevesu dokazano pretvorijo v aktivirane N-nitroso spojine, kot so nitrozamini in nitrozamidi. Gre za kancerogene spojine, saj lahko povzročijo poškodbe molekule DNA. Tvorba N-nitroso spojin se lahko poveča tudi z vnosom rdečega mesa in sicer zaradi interakcij s hemsko vezanim železom.

Nasvet 4: Kupujmo neprekajeno meso

Prekajeno meso spada pod kategorijo procesiranega mesa. Epidemiološke študije so pokazale povezavo med rakom prebavnega trakta in pogostostjo uživanja prekajene hrane. Med procesom prekajevanja mesa se namreč tvorijo N-nitroso spojine in pa visoka koncentracija PHAs.

Nasvet 5: Kupujmo mesto, prosto antibiotikov

Nekateri antibiotiki in pesticidi v mesu lahko reagirajo z nitriti, pri čemer se v visoki koncentraciji tvorijo nitrozamini. Poleg tega obstaja veliko tveganje, da bi uporaba antibiotikov v kmetijstvu prispevala k večji pogostosti bakterijske odpornosti na antibiotike in v manjši meri na epidemijo debelosti.

 

Vir: American Society for Nutrition

5 znakov, da delate v toksičnem okolju

Nejc Krumpačnik
-
0
5 znakov, da delate v toksičnem okolju

Se vsako jutro zbudite in zvlečete v pisarno? Ali se tja vlečete in ne izpustite delovnega dne le zato, ker veste, da zato obstaja razlog? Vam že sama misel na pisarno obrne želodec? Ste eden izmed tistih, ki si vsako jutro merijo temperaturo, v upanju, da jim danes ne bo potrebno v službo? Ne skrbite. Vsi smo že bili kdaj v takšni situaciji! Muči vas toksično delovno okolje. Težava so ljudje, ki vam preprečujejo uspeh, in slabi delovni pogoji.

Navajamo 5 znakov, da delate v toksičnem delovnem okolju.

1. Narcisi na vrhu

Vodje verjamejo, da so nezmotljivi in menijo, da se pravila ne nanašajo na njih. Od drugih pričakujejo perfekcijo, kljub temu, da sami niti približno ne dosegajo takšnih standardov. In verjamejo, da je nestrinjanje pobeg: ali bo po moje ali pa sploh ne bo!

Takšne vodje so pogosto pokroviteljski in nespoštljivi ljudje, kar se izraža tudi v pogovorih z njimi. Zaposleni se zato izogibajo pogovorov z vodji in menedžerji, posledično pa lahko prihaja tudi do medsebojnega izogibanja med sodelavci in do pomanjkanja sodelovanja. Če je v podjetju več takšnih vodij, je jasno, da bodo slej ko prej skregani med sabo, kar ustvarja toksično delovno okolje za zaposlene in negativno razpoloženje.

2. Simpatizirajoči kolegi

Zaposleni ustvarjajo slabo okolje tako, da poslušajo glasbo s slušalkami v ušesih, nato pa simpatizirajo z vodji preko pogovora ali e-mailov. Kadar njihovi šefi niso prisotni, jim zaposleni veselo nasprotujejo, o njih širijo govorice in odštevajo ure do konca dneva. Ignorirajo sporočila in prošnje sodelavcev, medtem ko hitijo opravljati zadolžitve vodij. Pogosto se zgodi tudi, da ostajajo e-maili neodgovorjeni z njihove strani.

3. Pomanjkanje transparentnosti

Ali so zahteve glede vašega dela jasno določene/izražene? Ali veste, kako merijo vašo učinkovitost? Ali veste, kaj narekuje vaša pozicija? Ali obstaja natančen opis dela za vašo vlogo? Občutek imate, da podjetje nima prave smeri, namena, naloge in vizije. V podjetju očitno manjka smiselna in transparentna komunikacija, težko je pridobiti kakršnekoli informacije. Vlada tudi pomanjkanje zanesljivosti, še posebej med vodji. Takšni pogoji predstavljajo toksično delovno okolje v smislu neotovosti glede naše prihodnosti.

