Zgodnja ali pozna športna specializacija pri otrocih
Zgodnja ali pozna športna specializacija pri otrocih

Za uspeh v športu ne obstaja le ena pot. Če bi bila, potem bi lahko na primer primerjali zgodbo Chrissie Wellington, ki je svoj neverjeten talent odkrila pozno v življenju, a je vseeno v nekaj letih dominirala na triatlonu IronMan, z zgodbo Floyd-a Landis-a, ki je pričel kolesariti že v osnovni šoli in imel enosmeren fokus, ki ga je popeljal do profesionalnega nivoja vrsto let kasneje. Obstaja nešteto primerov obeh variant, ne le v vzdržljivostnih športih, temveč tudi v spretnostnih, kot so kriket, golf ipd. Kaj ima s tema dvema primeroma opraviti športna specializacija pri otrocih?

Če bi odličnost v športu zahtevala pričetek pri 4 letih in nenehne večurne treninge (primer Agassi-ja ali Woods-a), potem ne bi imeli primerov, kot je Roger Federer. V mladih letih je sicer pokazal izjemen talent za tenis, a se je ukvarjal z drugimi športi. Federer se je na igranje tenisa osredotočil pri 12. letih, kar je sicer še vedno zgodaj. Ni pa niti približno tako zgodaj, kot je običajno za tenis.

Ali obstaja torej optimalen čas za pričetek specializacije v določenem športu? Predstavljamo nekaj dokazov za to, ali imajo športniki, ki se specializirajo zgodaj, večjo verjetnost za uspeh, kot tisti, ki intenzivne treninge, tekmovanja in specializacijo preložijo na kasnejše obdobje.

Kaj je športna specializacija?

Obstajata dva modela, ki prikazujeta efektivnost pri razvoju elitnih športnih rezultatov. Preden ju predstavimo, pa je prav, da definiramo pojem športna specializacija. Gre pravzaprav za hibrid med osredotočanjem na specifičen šport in merljivost posameznika v urah prakse v tem športu.

V veliko primerih sta lahko športna specializacija in količina treninga sorodna. Več, kot se posameznik osredotoča/specializira, več časa nameni temu športu. Na primer: 15-letnik bo treniral 2 uri za šport A, če je zanj specializiran, ali pa bo ti dve uri razdelil med šport A in šport B. Vendar pa ni nujno, da je vedno tako. Isti 15-letnik je lahko raznolik in se ukvarja z obema športoma in kljub temu oba trenira več, kot pa tisti, ki je specializiran le za enega. V končni fazi to pomeni le, da bo skupni seštevek časa, ki ga nameni športu pač večji, kot pri nekom, ki je specializiran le za en šport.

Specializacija je torej merjena kot število ur, porabljenih za trening športa A. Nekdo, ki eno uro dnevno trenira tenis, je zanj bolj specializiran kot nekdo, ki tenis trenira dve uri, hkrati pa eno uro igra še nogomet.

Model zgodnje specializacije

V knjigi “Bounce or Outliers” piše, kako je Anders Ericsson leta 1993 izvedel študijo na violonistih v Berlinu. Ugotovil je, da so vrhunski violonisti vadili skoraj 10.000 ur, dobri violonisti 8.000 ur in povprečnimi violonisti “le” 4.000 ur.  Ta študija je zgradila temelj za koncept 10.000 ur, ki so ga navezali z vsemi oblikami sposobnosti, vključno s športom.

Zgodnja športna specializacija pomeni zgodnje osredotočanje na priporočen šport. V veliki meri motivacijo zanjo zagotavlja prepričanje, da sta količina treninga in usposobljenost na koncu soodvisna. Po tej teoriji je potrebno začeti trenirati in se osredotočati že v mladih letih, da se število ur treninga sešteva. Ta teorija se imenuje Ericssonov argument. Pri tej teoriji predstavlja težavo dejstvo, da šport ni isto, kot igranje inštumenta. Brez dvoma namreč obstajajo fizične lastnosti, ki jih trening ne more spremeniti. Te lastnosti določajo zgornjo mejo sposobnosti posameznika pri večini športov.

