Čustva nas vodijo. Angleška beseda za čustvo, “emotion”, izhaja iz latinščine in pomeni voditi. V antiki so verjeli, da čustva vodijo vedenje. Danes pa pravimo, da čustva motivirajo vedenje. Čustva nam dajejo energijo, da opravimo stvari tako, da v našem telesu sprožijo močne kemijske signale v mišicah in organih. Motivacija in čustva sta običajno prikazani kot dve fiziološki lastnosti, ki si navidezno delita povezavo vzrok-in-posledica.

Motivacija in čustva

Pogosto vidimo motivacijo kot nekaj, kar stimulira osebo, da deluje v smeri dosega želenega cilja. Čustvo pa je občutek, ki izhaja iz motiva ali zagona samega, iz dejanj, ki jih povzročata motiv in zagon ter iz dosežka ali poraza želenega cilja. Kakorkoli, motivacija in čustva so povezana še kako drugače.

Številni psihologi verjamejo, da so motivacija in čustva povezani na podlagi treh razlogov:

1. Tako vzburjenost čustev kot vzburjenost motivov motivacije aktivirata ali napajata vedenje.

2. Čustva pogosto nastopajo skupaj z motivi.

3. Za osnovna čustva je značilno, da posedujejo motivacijske lastnosti. Na primer: sreča motivira osebo, da dosega boljšo zmogljivost.

Teoretiki, kot so Thayer, Newman in McClain razlagajo, da so motivacija in čustva povezani na način, da ljudje težimo k izvajanju stvari, za katere upamo, da nas bodo povedle k sreči, zadovoljstvu in drugim pozitivnim čustvom. Čustva lahko dojemamo kot nagrado ali kazen za specifično motivirano vedenje.

Motivacija za čustva

Definicija motivacije je, da je to sila, ki napaja, aktivira in usmerja vedenje. Edina vedenja, ki jih čustva ne motivirajo, so navade, kot je recimo zavezovanje čevljev, grizenje nohtov ali usedanje na kavč brez da bi se ustavili in pogledali. Ker se navade procesirajo v možganih s kratkoročnimi kodami, potrošijo le malo energije, zato čustva niso potrebna za njihovo motivacijo – navade torej potekajo avtomatsko. Čustva, večinoma komaj zaznavna ali podzavestna, nas lahko pripravijo, da naredimo skorajda vse ostalo.

Ne glede na to, ali so rahla ali intenzivna, zavestna ali podzavestna, očitna ali prikrita, imajo vsa čustva eno od treh motivacij:

• pristop
• izognitev
• napad

Pri motivaciji pristop si želimo dobiti več nečesa, doživeti več, odkriti več, naučiti se več ali ceniti več. Tipična čustva pristopa so zanimanje, užitek, sočutje, zaupanje in ljubezen. Običajna vedenja pristopa so učenje, spodbujanje, povezovanje, pogajanje, sodelovanje, ugajanje, razveseljevanje, vplivanje, vodenje, postavljanje omejitev in varovanje. Pristop vedno poveča vrednost osebe ali stvari, h kateri pristopamo.

Pri motivaciji izognitev si želimo stran od nečesa. Znižujemo vrednost in pomembnost naše pozornosti za to stvar/osebo. Običajna vedenja izognitve so ignoriranje, zavrnitev, umik, vzvišenost in odslovitev.

Pri motivaciji napada si želimo razvrednotiti, užaliti, kritizirati, spodkopati, škodovati, prisiliti, dominirati, onesposobiti ali uničiti. Čustva napada so jeza, sovraštvo, prezir in gnus. Običajna vedenja napada so zahtevanje, manipulacija, prevlada, prisiljevanje, groženje, ustrahovanje, poškodovanje in zloraba.

Motivacija vs. cilji in nameni

Motivacija je osnovna, enostavna in neposredna, medtem ko so cilji in nameni kompleksni in pogosto zavajajoči. Na primer: starši so pogosto zmedeni glede discipline svojih otrok. Njihov običajni cilj je naučiti otroke sodelovanja in spoštovanja. Vendar če vodijo disciplino v jezi, bo njihova motivacija napad. Otroci se, kot večina izmed nas, odzove na motivacijo vedenja in ne na cilje in namene. Jezni starši bodo najverjetneje vzbudili odziv podrejenosti, strahu, uporništva ali zamere, namesto sodelovanja, spoštovanja in ljubezni.

