Anja Baš, Lačna življenja: “Dokler je bila prioriteta ugajati in stremeti k popolnosti, sem samo umirala na obroke.”

Kdo je Anja Baš?

Anja Baš je nadarjena pevka, tekstopiska in umetnica. Svojo pevsko kariero je pričela v šovu Bitka talentov, kjer je nastopala skupaj z nekaterimi znanimi pevci, kot je Omar Naber. Od takrat je bila tri leta frontwoman skupine Rock Partyzani, nastopala je v številnih vlogah bekvokala, kot solistka je pela na Slovenski Popevki, EMI, Viktorjih in nastopala v ogromno oddajah na nacionalni in ostalih televizijah. Kratek čas je bila frontgirl skupine Angee, ustanovila pa je tudi žensko glasbeno skupino Bejbe. Je avtorica glasbe in tekstov svojih pesmi, kot tudi pesmi drugih slovenskih pevk (npr. Alye in Alenke Godec). Marca 2015 je izdala debitantski, povsem avtorski album “Punca iz tvoje ulice”.  

Vendar pa njena pot ni bila vedno tako bleščeča. V najstniških letih je namreč zbolela za bulimijo, iz katere ji ni mogel pomagati nihče. Kot pravi, je bila edino glasba tista, ki ji je odprla oči, da je pristala na zdravljenje. Da bi javnost opozorila na problematiko bulimije in jo seznanila s težavami, s katerimi se bolniki soočajo, je napisala avtobiografijo z naslovom Lačna življenja. Rešitev za izhod iz psihičnih stisk vidi v postavitvi prioritet. Za izkušnjo je nenazadnje hvaležna, saj jo je, kot pravi, naučila razumeti, da so nam kontrasti v življenju dani zato, da lažje razumemo celoto življenja.

Vabimo vas k branju odkritega, navdušujočega in optimizma polnega intervjuja.

Uvod

Kdo je Anja Baš v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Anja Baš: Nobene razlike ni med mano na očeh javnosti in mano doma v dnevni sobi. Sem, kar sem. Seveda si prizadevam biti vedno boljša oseba, se izpopolnjevati, a mask za druge ne nosim več. To sem delala v mlajših letih, ker sem mislila, da moram. Tega ne mislim več 😉

Navdušuje me kreativa. Vse, kar lahko ustvarim iz nič. Kri po žilah mi poženejo izzivi – kaj narediti tako, kot nihče pred mano. Inspirirati ljudi. Pa razni adrenalinski športi, recimo kajtanje in vožnja s kolesom po trailih – za oboje me je navdušil moj fant, ki je pravi adrenalin junkie.

Lačna življenja

Napisala si avtobiografijo Lačna življenja, ki govori o tvoji izkušnji z bulimijo in spoznanjem, da je lahko življenje vendarle lepo in vredno življenja. Javno razkriti tako osebno izkušnjo in se popolnoma razgaliti je res občudovanja vredno. To je bila verjetno ena najpogumnejših potez v tvojem življenju? Kaj ti ta knjiga pomeni? Kaj si želela z njo sporočiti svetu?

Anja Baš: Hvala za kompliment. 😉 To, da sem napisala to knjigo, je bila čista inspirativna akcija – brez preračunljivosti, brez „kaj bo, če bo“, nisem imela pojma, kako (če sploh) jo bom prodala, vedela sem samo, da želim deliti svojo zgodbo – iz preprostega razloga. Ko sem sama imela bulimijo, sem iskala pomoč in predvsem razumevanje nekoga, ki je šel čez isto. Imela sem občutek, da me nihče ne razume – zdelo se mi je, da bi me razumel samo kdo z enako izkušnjo.

Ko sem imela bulimijo, sem imela občutek, da me nihče ne razume.

Sklepala sem, da pri ostalih obolelih ni kaj dosti drugače in voila – rodila se je ideja za knjigo. Na nek zanimiv, berljiv način sem želela analizirati svojo preteklost in potegniti vzporednice z razvojem bolezni. Cilj mi je bil ponuditi možne razlage vzrokov bolezni, predvsem pa obolelim ponuditi neko idejo, kako okrevati. Knjiga je nekakšna fuzija priročnika in romana. Res sem ponosna nanjo, saj iz odzivov bralcev vidim, da jim dejansko pomaga razumeti sebe.

Kakšen je odziv ljudi na izid tvoje knjige? Dobiš kdaj tudi kakšen očitek v smislu, da svojo zgodbo izkoriščaš za prepoznavnost?

Anja Baš: Niti enkrat samkrat še nisem dobila takega komentarja. Veliko je bilo pohval, tudi kakšna konstruktivna kritika. Resno jemljem samo komentarje, ki mi jih dajo ljudje z imenom in priimkom. Seveda sprejmem tudi kritiko, če je konstruktivna. Kar se tiče komentiranja na spletu pod psevdonimi, pa – če nekdo nima niti toliko poguma, da bi mi v obraz povedal svoje mnenje, zaradi mene lahko piše, kar želi. Jaz takih ne jemljem resno.

Anja Baš_Lačna življenja
Anja Baš in njena avtobiografija Lačna življenja (Vir: osebni arhiv)

Kako napreduje izzid knjige Lačna življenja v angleščini?