Najbolj očiten primer tega je, da 1.50 m visoka oseba najbrž ne bo nikoli postala košarkaška zvezda, tudi če skupno nabere 20.000 ur treninga. Genetske predispozicije na žalost omejujejo možnosti takšnega posameznika in določajo zgornjo mejo njegovih sposobnosti. To je še toliko bolj izrazito ravno v športu, kjer uspeh pogojujejo fizične lastnosti in je trening le še orodje za njihovo izpopolnitev. To je razlog, zakaj v športu nihče ne uspe brez nekaj treninga, vendar pa imajo brez dvoma nekateri več “talenta” za specifičen šport, kot drugi. Takšno razmišljanje poganja model zgodnje športne specializacije.

Model zgodnje diverzifikacije

Nasproten model modela zgodnje športne specializacije pa je model zgodnje diverzifikacije. Obstajajo namreč dokazi hitrejše obrabe zaradi zgodnje specializacije in potencialne negativne zdravstvene izzide. Postavlja se vprašanje, ali bo mlad športnik, ki se specializira za šport pri 9. ali 10. letih, nadaljeval ta šport pri starosti nad 18. let. Obstaja nekaj dokazov, da je odgovor ne.

Ta teorija podpira idejo, da je smiselno, da otroci igrajo številne športe in s tem razvijejo raznolik izbor športnih sposobnosti. Predlagana prednost tega modela je, da ta raznolikost vzpodbuja notranjo motivacijo, ki otrokom omogoča samostojno odločitev, kateri šport bodo izbrali. Prav tako ta model vzpostavi ravnotežje med povečano izpostavitvijo in zagotavljanjem trajnosti. Slaba stran tega modela je, da je za nekatere športe lahko prepozno. Ko oseba odraste, se lahko zgodi, da nikoli ne preseže zadostnega osredotočenja na trenig za specifičen šport.

Retrospektivna študija obeh metod

Ta študija je bila izvedena na retrospektiven način. Športniki so izpolnili vprašalnik, ki jih je spraševal, koliko ur tedensko časa so v času od 9. do 21. leta namenili treningom. Zabeležiti so morali tudi, s katerimi drugimi športi so se še ukvarjali in kdaj so dosegli določeno prelomnico v športu, kot je prvo mednarodno tekmovanje, pričetek treniranja in tekmovanja na vrhunskem nivoju. Morda se sprašujete, kako je možno, da se kdorkoli spomni, kaj je počel toliko časa nazaj? Avtorji te raziskave so uporabili nekatere metode, ki so potrdile spomin športnikov. Zavedati se moramo namreč, da vrhunski športniki ne trenirajo sami, temveč pod strokovnim vodstvom. To pomeni, da so njihovi treningi zabeleženi.

Športniki, ki so sodelovali v tej študiji, so bili vrhunski danski športniki. Razdeljeni so bili v dve skupini – v elitno in “skoraj” elitno. V elitni skupini so bili športniki, ki so dosegli 10 najboljših mest na svetovnih in olimpijskih tekmovanjih ali pa so stali na zmagovalnem odru na evropskih tekmovanjih. V “skoraj” elitni skupini pa je bilo 95 športnikov, ki niso dosegli teh kriterijev, a so bili člani danskega športnega programa.

Rezultati študije

Pomanjkljivost študije je, da so vzorčili le športnike, ki trenirajo tako imenovane CGS športe. To so športi, ki se merijo v centimetrih, gramih in sekundah. Zanemarili so torej športe, kot so plavanje, atletika, dviganje uteži, jadranje, triatlon, kolesarjenje idr. To je pomembno, saj na podlagi te študije ne moremo odgovoriti na vprašanje ali bi morali igralci tenisa ali golfa pričeti trenirati zgodaj. Prav tako za CGS športe velja, da je zaželena poznejša športna specializacija. V splošnem so najprimernejša starost za vrhunske rezultate v teh športih srednja do pozna dvajseta leta. Za športe, kot so potapljanje ali gimnastika pa velja, da so primerna starost za vrhunske rezultate ravno pozna najstniška do zgodnja dvajseta leta.

