Od večine tematik, ki so stvar debate v športu (ali v življenju nasploh), je le nekaj takšnih, ki so tako “neodgovorljive”, kot vprašanje talent ali trening. Debata o tem, ali se šampioni rodijo ali to postanejo z urami in leti trdega dela, je večna uganka. To tematiko lahko povežemo s praktično čemerkoli – našo plačo, glasbenimi, umetniškimi ali pa športnimi sposobnostmi. Vprašanje talent ali trening je pri športu, za razliko od drugih aktivnosti, nekoliko bolj kompleksno.

Literatura o športu

Na tematiko športa so bile spisane številne knjige. Ena izmed njih je knjiga Osamleci (ang. Outliers), avtorja Malcolma Gladwella, v kateri opisuje tako imenovani “Matthew-jev effect”. Zanj velja, da je potrebnih minimalno 10.000 ur truda, da postane oseba na nekem področju vrhunska. Druga dobra knjiga s tega področja je tudi Talent je precenjen: Kaj resnično ločuje najboljše športnike od vseh ostalih (ang. Talent is overrated: What Really Separates World-Class Performers from Everybody Else), avtorja Geoffa Colvina.

Vprašanje perspektive

Naše stališče v debati je v veliki meri odvisno od naših prepričanj in lastnih izkušenj. Kdorkoli od nas lahko v tem trenutku najverjetneje zavzame eno ali drugo stališče. Morda je kdo izmed nas sam primer, ki ni podedoval naravnega talenta in mu je s trdim delom, treningi in odrekanji uspelo dvigniti nivo športnih rezultatov, kot ga dosegajo bolj talentirani? Ali pa je kdo nadarjen športnik, ki je ugotovil, da lahko z minimalno treninga prekaša večino vrstnikov v številnih različnih aktivnostih?

Oba pola sta pravilna znotraj konteksta svojih argumentov in izkušenj. Torej, da je talent sicer ključen, vendar pa je hkrati tudi “nizko-resolucijski mikroskop”. Dober je samo za ločevanje ljudi v širše kategorije, na globalni ravni. Ko pa enkrat pogledamo od bliže, neko bolj homogeno skupino (torej ljudi, ki imajo podobne sposobnosti), pa razliko predstavlja vložen trud. Napaka, ki jo pogosto naredimo pri zagovarjanju enega ali drugega stališča je v tem, da zanemarjamo dejstvo, da talent in trening vplivata na nastop različno, odvisno glede na skupino, ki je ocenjevana. Ker je torej ta kontekst tako specifičen, ne moremo biti dogmatični in preveč prepričani v eno ali drugo resnico.

Če bi za uspeh obstajala formula, ki jo nekdo najverjetneje že prodajal!

Moč naravnega talenta

Prof. Tim Noakes, nekdanji profesor telovadbe in znanosti o športu na Univerzi v Cape Town-u in ustanovitelj Noakes-ove fundacije, je nekoč s študenti delil zgodbo iz Kenije, kjer se je udeležil Nairobijskega maratona. Neko žensko iz ruralne vasice je nekaj časa zgodaj zjutraj budilo vznemirjanje njenih kokoši. Nekega jutra je odhitela pogledati, kaj povzroča njihovo vznemirjenje in ugotovila, da je za to kriva skupina tekačev, ki v zgodnjih jutranjih urah trenirajo tek. Ko jih je vprašala, kaj vendar počnejo ob takšni uri, so ji odgovorili, da trenirajo za maraton v Nairobiju, ki bo nastopil čez 3 mesece, saj je v igri veliko denarja. Čez tri mesece je ravno ta ženska postala nov maratonski šampion! V takšnih primerih, ko lahko prej neaktiven človek v samo treh mesecih treninga doseže vrhunske rezultate, govorimo o močnem argumentu naravnega talenta.

Kakorkoli gledamo, pa bi morala ta ženska opraviti veliko več treningov, če bi se želela izboljšati in doseči najvišji nivo (v tem primeru mednarodni maratoni). To pa zato, ker talent lahko osebo pripelje le tako daleč – brez njega nima možnosti. Da pa nekdo doseže še višji nivo, pa postaneta trening in trdo delo brezkompromisna.

Kakšna je možnost športnih rezultatov brez talenta?