4. Nekonsistentna pravila

Ta znak je najbrž dovolj zgovoren sam po sebi. Pravila niso enakomerno razporejena za vse zaposlene, vključno z vodstveno ekipo. Lahko se celo dogaja, da prihaja do razlik v pravilih glede na spol. Predstavniki različnih spolov dobivajo različne naloge, so deležni različnega spoštovanja in vključevanja v ekipo, so drugače cenjeni idr. Prihaja lahko celo do razlik v plači! Nekateri dobivajo pretirane ocene in zahvale za opravljeno delo, spet drugi so popolnoma izvzeti, ne glede na vložen trud in kvaliteto opravljenega dela. Vsekakor toksično delovno okolje za našo samozavest.

5. Delovno okolje je dobesedno bolano

Zaposleni pogosto javljajo, da so zboleli, se za mizo bojujejo s prehladom ipd.

Toksično delovno okolje nas onesrečuje

Poleg teh glavnih znakov pa je za toksično delovno okolje značilnih še nekaj pomanjkljivosti, kot so:

  • Ni nobene zabave in smisla za humor. Tretjino ali pa celo polovico dneva preživimo v pisarni. Nujno je, da tam doživimo tudi nekaj zabave. Za toksično delovno okolje velja, da se ni dovoljeno smejati, biti igriv ali pripovedovati šal na svoj račun ali na račun drugih.

  • Veliko je jeze in kričanja. V tako napetem okolju resnično ni prijetno delati. Zadeve lahko pripeljejo tako daleč, da prihaja tudi do osebnih žalitev. V tem primeru gre vsekakor za hudo toksično delovno okolje.

  • Bipolarno obnašanje. Ali se vsakodnevno sprašujete, kako se bodo danes obnašali sodelavci ali vodje? Bo njihovo obnašanje enako kot včeraj, ali bo slabše/boljše?. Takšno toksično delovno okolje vsekakor ni dobro za naše psihično zdravje.

  • Zaposleni so ves čas pod nadzorom. Vodje nadzorujejo čas prihoda in odhoda delavcev, e-maile, delo od doma, čas, ki si ga vzamejo za pavzo ipd. Tako nadzorovani delavci so ves čas pod pritiskom in so posledično manj produktivni.

  • Izgubljeno zaupanje. Med sodelavci ali pa med delavci in vodjo lahko kaj hitro pride do izgube zaupanja, ali pa se sploh nikoli ne vzpostavi. Podjetje, v katerem se ne moreš na nikogar zanašati, je toksično delovno okolje.

 

Vir: Business 2 Community

Error: Contact form not found.

Kako lahko prenehate odlašati na jutri?

Nejc Krumpačnik
-
0
Kako lahko prenehate odlašati na jutri?

Novo tisočletje med ljudi prinaša nove probleme. Zdi se, da je problem, ki dandanes teži največ ljudi, odlašanje. Pravzaprav je vedno obstajal. Ljudje odlašajo, ko njihovo pozornost pritegnejo in zadržijo druge stvari. Kaj so torej vzroki odlašanja?

Odlašanje je prisotno povsod

Začnimo z internetom. Če imate službo, ki se opravlja za računalnikom in imate neomejen dostop do družbenih medijev, ste tako rekoč obsojeni na to, da boste zamudili postavljene roke in odlašali do zadnjega trenutka. Odlašanje je prisotno tudi pri opravljanju drugih služb. Najbolj pogosto ga lahko povežemo s študijem, saj so študenti poznani kot največji odlaševalci.

V nadaljevanju smo vam pripravili nekaj nasvetov, kako se znebiti vseh pasti te zlobne nevarnosti in kako spraviti kolesje v pogon.

