
Prijatelj iz študentskih klopi, Davor, me je motiviral, da moje prodajne lekcije, ki nastajajo bolj v hecu kot zares, objavim še v obliki blog zapisov. Če so komu všeč, naj jih prosim deli, pa tudi povratna informacija ne bo škodila. Prepričan sem, da ne bom ostal zgolj pri tem zapisu. Kakorkoli že, kratek oddih na hrvaški obali je prinesel zanimivo spoznanje, iz katerega izvira prodajna lekcija 1:
Hrvati imajo preveč denarja!
Kriza v turizmu je končno mimo. No, vsaj za nekatere. Kako to vem? Punca me ob pol šestih spravi s plaže. Že takrat mi malenkost kruli v želodcu.
“Peljiva se v sosednji kraj v trgovino, pa potem mimogrede nazaj nekaj še pojest”, pravi.
Alarm se vklopi. Možgani začnejo mlet. Lačen sem že zdaj, lahko bi nekaj na hitro še prej pojedel. Ženska je. To zna trajati. Računajmo. Da prideva do apartmaja – 10 min. Tuš – 10 min. Preoblačenje in make up – 15 min. Ne bo ji všeč, kar je dala na sebe. Ponovno preoblačenje z negodovanjem – 10 min. Pa na wc bo še enkrat treba. Pa potem vožnja, gužva v trgovini, iskanje parkinga in čakanje na postrežbo. Če sva hitra, bo ob sedmih večerja na mizi. Ajd, naj bo, bom zdržal.
Optimistično.
Ni fajn, ko te smerokazi vodijo do trgovine, potem pa se par kilometrov pred ciljem vsi po vrsti ugreznejo v zemljo. Prav tako še nisem kdaj videl trgovskega centra, okrog katerega moraš narediti dva kroga, preden končno najdeš vhod.
Konzum, drage gospe in gospodje – nočemo, da vstopite.

Če pa že vstopite, pa naj bo kazen za vas visoka: + 30 % na običajne cene. Jebi ga, ste pač turisti. Saj vas nikoli več ne bomo videli… Do prihodnjega leta, ko boste na našo obalo s seboj privlekli še več – dva kombija konzerv in kisle vode. Prokleti Čehi!
Greva v Vodnjan. Parking 4 kune na uro. Poceni. Dve uri imava čez glavo dovolj. V parkomat je potrebno vnesti registrsko številko avta. Prvič vidim. Huda fora. Zakaj tega ni pred bolnišnicami, kjer se listke menjava bolj kot fuzbal sličice, mi šine v glavo. Pač nočejo zaslužiti. Pa saj bolje, da me ne slišijo. 😶
Vodnjan. Čudovit trg, stareeee ulice, tlakovani ozki polkrožni hodniki. Frocovje na ulici nabija žogo v cerkvene duri, pa mačke in čičoni, ki sedijo na pragih svojih domov, iz katerih zaudarja po zatohlem in mačjih konzervah. Sline se jim cedijo, ko pogledujejo za ožganimi turistkami, ki se v visokih petkah ubijajo na tlakovcih. To je lajf. Arhitektura pa za v Game of Thrones. Na stenah izpod opadlega ometa kukajo rdeča italijanska partizanska gesla. Vmes pa kaj sodobnega. Video production studio in fitnes center. Zanimivo.
Ko mi takole misli jadrajo, vmes že skorajda pozabim, da sem že pošteno lačen. Sestradan, pravzaprav. Ta Vodnjan ima en hud problem. Ima tri gostilne in pekarno na glavnem trgu, a pozor. Nima restavracije! Je pa zato kar nekaj stanovanj naprodaj, turistov pa malo. Kaj, če obstaja povezava? Neee, ne more biti.