Anja Baš: E-knjiga je bila v angleškem jeziku izdana januarja, trenutno pa pripravljam tiskano verzijo knjige. Svoj instagram profil sem pred cca. 2 tednoma v celoti posvetila promociji angleške knjige. Prvi rezultati so že vidni, saj se mi je v dveh tednih pridružilo več kot 3000 novih sledilcev. Na tem področju je še veliko planov, predvsem pa želim knjigo razširiti med mlado populacijo s tem problemom, za kar je Instagram idealna platforma.

Na tvoji spletni strani piše, da se obeta izid še dveh knjig. Katerih? O čem bosta govorili?

Anja Baš: Trenutno še ne morem povedati nič konkretnega. 🙂

 


Odklikaj spodaj na 2. stran intervjuja…

 

Vzhod vs. zahod: Glavne kulturne razlike, ki vplivajo na našo srečo

Imate včasih tudi vi občutek, da gre svet v napačno smer? Da imamo vedno več tehnologije, ki nam lajša vsakdan, vedno bolj dostopna hranila, vedno več izbire, pa smo kljub temu vedno bolj zamorjeni, nesrečni in sebični? Kaj je tisto, kar loči vzhodnjake od nas, da so v marsičem uspešnejši in srečnejši? Primerjava vzhod vs. zahod nam razkriva, katere so glavne kulturne razlike, ki vplivajo na srečo vzhodnjakov in zahodnjakov in nam ponuja možnosti za razmislek o svojem življenju in svojem pogledu na svet.

Vzhod vs. zahod

Članek je napisan na podlagi izkušenj in opazovanj popotnice, ki je v Aziji preživela več kot eno leto. Kot pravi, se je njeno življenje po tej izkušnji umirilo, pričela je bolj ceniti življenje samo in vse, kar ponuja. Svoj včasih dolgočasen domači kraj je pričela gledati v popolnoma drugačni luči, ga odkrivati in doživljati z novo energijo. Po njenem na srečo vzhodnjakov vpliva dojemanje treh elementov življenja.

Vzhod vs. zahod: Družina

Družina je pomembna, ne glede na to, kje živimo. To je enostavno del človeške narave. Vseeno pa popotniki opažajo, da igra družina pomembnejšo vlogo v vsakdanjem življenju vzhodnjakov.

V zahodnem svetu smo ljudje pogosteje spodbujani, da se v odrasli dobi odselimo od doma. Na izbiro sta nam dani možnosti ali se pričnemo osredotočati na svojo prihodnost ali pa raziskujemo svet okoli nas. Praktično so naši starši pripravljeni na dolgo pričakovani “odmor”, ko odrastemo.

V azijskih državah pa je, razen v vedno bolj popularnih odločitvah študija v tujini, družina življenje. Posebej v Nepalu ljudje vidijo življenje na svojem kot nekaj absurdnega. Ljudje so si vedno v bližini in to je enostavno norma. Obstajajo številni dogodki tekom leta, ko so v središču dogajanja družinske pojedine in druženja. Ko se ženska v vzhodnih državah poroči, se za razliko od zahodnih držav, kjer se par preseli na svoje, tam preseli v hišo svojega moža in živi skupaj z njegovo družino. Tašča (mati od moža) prevzame veliko vlogo pri pomoči vzgoje otrok.

Domovi za ostarele so na vzhodu redkost. Za njih je ideja, da bi ljudje, ki so te prinesli na ta svet, postali breme, kruta. Tako so tam hiše vedno polne mladih in starih in vseh, ki so vmes. Pogosto gre za velike hiše, ki se dedujejo tekom več generacij. Te močne in nezlomljive družinske enote gojijo ljubezen, smeh in varnost.

Morda se sprašujete, kako je možno, da lahko družine živijo srečno pod eno streho, brez da bi se člani med sabo pogrizli. Običajno je v zahodnem svetu tako, da se družinski člani pričnejo med sabo razumeti šele, ko se odselijo od doma. Kje je torej razlika med vzhodom in zahodom?

Veliko vlogo pri tem ima odpuščanje.

Vzhod vs. zahod: Odnosi

Družine se prepirajo v vsaki državi. Vendar če družina dovoli, da to postane njihov vsakdan, potem najverjetneje izvira iz zahodnjaških držav. Mi imamo namreč kulturo ločevanja – če ne deluje, pogosto za to krivimo partnerja. Mislimo si, da si lahko najdemo boljšega.

Nekateri starši resnično niso za skupaj. Na primer, če se ves čas prepirata ali če je eden izmed partnerjev nasilen, potem je najbrž res najbolje, da se razideta. Včasih je potrebno poslušati glavo namesto srca. Naša srca poznajo način, da nas prepričajo, da si še bolj želimo nekoga, ki ga ne moremo imeti ali nekoga, ki z nami ne ravna lepo. To ni prava ljubezen. Gre zgolj za zelo močno iluzijo. Na zahodu so naša srca in čustva vladarji naših dejanj in odločitev. Kako?

Kadar iščemo partnerja, moramo prvo začutiti tisto nekaj in če se to ne zgodi takoj, potem ta oseba ni prava za nas in nadaljujemo z iskanjem. Če oseba ne zadovolji vsem našim visokim pričakovanjem, potem morda ni prava za nas. Iskana oseba mora biti zabavna, simpatična, se zanimati za iste stvari kot mi, imeti enako politično prepričanje, gledati iste filme in poslušati isto glasbo, se oblačiti v “prava” oblačila, imeti enak odnos do stvari in ljudi in tako naprej… Takšen seznam praktično pomeni, da odpišemo večino ljudi, brez da bi jim sploh dali pravo priložnost.