Prepoznajte vaš vzorec odlašanja

Odlašanje ima svoje vzorce. Da bi sploh lahko prepoznali, da odlašate, se morate s temi vzorci seznaniti. Vzorec bi denimo lahko bil takšen: vedno opazite, da je vaša soba potrebna čiščenja, preden se začnete učiti. To je pri študentih zelo pogost izgovor za odlašanje, a vsakdo najde svoje načine razmišljanja, ki mu pridejo prav, da lahko neko stvar preloži in se osredotoči na nekaj drugega.

Najdite razloge za vaše odlašanje

Odlašanje ni lenoba. Ko vam ni do tega, da bi karkoli počeli ali pa vam preprosto ni mar za vaše delo, potem ste res leni. Nasprotno pa odlašanje vsebuje nenehno skrb zaradi dela, ki ga je potrebno opraviti, medtem ko ves trud posvečate nečemu popolnoma nepomembnemu.

Skrb je navadno eden izmed glavnih razlogov za odlašanje, a ni edini. Pravzaprav bi morali najti razloge za vaše odlašanje. Nekateri ljudje so prestrašeni in menijo, da se njihovo delo ne bo obrestovalo, drugi enostavno niso zainteresirani za delo, spet tretji postanejo jezni že ob sami misli, da je delo potrebno končati.

Vadite tako, da se izogibate vzorcem, ki vas motijo

Sedaj, ko poznate tako vaše razloge, kot tudi vzorce, morate vse prenesti še v prakso. Vsakokrat, ko se vam v glavi pojavi divja misel, kot na primer: »Hej, dajmo pogledat na Facebook« ali »Zanima me, kaj se bo zgodilo v naslednji epizodi Game of Thrones…«, jo poskušajte prezreti in jo raje odložite na stran ter se ji posvetite kasneje.

Na začetku bo to izjemno težko, a ko boste dovolj dolgo prakticirali, se boste lahko bolj osredotočili na vaše delo.

Postavite si cilje

Predstavljati si morate, kaj lahko dosežete, če se osredotočite na svoje delo. Če študirate, si predstavljajte dobro oceno in če ste zaposleni, si lahko predstavljate denar, ki ga boste zaslužili.

Vedno pa lahko poskusite tudi z notranjo ali zunanjo motivacijo, pa tudi z negativno ali pozitivno. Razmislite o osebnih stvareh in kako se boste počutili, ko boste pravočasno končali z nekim delom.

Orodja za odpravljanje odlašanja

Obstaja nekaj orodij, ki se posvečajo problemu odlašanja. Preizkusite katerega izmed sledečih orodij:

  • Samokontrola. Sestavite seznam spletnih strani, do katerih dostop bo omejen. Tako ne boste mogli ustreči vašim impulzivnim potrebam, da bi odsurfali na Twitter, Facebook ali katerokoli drugo stran, na katero si obupno želite.

  • Strict Workflow. Ta preprosta aplikacija za brskalnike vam omogoča, da si nastavite štoparico, ki vam bo 25 minut omogočala, da trdo delate, nato pa vam bo za nagrado omogočila  5 minut zabave in relaksacije. Seveda pa lahko spletnim stranem, ki jih potrebujete za svoje delo, nastavite dovoljenja za dostopanje do njih.

  • Zunanji izvajalci. Najdite primerne zunanje izvajalce, ki bodo poskrbeli za vaše listine, eseje, obnove in druga dela, ki vam jemljejo preveč dragocenega časa, da bi jih opravljali sami.

  • Checker Plus za Googlov koledar. Dodajte dogodke in roke na Googlov koledar in poskušajte delati skladno z njimi.

Naj povzamemo. Odlašanje je kot padec v črno luknjo. Dojemanje časa se spremeni in zdi se, da ni načina, da bi splezali iz nje in se ponovno osredotočili na delo.

Tehnike in orodja, ki smo jih predstavili, vam lahko pomagajo povečati produktivnost. Pri tem pa ne bo škodilo nekaj motivacije in branje motivacijskih misli.

 

Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂

 

Se želiš pridružiti največji družini motivirancev v Sloveniji?

1...474849...54Stran 48 od 54