“Dovolj imam! Greva nazaj do avta pa se ustaviva kje drugje. O, poglej, restavracija dvesto metrov naprej, kako nama je to uspelo spregledati?”, se zaderem. Notri je vroče in natakar naju pospremi na zasedeno teraso. Še sreča, da se da po stopnicah na streho. Še boljše. Čaka naju pogrnjena miza za dva. Pogled na okoliške strehe in sončni zahod. Vau. Milina. “Ražnjiče bom. Dvojne. Ali pa pico. Ne, pico lahko vsak dan doma, ražnjičev na žaru pa takih, kot na morju, ne najdeš kar tako. Naj že pride kelnar. Jebenti, sama sva na strehi. Kaj če sploh ne smeva biti tu. Samo, zakaj je potem prt na mizi? Nikjer ni bilo kakšnega opozorila. Hmm, pa še pospremil naju je na zasedeno teraso. Ve, da sva tu, ve, da na zasedeni terasi ne moreva sedeti. Lahko sva torej edino na strehi. Bo že prinesel jedilnik, malo traja”, tuhtam.
Obupam in grem iskat kelnarja. “Možemo, da smo gore na terasi?”, zamomljam nekaj, kar naj bi po mojem spominjalo na hrvaščino. To, razumel je! “Ne, zatvoreno je”, in se dalje meni po telefonu. Pogledam naokrog. V mali sobici je ena miza v kotu še fraj. Vroče je, temno. Ne, ne, terasa je pustila prevelik pečat. Greva drugam. Ob odhodu naju ni zaustavil nihče. Pravzaprav sploh nikjer nikogar ni bilo. Noro.
Pa še usput nagradno vprašanje. Si lastnik restavracije in gostje želijo pri tebi pustiti nekaj denarja. Nikoli ne veš, morda so na dopustu 14 dni in se odločijo pri tebi jesti vsak dan, zraven pa pripeljejo naslednjič še svoje prijatelje. Se boš potrudil in prehodil tistih nekaj šteng na vrh terase? Odgovor najdeš na koncu zapisa. 😉
Morda bodo prženi lignji ob sončnem zahodu pristali na Instagramu in Facebooku, zraven pa še check in, #foodselfie in vse kar spada zraven. Denar. Zastonj reklama. Nočete? Tudi prav, gremo drugam.
Zadnji hip ob cesti zagledam restoran v stilu saloona. Všečno. Usekam po bremzi. Placa za parking je dovolj. Gužve ni, samo ena italijanska familija, ki ji kelnar pravkar prinese pijačo. Zdaj nisem več samo lačen, tudi grlo je že suho. Pozdravil naju ni, a videl naju je. To bo hitro!
Boy, was I wrong.
Mine 5 minut, mine 10, mine 15. Grem na wc in vmes še malo prečekirat, kje hodi brko. Nikjer žive duše. Le lokalni pijanček se za šankom zmedeno pozibava sem ter tja. Očitno je tudi on ostal brez kapljice. Školjka je usrana. Apetit me kar nekoliko mine.
Punca me čaka s ključi od avta v rokah. “A greva?”, pravi. “Ja, kaj pa boš drugega. Greva!”
Spomnim se, da sem študiral, kako bi bilo, če bi nekdo vstopil v mojo hišo, malo pošnofal naokoli, posedel, se podelal na wc-ju, nato pa brez besed odšel. Morda sem malo čuden, a takih navad pri nas doma nimamo. Mi se za naše goste pobrigamo!
Še enkrat več se je dokazalo, da stari pregovori držijo. V tretjo gre rado!
Pula. Restavracija Šurida. Šurida, zapomnite si. Delam reklamo, ker si jo zaslužijo. Imen prvih dveh si začuda nisem zapomnil. Prijazno osebje, lep ambient. Pijača pa plata za dva, ražnjiči, čevapi, klobasice, odojek na žaru, pečena zelenjava, pomfrit, krožnik tropskega sadja. Zelo okusno, porcija pa ogromna. Račun 210 kn ali na oko 30 eur ob 22:30. Čisto malo se je zavleklo. V Šurido pa še grem. Čeprav nismo zmagali na arbitraži. Ali pač? 😉
Prodajna lekcija 1: Ko ti kupec v roke tišči denar, ga, lepo prosim, vzemi. 🙂
PS: Če želiš prejeti še kakšen dober marketinški in prodajni nasvet, mi pusti svoj e-mail naslov. 🙂