Naša družba je po naravi zelo individualistična. Lahko smo kdorkoli želimo biti in izbir je neomejeno. Zahodnjaško družbo predstavljajo ljudje, ki si zastavljajo vprašanja, kot so: “Kaj je posebnega na meni? Zakaj sem unikaten in boljši?” Takšna miselnost je vgrajena v naše možgane že pri mladih letih. Rezultat? S težavo najdemo nekoga, ki smo mu pripravljeni predati svoje posebno, unikatno življenje.

Na zahodu kemijo med dvema pogosto razumemo kot privlačnost. Kot navdušen, evforični, zamegljen občutek, ko pričnemo razmerje z nekom. Prepričani smo, da mora biti zveza podobna vožnji na vrtiljaku, polni vzponov in padcev. Ko pa enkrat faza medenih tednov mine, predvidevamo, da v to osebo nismo več zaljubljeni. Prenehamo se truditi, pojavi se zamera in razvijejo se nezdrave navade, ki uničujejo razmerje.

V Aziji ljudje to kemijo razumejo nekoliko drugače – gre za globje čustvo ujemanja z nekom na osebnosti ravni. Iskrenost, občutek varnosti in razumljenosti, brez obsojanja, je podlaga za plodno razmerje, ki spominja na močno prijateljstvo. Prava ljubezen je izbira in je na voljo vsem nam. Če si želite razumeti en drugega, potem je vedno prostor za odpuščanje. Seveda pa to ne pride samo po sebi. Morate se truditi. Pogoltniti svoj ponos, pogledati na stvari z druge plati in se opravičiti. Dobra stvar glede iskrenega opravičila je ta, da je nalezljivo in se običajno vedno konča tako, da se opraviči tudi druga oseba.

To je velika razlika v zvezi, ki je značilna za azijske države: ljudje nimajo takšnega izkrivljenega pogleda, kaj jim bo zveza prinesla. Na vzhodu se ljudje ne podajo na neskončno pot iskanja “pravega partnerja”. Zavedajo se, da se razmerja rodijo iz razmer in priložnosti, in da je zaveza osebi, ki je prava zate, izbira.

Vzhod vs. zahod: Mentaliteta

Ljudje v Aziji resnično vedo, kako se smejati. Če gre nekaj narobe, imajo pogosto magično zmožnost videti smešno stran situacije, namesto da bi jo videli kot grozno katastrofo, ki jo je nemogoče popraviti. Takšen pogled spreminja situacije. Namesto, da bi svoje delo videli kot nekaj nujnega za vrtenje sveta, so zmožni razmišljati o delu kot o blagoslovu. Še posebej v Nepalu so ljudje izredno ležerni in jemljejo svoje delo manj resno. Tam ljudje nimajo tolikšne potrebe po hitenju. Lahko se ustavijo, se pogovarjajo med sabo in cenijo najpomembnejšo stvar okoli sebe – ljudi.

Na zahodu pa smo pogosto tako zaposleni s svojim delom, da pozabimo, da si lahko dneve polepšamo tako, da ljudem naklonimo prijazen nasmeh ali z njimi na kratko spregovorimo. Ne dovolimo si upočasniti in popestriti dneva z majhnimi spremembami. Živimo nekakšno ubežniško kulturo. Ko postanejo stvari prenaporne, ko jih je preveč, si želimo vstati in oditi. Ogledujemo si slike z dopustov drugih ljudi in si mislimo, koliko srečnejši bi bili, če bi imeli to in ono in bili tam. Za svoje nezadovoljstvo in nesrečo krivimo stvari okoli nas – mesto, hišo, partnerja. Pozabljamo, da je sreča v naših rokah.

Kaj je torej bistvo primerjave vzhod vs. zahod? Ni pomembno, kje na svetu živimo. Konec konec smo ljudje tisti (začenši z nami samimi), ki moramo znati ceniti to, kar je okoli nas. Vse ostalo je le nekakšno ozadje. Važna je le naša perspektiva. Sprejmimo pozitivne spremembe za lepše življenje.

 

Vir: Tiny Buddha

Skrivnosti milijonarjevega uma – T. Harv Eker

Iz knjige Skrivnosti milijonarjevega uma:

Neka ženska je imela navado pripraviti šunko za večerjo tako, da je odrezala stran oba konca. Mož jo je začudeno vprašal, zakaj to počne in odgovorila je: “Tako jo je pripravljala moja mama.”

Tistega večera je mama prišla k njim na večerjo. Vprašali so jo, zakaj vedno odreže stran oba konca šunke. In odgovorila je: “Tako je počela moja mama.”

Odločili so se, da pokličejo babico in jo vprašajo, zakaj odreže stran oba konca šunke. Razložila je: “Zato, ker imam premajhno ponev.”

Zakaj počnete, kar počnete?

Ste se kdaj resnično zamislili in vprašali, zakaj počnete stvari na način, kot jih počnete? Ali še bolje, zakaj razmišljate, kot razmišljate?

Ena izmed skrivnosti milijonarjevega uma je ta, da ste v resnici programirani na uspeh ali neuspeh. Ni je iskrenejše resnice kot je ta. Vaš uspeh je odvisen od vaših dejanj in vaša dejanja so plod vaših misli. Vaše misli pa niso nič drugega kot globoko zakoreninjeni naučeni odzivi in predstave o svetu okoli vas, ki ste se jih naučili od drugih ljudi: vaših staršev, sovrstnikov, idolov, mnenjskih voditeljev…

Vzemimo na primer vaš odnos do denarja. Prepričan sem, da ste v mladosti pogosto slišali kaj podobnega:

– Denar je vir vsega zla.
– Denar ne more kupiti sreče.
– Shrani denar za težke čase.
– Bogati ljudje so pohlepni.
– Obogateti ne moreš na pošten način.
– Denar ne raste na drevesih.
– Bil je svinjsko bogat.