Občutki

Občutki so zavedna in najbolj napačno razumljena komponenta čustev. V primerjavi z enostavnostjo osnovne motivacije, so občutki kompleksni, spreminjajoči se in podrejeni razpoloženjem (kot je depresija), občutkom (kot so toplota, mraz, bolečina, užitek) in fiziološkim stanjem (kot sta lakota in utrujenost). Vse to lahko občutimo kot čustva. To je razlog, zakaj ljudje pogosto dajemo psihološki in intimen pomen vsemu, kar občutimo kot neprijetno. Nelagodje je očitno dovolj blizu negativnim čustvom, da nas drži v brezupnem položaju zmedenosti, dokler se osredotočamo na občutke namesto na motivacijo.

Namen občutkov

Pri ljudeh je namen občutkov pridobivanje pozornosti, zato delujemo po motivaciji trenutnega čustva. Na primer: če nas nekaj zanima, vendar se temu ne posvetimo, se običajno nezavedno čustvo zanimanja kaže kot pričakovanje, navdušenje ali tesnoba. Če ignoriramo nekoga, ki ga imamo radi in se mu ne približamo, da bi ga poljubili in se z njim pobotali, se običajno podzavestno čustvo krivde izraža kot nepotrpežljivost, frustracija, tesnoba ali depresija. Če za nekaj krivite partnerja, postane podzavestna krivda jeza in zamera.

Kadar se ravnamo po osnovni motivaciji čustev, se običajno zavedamo le malo ali pa nič občutkov. Zaradi tega se lahko za nekaj tako ogrejemo, da ko pogledamo na uro, opazimo, da je minilo več ur, medtem pa smo bili večinoma nepozorni na svoje občutke. Zaradi tega se lahko tudi sploh ne zmenimo za čustva nekoga, ki ga imamo radi v primeru motivacije izognitve in smo nato presenečeni, ko nas ta oseba obtoži ignorance, ki se je sploh nismo zavedali.

Na občutke smo seveda lahko pozorni, če se odražamo na njih. Vendar bo to pogosto ustavilo motivacijo in spremenilo vedenje, prav tako pa tudi izkrivilo občutke. Na primer: zamislite si romantični trenutek, kot je na primer hoja po plaži ali ležanje pred toplim kaminom, ki ga partner skorajda uniči z vprašanjem: “Kaj občutiš v tem trenutku?” Prenehati morate deliti zanimanje in užitek, da premislite o svojih občutkih glede tega.

Veliko izkušenj, malo občutkov

Odkrivanje občutkov je lahko zanimivo, vendar redko spremeni vedenje. Pravzaprav nas lahko obsesija z občutki zabetonira, da določeno stvar počnemo vedno znova. Ko odrastemo, so občutki že preveč kompleksni za odkrivanje, da bi s tem pridobili vedenjske koristi. To pa zato, ker smo tekom življenja povezali naše omejene različice občutkov s tisočimi različnimi doživetji. Na primer: občutke sramu lahko povežemo z dvignjenimi obrvmi matere, zapiranjem vrat brata, ki se uči v sobi, učiteljem, ki nas je osramotil ali časopisom, ki ga je partner bral, medtem ko smo govorili z njim. Vsako od teh doživetij – ali karkoli podobnega – lahko sproži zmedene občutke v “napačnih” okoliščinah, to je, kadar je naša motivacija slabotna.

Na primer: če nismo resnično zainterisirani v učenje dejstev, povezanih z nalogo v službi, nas bo morda pogled nadrejenega spomnil na materino jezo. To povezavo, ki bo nastopila med nizkointenzivno motivacijo, bomo občutili kot sram nad neorganiziranostjo miselnih procesov in nezmožnostjo pomnenja dejstev. Če pa je naša motivacija močna, torej če smo resnično zainterisirani za nalogo, potem pogled našega nadrejenega ne bo naredil vtisa na nas, če ga bomo sploh opazili. Naš mentalni trud bo bolj ploden za ustvarjanje zanimanja za to, kar potrebujemo, kot za ugotavljanje, zakaj se počutimo raztresene.

 

Vir: Psychology Today

 

[contact-form-7 404 "Not Found"]