Kakorkoli, če povzamemo rezultate študije na danskih športnikih, so ugotovili:

  • športniki iz “skoraj” elitne skupine so se pričeli s športom ukvarjati bolj zgodaj kot tisti iz elitne skupine. Pri 9. letih so imeli 160 h treningov prednosti;

  • Razlika v številu ur treningov je vztrajala do starosti 18 let. Nad to starostjo so se razlike med skupinama izenačile;

  • Pri starosti 21 let so športniki iz elitne skupine prehiteli športnike iz “skoraj” elitne skupine, in sicer so bili 1.100 ur treningov v prednosti;

  • Med skupinama ni bilo praktično nobene razlike v številu mesecev, ki so jih porabili za treniranje drugih športov. Elitni športniki so jih porabili 63, “skoraj” elitni pa 62. Z drugimi besedami: med obdobjem 12 let sta obe skupini porabili nekaj več kot 5 let za treniranje drugih športov. Kar v tej študiji niso podali je, kako so bili treningi teh športov porazdeljeni.

Krivulja treningov

Kdaj je torej primeren čas, da se intenzivnost treningov dvigne?

Zgodnja ali pozna športna specializacija pri otrocih - danska študija
Zgodnja ali pozna športna specializacija pri otrocih – danska študija

Graf prikazuje povprečno število ur treningov na teden. Več kot očitno se krivulja njihovih treningov razlikuje. Številko do 9. leta starosti se lahko zanemari, saj do nekje 5. ali 6. leta starosti otroci še ne trenirajo. Od 9. do 12. leta opravijo športniki iz “skoraj” elitne skupine 2 uri tedensko več treningov kot športniki iz elitne skupine. Od 12. do 15. leta starosti ostajajo športniki iz “skoraj” elitne skupine v prednosti. Do 15. leta starosti zberejo okoli 850 ur prednosti pred elitno skupino. Zadeva se spremeni v obdobju med 15. in 18. letom starosti. Športniki iz “skoraj” elitne skupine pričnejo trenirati manj, medtem ko športniki iz elitne skupine nadaljujejo in v povprečju povečajo treninge za skoraj 2 uri dnevno. Od 18. do 21. leta starosti športniki elitne skupine porabijo za trening 14 ur tedensko, količina treninga pri športnikih iz “skoraj” elitne skupine pa upade pod 7 ur tedensko.

Športniki torej uberejo različne poti treniranja in posledično končajo na različnih nivojih. Avtorji so na podlagi te študije naredili 5 glavnih zaključkov:

  1. Elitni športniki se specializirajo v kasnejšem obdobju športne kariere.

  2. Športniki iz “skoraj” elitne skupine gredo skozi športne prelomnice prej kot elitni športniki.

  3. Elitni športniki se pričnejo mednarodnih tekmovanj udeleževati starejši.

  4. Med obema skupinama ni razlik v času, porabljenem za treniranje drugih športov.

  5. Odlašanje v športnem razvoju je kasneje mogoče nadoknaditi s pozno specializacijo.

Kaj študija resnično prikazuje?

Primarni zaključek študije je, da uspeh in zmogljivost v CGS športih nista pogojena s količino časa, ki ga športnik porabi za trening v otroštvu. S povečevanjem intenzivnosti treninga v kasnejšem starostnem obdobju (po 15. letu) je mogoče nadoknaditi izgubljeni čas v otroštvu. Zadnji izmed zaključkov, da je torej “odlašanje v športnem razvoju mogoče kasneje nadoknaditi s pozno specializacijo”, je morda izmed vseh še najbolj sporen.

Naključni bralci bi lahko ta zaključek napačno razumeli. Vrhunskih rezultatov ne dosegajo osebe, ki do 20. leta lenarijo in se nato odločijo postati vrhunski v športu, ki ga gledajo po TV. Za vrhunske rezultate je potrebno všteti čas, ko se otrok posveča kateremukoli športu, saj s tem pridobiva potrebna športna znanja in sposobnosti. Seveda pa ne smemo zanemariti niti motivacije za šport, ki je pri vrhunskih športnikih ključna. Športna specializacija pri otrocih je vezana na vrsto športa, v katerem si želi oseba uspeti. Kot smo videli v študiji, je pri nekaterih športih starost, ko športnik doseže vrhunec športne kariere nižji (atletika, gimnastika), pri nekaterih drugih spet višji.

 

Vir: The Science of Sport