Opazite negativne konotacije? V tem grmu tiči zajec. Če v življenju še niste dosegli svojega potenciala, je glavni razlog morda prav ta, da niste programirani za uspeh. Prevzeli ste takšne in podobne poglede na svet in denar, bogataše in uspeh začeli povezovati s slabim. Če je temu tako, potem je denar nekaj, česar si v resnici ne želite. Pravzaprav bežite od njega, ker ne želite biti slabi ljudje.

Na vašo srečo lahko to spremenite!

Izkoristite dan in se poglobite vase. Izzovite se. Bodite iskreni do sebe in se vprašajte: Kaj čutim ob besedi denar ali bogataš? Kakšen je odnos ljudi okoli vas do denarja in uspešnih ljudi? Kakšnim dogodkom in besedam ste bili priča v preteklosti, ki so vplivale na vaš odnos do denarja? Kaj čutite do bogatašev? Ste nanje jezni, ste jim zavistni? Se vam zdijo pokvarjeni?

In še ključno vprašanje.

Ali imajo vaša prepričanja realno osnovo? Ali obstajajo konkretni dokazi, da je vse, kar mislite slabega o denarju, bogataših in uspehu, res?

Prepričan sem, da ne in nazdravljam vašemu uspehu!

Knjiga Skrivnosti milijonarjevega uma (obvladovanje notranje igre bogastva) nas nauči, kako misliti bogato. Sestavljena je iz 17 “datotek o bogastvu” – temeljnih razlik v razmišljanju bogatih in revnih ljudi. Brian Tracy pravi, da je to “najmočnejša, najbolj prepričljiva in najbolj praktična knjiga o poti do bogastva, ki jo boste kdaj koli prebrali”.

Poiščite jo v najbližji knjižnici. 😉

 

Error: Contact form not found.

Ali obstaja netoleranca na živila in kateri testi so najboljši?

Danes hrano omejujemo ne le na podlagi modernega razkošja – osebnih prepričanj, okusa, etičnih in moralnih načel, verstva, temveč tudi zaradi domnevnih »nestrinjanj« s posameznimi živili, poznanimi kot netoleranca na živila.

Kaj je alergija in kaj netoleranca na živila?

Včasih nečesa nismo jedli, če smo bili alergični, kar pomeni, da nas je dobesedno skoraj pobralo, če smo se alergenu samo približali. Bilo je redko, za razliko od trenutne situacije, v kateri je že vsakdo na nekaj alergičen in vsaj leto, če ne dlje, preživi z mentalno konstrukcijo v svojih ustih. O razlogih, zakaj primer zdravega otroka izumira in ga nadomešča novi rod razvojno, gibalno in drugače prikrajšanih potomcev, bi se dalo razpravljati, ampak ta članek ni pravo mesto za to.

Netoleranca na živila in alergija na živila se razlikujeta v resnosti simptomov, ki se pojavijo ob užitju določenega živila, na primer: če smo alergični na gluten imamo celiakijo in nam ga že malo, resno škodi. V primeru domnevne netolerance nas verjetno v najslabšem primeru zgolj napihne in mine do večerje.

Netoleranca na živila: Simptomi

Simptomi, ki naj bi bili povezanimi z netolerancami so:

  • napihnjenost in vetrovi,

  • zaprtost in zapeka,

  • driska in sindrom vzdraženega črevesja,

  • padec energije po obroku,

  • izpuščaji, lise in drugačne kožne anomalije,

  • bolečine v sklepih,

  • glavoboli in migrene, …

… skratka, vse možno in najpogosteje iščemo krivca med naslednjimi:

  • Gluten in žita nasploh,

  • mlečni izdelki,

  • … sledi daljša pavza,

  • nato jajca, školjke in lupinarji,

  • stročnice, soja in oreščki,

  • razhudniki (paprike, paradižnik, jajčevci, krompir, …),

  • tudi mesu, vendar gre tu prej za »alergijo v glavi« nekaterih že ob misli nanj.

Netoleranca na živila: Testi

Se splača investirati v teste netolerance? Če se prepoznamo med simptomi ali kar tako, z vidika optimiziranja prehrane?

Iskreno, nisem prepričan. Verjetno bomo nekoč sposobni predpisati dieto na podlagi brisa sline, vzorca krvi, ali genetske podlage, vendar nismo še tam. Tudi, ko bomo, če bomo, nam pridobljene informacije vsekakor koristijo, vendar dvomim, da občutno pomagajo premagati prvo in temeljno oviro na poti do dolgoročno uspešnega načina prehranjevanja – to je doslednost.

V enem podaljšanem stavku: če vam napišem jedilnik, ki je posebej prilagojen, kot bi bil pisan za število las na vaši glavi in upošteva sama »najboljša« živila ter izključuje domnevno »škodljiva«, je to morda simpatična ideja, ampak neuporaben pristop v primeru, da ga zaradi različnih življenjskih okoliščin ne zmorete dosledno upoštevati.

Značilnosti testov

  • Testi se motijo. Nekateri manj, drugi tudi v polovici primerov in več.