Filozofsko vprašanje je, seveda, ali lahko določeni ljudje brez naravnega talenta sploh dosežejo zastavljen nivo zmogljivosti v športu. Najverjetnejši odgovor je ne. Nekateri ljudje niso sposobni niti ob najboljšem treningu preteči 2:10 maratona (v času 2 h in 10 min). Vedno torej obstaja model hibrida “talent in trening” – talent je zadosten, kadar gledamo globalno sliko. Ko pa zadevo približamo, pa trdo delo postane ločevalec.

Primer vzdržljivostnih športov

Sedaj pa se osredotočimo specifično na športne sposobnosti. Niti tu niso vsi športi ustvarjeni enako. Tiger Woods je primer trdega dela, saj za golf živi že od 18. meseca starosti. Ves čas je stremel k nenehnemu napredovanju. Morda lahko rečemo, da se golf kot šport nagiba k temu polu.

Stvar je drugačna pri teku in kolesarjenju. Res lahko trdo delo povežemo z zmago? Lahko zaključimo, da je Haile Gebrselassie, na primer, rekorder samo zato, ker je treniral bolj kot vsi ostali? Ali pa je morda treniral močneje, ker je posedoval skupek karakteristik, ki so ga vodile v to smer? V športu je odločitev za treniranje redko narejena brez nekega zagotovila, da bo trening prinesel rezultate in nagrado. To pomeni, da je naravna predispozicija za šport običajno prva zahteva na poti do trdega dela – talent in trening sta torej v resnici soodvisna.

Trdo delo je nedvomno pomembno. Pri športih kot je tek (ali kateremkoli drugem vzdržljivostnem športu) ne obstaja zamenjava za trening. Motivacija za šport je za uspeh ključna. Vendar pa večina športnikov ni sposobna opravljati niti polovice treningov kot jih opravljata Gebrselassie ali Sammy Wanjiru. Tudi če bi se trpinčili z 200 km teka na teden, ne bi bili sposobni preteči 2:04 maratona kot svetovni rekorder Gebrselassie. Razlogi za to so zaenkrat še neznani.

Športna zmogljivost – nekoliko bolj komplicirana kot le trdo delo

Vsi smo že slišali za počasi-trzajoča mišična vlakna, pljučno kapaciteto, genske determinante za maksimalno porabo kisika (VO2 max). Ti “limitirajoči” faktorji so pogosto potisnjeni v ospredje kot razlogi, zakaj nekateri športniki ne prodrejo. Nasprotno pa vedno, kadar se pojavi kakšen vrhunski športnik, iščemo razlage v teh številkah. Pogoste razlage, zakaj je nek kolesar ali tekač dominanten so: “Imel je VO2 max 85 ml/kg/min, pljučno kapacieto 5.8 L in produciral le 3 mM mlečne kisline pri 80 % PPO”.

Drug ekstrem pa je predstava, da so vrhunski športniki rojeni, ne ustvarjeni preko treninga. Če bi gledali seznam elitnih kolesarjev in tekačev in njihove VO2 max vrednosti, jih na podlagi teh vrednosti ne bi bili sposobni razvrstiti po zmogljivosti. Včasih najboljši kolesarji nimajo najvišje vrednosti VO2 max, najboljše učinkovitosti, najbolj počasi-trzajočih mišičnih vlaken ali največjih pljuč.

Talent ali trening?

V primeru šprinterskih dogodkov so lahko položaji še celo bolj drastični. Hitrost je nedvomno genetsko pogojen faktor v kombinaciji z učinki treniranja. Če vzamemo naključni vzorec otrok iz Zahodne Afrike in drugo skupino iz držav Zahodne Evrope, ni dvoma o rezultatih – otroci iz zahodne Afrike bodo hitrejši v šprinterski tekmi. Gre za naravno sposobnost, fiziološko določeno preko genov in fizioloških karakteristik, ki pa zaenkrat ostajajo še neznane.

To je odsev dejstva, da znanost o športu še ni popolnoma ugotovila, kaj določa zmogljivost in da je zmogljivost rezultat skupka fizioloških, psiholoških in okoljskih lastnosti, ki so trenutno prekompleksne za analizo. Trdo delo in trening sta dva izmed njih. Če gledamo vrh zmogljivosti, postanejo razlike zaradi trdega dela majčkene razlike med zmago in porazom. Zagotavljanje ljudem, da lahko dosežejo karkoli, ne glede na gene, pa je morda celo zavajajoče. Vsaj kadar se nanaša na športe kot sta tek in kolesarjenje.