  • Poleg tega nekateri (IgG, IgE) iščejo zgolj antigene (povišan imunski odziv na določeno živilo ali skupino živil) in ne upoštevajo FODMAP* (učinek določenih spojin na črevesje, zaradi katerega lahko izkusimo simptome povezane z netoleranco).

  • So relativno dragi in komplicirani. Najnatančnejši toliko bolj. Govorimo o stroških, ki dosegajo 300 ter vse do 1000 eur in več, postopek, kako se jih opravi, pa utegne biti za povprečneža precej zapleten in zahteva veliko pozornosti.

  • Pogosto se zatakne pri interpretaciji rezultatov. Nekateri testi dostavijo seznam »dovoljenih« in »odsvetovanih« živil na omenjeno majavi podlagi, kar posameznika včasih zmede. Gre za natančnost »vremenske napovedi« – mlečni izdelki so lahko problem, ni pa nujno – na podlagi katere nekdo morda povsem nepotrebno izključi skupino živil iz svoje prehrane.

  • Testi ne predvidijo spreminjajočega stanja, ki je naše črevesno zdravje. Če nam v določeni fazi neko živilo res ne ustreza (v stanju driske, na primer, SIBO**, ali vzdraženo črevesje) to še ne pomeni, da bo tako za vselej. Tudi nekoč, ko težavo odpravimo.

*Fermentabilni Oligosaharidi, Disaharidi, Monosaharidi in Polioli (sladkorni alkoholi).
**Small Intestinal Bacterial Overgrowth (razrast bakterij v tankem črevesju).

Kateri test je najboljši?

Po mojem mnenju bo to izločitveni test. Kot ime nakazuje, gre za izključitev določenega živila, ali skupine živil za določen čas iz prehrane in nato postopno vključevanje nazaj, na podlagi počutja in analize simptomov.

Izločitveni test

Netoleranca na živila se lahko v grobem določa z dvema različnima pristopa:

Oster rez

S tem testom odrežemo večino, če ne kar vse osumljence in vztrajamo na domnevno najbolj »varnih« živilih. Primer takšnega pristopa je GAPS dieta, pri kateri se izloči vsa žita, sladkor in škrob, mlečne izdelke, stročnice in predelano hrano v splošnem, v najstrožjih različicah tudi jajca (beljake), in razhudnike. Pravzaprav se zavežemo določen čas preživeti z juho (iz kosti), mesom, ribami, kuhano neškrobno zelenjavo in sadjem.

Prednost takšne diete je, da se izboljšave  pojavijo v najkrajšem možnem času, glavna slabost pa bo verjetno nejasnost pri določitvi vzroka za težave. Ker smo odstranili vse po spisku, ne moremo z gotovostjo trditi, kaj je bilo odgovorno. Ostanemo z možnostjo postopoma vključevati nazaj eno živilo za drugim, po principu najprej najmanj problematično, dokler vnovič ne zaznamo simptomov podobnih tistim poprej. Takrat lahko ocenimo stopnjo tolerance na določeno živilo, ali skupino živil. Z drugimi besedami: koliko X si lahko privoščim, če sploh in v kakšni obliki, da mi še ne škodi?

Postopno izključevanje enega živila za drugim, začenši z glavnim osumljencem

Ta pristop ne obrne prehrane posameznika »na glavo«, kot prvi in ga je morda lažje vnesti v vsakdanje okolje, na drugi strani pa lahko traja precej dolgo, preden končno najdemo problematično živilo (to seveda ne velja, če se nam posreči že s prvo izbiro).

V tem primeru bi izbrali samo žita, na primer, ali mlečne izdelke, kot dva najpogostejša nepridiprava in najprej izključili enega od teh. Po določenem času (vsaj 14 dni) bi poskusili dodajati živila iz skupine nazaj, najprej najmanj problematična, nato dalje.

Če izpostavimo mlečne izdelke, kot primer:

  1. Najprej dodamo pri enem obroku malo fermentiranega živila, po možnosti iz surovega ovčjega, ali kozjega mleka (jogurt, recimo, ali ščep staranega sira).

  2. Ko gre to skozi, lahko poskusimo enako s kravjim jogurtom.

  3. Nadaljujemo s pasteriziranim mlekom – sir, jogurt, skuta, …

  4. Naposled ocenimo stopnjo tolerance: gre pri enem obroku v dnevu, vendar ne pri dveh. Morda ni težav nekajkrat na teden, ne pa vsak dan, …

FODMAP

Gre za okrajšavo, ki povezuje 4 skupine ogljikovih hidratov, ki fermentirajo v debelem črevesu, ga »dražijo« in lahko povzročajo občutke neprijetnosti, vendar jih testi ne prepoznajo kot netoleranco.

  • Oligosaharide (fruktani in galakto-oligosaharidi) najdemo v pšenici, rži in ječmenu, čebuli, česnu in drugih lukovkah, stročnicah.

  • Disaharidi (laktoza) so značilni za mlečne izdelke.

  • Polisaharide (fruktoza in presežek glukoze) najdemo v sladkem (tropskem) sadju, jabolkih, hruškah, medu in agavi.

  • Polioli so sladkorni alkoholi (sladkorji s končnico »-ol«): malitol, sorbirol, eritritol, … tudi jabolka, hruške, avokado, marelice, slive, nektarine, kokosovo mleko.

Če se po določenem živilu ne počutite dobro, oz. se pojavi redko blato, napihnjenost, vetrovi, … ga lahko poskusite prepoznati in omejiti vnos iz te skupine FODMAP. Ko se stanje popravi, sledite zgoraj predstavljenemu primeru izločevanja in določite osebno toleranco.

Funkcionalni testi

“Fukncionalna medicina uporablja različne diagnostične metode, med katerimi so tudi specifične preiskave krvi, urina, las ali sline. Od splošnih testov se funkcionalni testi razlikujejo po tem, da so veliko obsežnejši in podrobnejši”, pravi Sandi Bitenc, specialist za funkcionalno medicino in cenjen kolega.

Strinjava se, da obstaja nekaj testov, ki so kljub omejitvam vendarle lahko koristna investicija, posebej v zapletenih primerih, kjer izločevanje živil ne zaleže, upoštevanje FODMAP ni dovolj, ali nas zanimajo genetske predispozicije za določene bolezni. Med takšnimi bi izpostavil test Cyrex Labs. Več informacij dobite na internetni strani podjetja (www.cyrexlabs.com), ali se obrnite kar na Sandija (http://sandibitenc.com/funkcionalni-testi/).

Mimogrede, nimam nikakršne finančne koristi od teh priporočil (na žalost 🙂 )

 

Motivacija in denar: Nasveti za ohranjanje motivacije pri doseganju finančnih ciljev

Motivacija in denar gresta pogosto težko z roko v roki. Še posebej za tiste, ki morajo odplačati raznorazne kredite in dolgove. Kako obdržati navdušenje in odločnost na visokem nivoju, medtem ko je vaša finančna neodvisnost komajda vidna na obzorju? Predstavljamo vam nekaj metod, kako ostati na pravi poti, kljub temu da so vaši cilji oddaljeni mesece ali celo leta.

Motivacija in denar

Dva pomembna denarna nasveta, ki ju je priporočljivo upoštevati v svojih 20-ih sta: ne zadolžujte se in varčujte za pokoj. Poznavanje samega sebe je pomembna komponenta finančne motivacije. To lahko pomeni premagati samega sebe z razumevanjem svojih slabosti ali pa vzpodbujati samega sebe k akciji s poznavanjem svojih moči. Ko enkrat veste, kaj deluje za vas, lahko ustvarite načrt za dosego svojih finančnih ciljev, prilagojen vaši osebnosti. Predstavljamo vam nasvete, kako ohraniti motivacijo pri doseganju finančne neodvisnosti, ki vam bodo skupaj s predlogi za finančno svobodo zagotovili uspeh.

Vaše cilje ohranite vidne

Recimo, da je vaš cilj, da se v času pokoja preselite nekam v tople kraje. Vendar pa je celo vaš zgodnji pokoj leta ali desetletja stran. Kako lahko takšen cilj ohranite v ospredju svojih misli? Izkaže se, da obstaja za to več načinov.

Lahko na primer za ohranjevalnik zaslona ali pa za ozadje na računalniku uporabite sliko viseče mreže na plaži. Ali pa si na primer personalizirate kreditno kartico s svojim motivom, ki vas bo spomnil na to, kaj si resnično želite, kadar boste želeli zapraviti denar za kaj nepomembnega. Pomaga celo, če si svoja gesla nastavite tako, da vas spomnijo na vaš cilj – na primer: PenzijaNaKaribih2050.

Najdite načine, kako vgraditi svoj cilj in nagrado v vaš vsakdan in zagotoviti, da bosta motivacija in denar sinhrona.

Prevzemite odgovornost

Javna predstavitev vaših ciljev je lahko odlična strategija, ki vam pomaga ohranjati osredotočenost. Tako vas bodo lahko ljudje vsakič, ko bodo zaznali nevarnost, da bi zašli s svoje poti, opomnili na vaše cilje. Motivacija in denar bosta sedaj poleg v vaših, še v rokah ljudi, ki jim zaupate.

Vendar previdno – svoje cilje delite le z ljudmi, ki vas podpirajo. Drugi bi vas namreč lahko na vaše cilje opominjali v trenutkih vaše šibkosti, kar pa bi vašo motivacijo le zmanjšalo.

Spremenite strategijo

Obstaja le ena pot do bogastva: zapravite manj kot zaslužite. Poznamo dva glavna pristopa za dosego tega cilja. Lahko zmanjšate svoje izdatke ali povečate svoj prihodek. Večina ljudi se vedno nagiba bolj k eni ali drugi strategiji. Najbolj pametno pa je, da premislite o obeh straneh enačbe in ju poskusite optimizirati.

Eden izmed načinov, kako se izogniti izgubi interesa, je periodično spreminjanje vašega fokusa med tema dvema pristopoma. Morda lahko ta mesec porabite za to, da resno analizirate svoje izdatke za špecerijo in najdete načine, kako privarčevati pri nakupih, ob tem pa vseeno kvalitetno jesti. Nato pa lahko naslednji mesec pregledate svojo garderobo ali garažo in poiščete stvari, ki jih ne potrebujete več, ter jih prodate. Spet naslednji mesec lahko v službi naberete nekaj nadur. Idej je veliko, najdite najboljšo zase.

Proslavite uspeh

Pretvorba dolgoročnih ciljev v kratkoročne vam lahko da občutek nuje, ki vam pomaga ohranjati motivacijo. Na primer: odplačevati dolg v vrednosti 50.000 € se je težko, skorajda nemogoče veseliti. Tudi če vam uspe odplačati nekaj sto dodatnih evrov, nimate občutka, da bi bili kaj bliže uspehu. Recimo, da si postavite mesečni cilj odplačati vsaj eno dodatno odplačilo v vrednosti vsaj 200 €. Nenadoma imate občutek, kot da ste dejansko dosegli nekaj, ko odplačate točno takšen znesek, ki ste si ga postavili. Isti denar, drugačna perspektiva, več motivacije.

Ko enkrat dosežete svoj kratkoročni cilj meseca, lahko razmislite o nagradi. Vendar pa je pri tem pomembno, da za nagrado ne posežete po bančnem računu. Nagrada mora biti nekaj, kar je zastonj ali skoraj zastonj, pa vas kljub temu motivira. Na primer: če so vaše sanje pokoj na nekem tropskem otočku, potem je lahko vaša nagrada za kratkoročen uspeh preživljanje časa ob gledanju nepremičnin in kalkuliranje življenjskih stroškov na tej lokaciji. Lahko pa se namesto vsak mesec sproti nagradite po recimo šestih mesecih truda z nečim  posebnim.

Vzemite si odmor

Ni potrebno, da vsako minuto vsakega dne porabite za obsesijo glede svojih ciljev in financ. Včasih je najboljša nagrada, ki si jo lahko podarite, da si vzamete odmor. Recimo, da vam je uspelo šest mesecev odplačevati dodatne zneske, ki ste si jih zastavili. Vzemite si naslednji mesec odmor in dajte možgane na pavzo. Porabite denar, ki bi ga sicer porabili, da bi si nekaj kupili ali pa posežite po prihrankih. Morda lahko prost mesec pomeni, da enostavno prenehate razmišljati o prihrankih in preživite nekaj časa ob bazeni in dobri knjigi. Navsezadnje je poletje!

Včasih vam lahko odmor omogoči prostor za ovrednotenje svojih ciljev. Morda vam bo v ospredje prišel drug cilj in boste pričeli postavljati drugačne prioritete, da bi ga osvojili. Ali pa boste zaradi jeze nad pomanjkanjem napredka pri zastavljanju svojega originalnega cilja pridobili novo vnemo, ko bo odmora konec. Odmor vam lahko pomaga tudi zamenjati strategije, s tem, ko si daste čas za premislek.

 

Vir: Get Rich Slowly

Error: Contact form not found.

Motivacija in čustva

Čustva nas vodijo. Angleška beseda za čustvo, “emotion”, izhaja iz latinščine in pomeni voditi. V antiki so verjeli, da čustva vodijo vedenje. Danes pa pravimo, da čustva motivirajo vedenje. Čustva nam dajejo energijo, da opravimo stvari tako, da v našem telesu sprožijo močne kemijske signale v mišicah in organih. Motivacija in čustva sta običajno prikazani kot dve fiziološki lastnosti, ki si navidezno delita povezavo vzrok-in-posledica.

Motivacija in čustva

Pogosto vidimo motivacijo kot nekaj, kar stimulira osebo, da deluje v smeri dosega želenega cilja. Čustvo pa je občutek, ki izhaja iz motiva ali zagona samega, iz dejanj, ki jih povzročata motiv in zagon ter iz dosežka ali poraza želenega cilja. Kakorkoli, motivacija in čustva so povezana še kako drugače.

Številni psihologi verjamejo, da so motivacija in čustva povezani na podlagi treh razlogov:

  1. Tako vzburjenost čustev kot vzburjenost motivov motivacije aktivirata ali napajata vedenje.

  2. Čustva pogosto nastopajo skupaj z motivi.

  3. Za osnovna čustva je značilno, da posedujejo motivacijske lastnosti. Na primer: sreča motivira osebo, da dosega boljšo zmogljivost.

Teoretiki, kot so Thayer, Newman in McClain razlagajo, da so motivacija in čustva povezani na način, da ljudje težimo k izvajanju stvari, za katere upamo, da nas bodo povedle k sreči, zadovoljstvu in drugim pozitivnim čustvom. Čustva lahko dojemamo kot nagrado ali kazen za specifično motivirano vedenje.

Motivacija za čustva

Definicija motivacije je, da je to sila, ki napaja, aktivira in usmerja vedenje. Edina vedenja, ki jih čustva ne motivirajo, so navade, kot je recimo zavezovanje čevljev, grizenje nohtov ali usedanje na kavč brez da bi se ustavili in pogledali. Ker se navade procesirajo v možganih s kratkoročnimi kodami, potrošijo le malo energije, zato čustva niso potrebna za njihovo motivacijo – navade torej potekajo avtomatsko. Čustva, večinoma komaj zaznavna ali podzavestna, nas lahko pripravijo, da naredimo skorajda vse ostalo.

Ne glede na to, ali so rahla ali intenzivna, zavestna ali podzavestna, očitna ali prikrita, imajo vsa čustva eno od treh motivacij:

  • pristop
  • izognitev
  • napad

Pri motivaciji pristop si želimo dobiti več nečesa, doživeti več, odkriti več, naučiti se več ali ceniti več. Tipična čustva pristopa so zanimanje, užitek, sočutje, zaupanje in ljubezen. Običajna vedenja pristopa so učenje, spodbujanje, povezovanje, pogajanje, sodelovanje, ugajanje, razveseljevanje, vplivanje, vodenje, postavljanje omejitev in varovanje. Pristop vedno poveča vrednost osebe ali stvari, h kateri pristopamo.

Pri motivaciji izognitev si želimo stran od nečesa. Znižujemo vrednost in pomembnost naše pozornosti za to stvar/osebo. Običajna vedenja izognitve so ignoriranje, zavrnitev, umik, vzvišenost in odslovitev.

Pri motivaciji napada si želimo razvrednotiti, užaliti, kritizirati, spodkopati, škodovati, prisiliti, dominirati, onesposobiti ali uničiti. Čustva napada so jeza, sovraštvo, prezir in gnus. Običajna vedenja napada so zahtevanje, manipulacija, prevlada, prisiljevanje, groženje, ustrahovanje, poškodovanje in zloraba.

Motivacija vs. cilji in nameni

Motivacija je osnovna, enostavna in neposredna, medtem ko so cilji in nameni kompleksni in pogosto zavajajoči. Na primer: starši so pogosto zmedeni glede discipline svojih otrok. Njihov običajni cilj je naučiti otroke sodelovanja in spoštovanja. Vendar če vodijo disciplino v jezi, bo njihova motivacija napad. Otroci se, kot večina izmed nas, odzove na motivacijo vedenja in ne na cilje in namene. Jezni starši bodo najverjetneje vzbudili odziv podrejenosti, strahu, uporništva ali zamere, namesto sodelovanja, spoštovanja in ljubezni.

Občutki

Občutki so zavedna in najbolj napačno razumljena komponenta čustev. V primerjavi z enostavnostjo osnovne motivacije, so občutki kompleksni, spreminjajoči se in podrejeni razpoloženjem (kot je depresija), občutkom (kot so toplota, mraz, bolečina, užitek) in fiziološkim stanjem (kot sta lakota in utrujenost). Vse to lahko občutimo kot čustva. To je razlog, zakaj ljudje pogosto dajemo psihološki in intimen pomen vsemu, kar občutimo kot neprijetno. Nelagodje je očitno dovolj blizu negativnim čustvom, da nas drži v brezupnem položaju zmedenosti, dokler se osredotočamo na občutke namesto na motivacijo.

Namen občutkov

Pri ljudeh je namen občutkov pridobivanje pozornosti, zato delujemo po motivaciji trenutnega čustva. Na primer: če nas nekaj zanima, vendar se temu ne posvetimo, se običajno nezavedno čustvo zanimanja kaže kot pričakovanje, navdušenje ali tesnoba. Če ignoriramo nekoga, ki ga imamo radi in se mu ne približamo, da bi ga poljubili in se z njim pobotali, se običajno podzavestno čustvo krivde izraža kot nepotrpežljivost, frustracija, tesnoba ali depresija. Če za nekaj krivite partnerja, postane podzavestna krivda jeza in zamera.

Kadar se ravnamo po osnovni motivaciji čustev, se običajno zavedamo le malo ali pa nič občutkov. Zaradi tega se lahko za nekaj tako ogrejemo, da ko pogledamo na uro, opazimo, da je minilo več ur, medtem pa smo bili večinoma nepozorni na svoje občutke. Zaradi tega se lahko tudi sploh ne zmenimo za čustva nekoga, ki ga imamo radi v primeru motivacije izognitve in smo nato presenečeni, ko nas ta oseba obtoži ignorance, ki se je sploh nismo zavedali.

Na občutke smo seveda lahko pozorni, če se odražamo na njih. Vendar bo to pogosto ustavilo motivacijo in spremenilo vedenje, prav tako pa tudi izkrivilo občutke. Na primer: zamislite si romantični trenutek, kot je na primer hoja po plaži ali ležanje pred toplim kaminom, ki ga partner skorajda uniči z vprašanjem: “Kaj občutiš v tem trenutku?” Prenehati morate deliti zanimanje in užitek, da premislite o svojih občutkih glede tega.

Veliko izkušenj, malo občutkov

Odkrivanje občutkov je lahko zanimivo, vendar redko spremeni vedenje. Pravzaprav nas lahko obsesija z občutki zabetonira, da določeno stvar počnemo vedno znova. Ko odrastemo, so občutki že preveč kompleksni za odkrivanje, da bi s tem pridobili vedenjske koristi. To pa zato, ker smo tekom življenja povezali naše omejene različice občutkov s tisočimi različnimi doživetji. Na primer: občutke sramu lahko povežemo z dvignjenimi obrvmi matere, zapiranjem vrat brata, ki se uči v sobi, učiteljem, ki nas je osramotil ali časopisom, ki ga je partner bral, medtem ko smo govorili z njim. Vsako od teh doživetij – ali karkoli podobnega – lahko sproži zmedene občutke v “napačnih” okoliščinah, to je, kadar je naša motivacija slabotna.

Na primer: če nismo resnično zainterisirani v učenje dejstev, povezanih z nalogo v službi, nas bo morda pogled nadrejenega spomnil na materino jezo. To povezavo, ki bo nastopila med nizkointenzivno motivacijo, bomo občutili kot sram nad neorganiziranostjo miselnih procesov in nezmožnostjo pomnenja dejstev. Če pa je naša motivacija močna, torej če smo resnično zainterisirani za nalogo, potem pogled našega nadrejenega ne bo naredil vtisa na nas, če ga bomo sploh opazili. Naš mentalni trud bo bolj ploden za ustvarjanje zanimanja za to, kar potrebujemo, kot za ugotavljanje, zakaj se počutimo raztresene.

 

Vir: Psychology Today

 

Error: Contact form not found.