Kdo je Katarina Veselko?

Bralcem bo zlasti zanimivo, da je Katarina Veselko hči znanega igralca Boruta Veselka, ki nas je nekoč navduševal v oddaji Odklop – le kdo se je ne spomni? Očeta ima za velik zgled, sama pa zelo uspešno gradi svojo lastno kariero. Po poklicu je univerzitetno diplomirana psihologinja in sodeluje s podjetjem O.K. Consulting, kjer se ukvarjajo predvsem z izobraževanjem vodij.

Prirejajo različne delavnice, v zadnjem času pa se posvečajo novemu programu Drzni vodja, ki sloni na delu Brené Brown, za katero je Katarina trenutno edina licencirana izvajalka v Sloveniji in sosednjih državah. Sicer je njeno strokovno znanje cenjeno na mnogih področjih. Tako je denimo sodelovala tudi v resničnostnih šovih Gostilna išče šefa in Naša generacija, kot svetovalka iz zakulisja, se razume.

Avtor naslovne fotografije je fotograf Luka Ažman.

Uvod

Kdo je Katarina Veselko v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Katarina Veselko: Psihologinja po poklicu, raziskovalka po naravi in improvizatorka po srcu. Zanimajo me ljudje in vse, kar se lahko med njimi zgodi. Zato psihologija, zato improvizacija, zato raziskovanje. Navdušuje me čarovnija, ki včasih vznikne, ko se srečajo svetovi različnih ljudi, ki delijo iste vrednote in se jim oči iskrijo za iste cilje, ki skupaj spišejo novo zgodbo, ki je ne bi mogel ustvariti en sam um.

Ko sem lahko priča in spremljevalka procesu rasti in razvoja ljudi, ki se osvobodijo notranjih ovir in se približajo temu, kar v biti so, dobim občutek, da zares živim.

Ko sem lahko priča in spremljevalka procesu rasti in razvoja ljudi, ki se osvobodijo notranjih ovir in se približajo temu, kar v biti so, dobim občutek, da zares živim.

O.K. Consulting in Šola vodenja

Si psihologinja in vodja projektov pri O.K. Consulting. Že iz imena je razvidno, da ste svetovalno podjetje. Komu svetujete in o čem?

Katarina Veselko: Jedro našega dela je izobraževanje vodij, saj so ravno vodje tisti, ki največkrat vpeljujejo spremembe v organizacijo in od vodje je v veliki meri odvisno, kakšna bo zavzetost zaposlenih in s tem uspešnost podjetja.

Poleg tega pa spremljamo organizacije, ki želijo spremeniti svojo organizacijsko kulturo iz tradicionalne v bolj moderno, ter usposabljamo ljudi za kompetence, ki bodo v prihodnosti vedno pomembnejše – socialna inteligentnost, veščine komuniciranja in timskega dela, drugačni načini mišljenja, sodelovanje z zelo različnimi posamezniki (medkulturno, medgeneracijsko, …), …

Izvajate tudi Šolo vodenja in program Drzni vodja. Zaupaj nam več o tem.

Katarina Veselko: Šola vodenja je tako rekoč naš paradni konj, ki ga (seveda v vedno znova nadgrajenih različicah) izvajamo že več kot desetletje. V organizacijah se pogosto zgodi, da najboljšega strokovnjaka, ki je zares odličen v svoji strokovni niši in v reševanju težkih problemov, postavijo za vodjo in temu rečejo napredovanje.

V resnici pa takšna oseba, vrhunski strokovnjak, večinoma ni vešča vodenja ljudi niti za to ni motivirana. Tako pogosto izgubimo odličnega strokovnjaka in dobimo podpovprečnega vodjo. Pri nas svežim vodjem pomagamo zgraditi novo profesionalno identiteto in jih spremljamo v osvajanju veščin, da postanejo lahko tudi odlični vodje.

Drzni vodja pa je povsem nov program, utemeljen na delu Brené Brown, za katero sem trenutno edina licencirana izvajalka v Sloveniji in sosednjih državah. Namenjen je vsem, ki imajo dovolj tega, da ostajajo majhni in neopazni zaradi notranjih prepovedi in strahov, ter želijo uresničiti tisto, kar jim je v življenju zares pomembno in v kar verjamejo. V programu krepimo stebre drznega vodenja: ranljivost in pogum, zaupanje, integriteto in jasnost vrednot, ter veščine soočanja z neprijetnimi situacijami.

Knjiga Neizmeren pogum je na voljo tudi v naši spletni trgovini.

Praviš, da je vodenje delo in to precej težko. Zakaj? Ali obstajajo rojeni vodje, za katere se zdi, da jim je vodenje pisano na kožo in v vsakem trenutku potegnejo asa iz rokava, ne da bi se za to posebno trudili?

Katarina Veselko: Dvomim, da se vodja rodi. So pa nekateri ljudje vzgojeni na način, ki spodbuja vodstvene veščine. Če je nekdo že od malega navajen, da se ga spodbuja k temu, da svojo moč in svoj glas uporabi, ima seveda drugačne temelje za vodenje od osebe, ki je bila vzgojena v »pridnega fanta« ali »pridno punčko«, ker to že zelo dolgo trenira.

V vsakem primeru vodenje zahteva ustrezno znanje, veščine in pristop – je pa res, da so se nekateri začeli učiti že mnogo prej kot drugi in se zato zdi, da jim gre povsem zlahka.

Vendar vodenje nikoli ni lahko delo. Vodja operira v okolju, ki je nepredvidljivo in neobvladljivo – ljudje niso stroji, ki bi se jih dalo natančno in gotovo programirati, pač pa so živa bitja, ki se v istih pogojih lahko odzovejo zelo različno. Zato vodenje vsebuje veliko mero ranljivosti: tveganja, negotovosti in izpostavljenosti – toleranca za ranljivost v današnjem svetu pa je nizka.

Nadaljujva s klasičnim vprašanjem. Kaj so odlike dobrega vodje? Če pogledava mnogo širše, ga Slovenci imamo?

Katarina Veselko: Simon Sinek je rekel: »Dober vodja je pripravljen žrtvovati številke, da reši ljudi. Slab vodja žrtvuje ljudi, da bi rešil številke.« Verjamem, da je ključno, da si vodja pridobi zaupanje ljudi, ki naj bi mu sledili – to pa si pridobi tako, da svojo moč uporablja na način, da zaščiti svoje ljudi.

V sodobnem vodenju je pomembno, da vodja gradi kakovostne odnose, da ima vizijo prihodnosti in da zna ljudem osmisliti njihov prispevek k njenemu uresničevanju. Vodja navdihuje in hkrati postavlja ljudem izzive, jih spodbuja in ustvarja okolje, v katerem lahko prispevajo kar največ.

V sodobnem vodenju je pomembno, da vodja gradi kakovostne odnose, da ima vizijo prihodnosti in da zna ljudem osmisliti njihov prispevek k njenemu uresničevanju.

Predvsem verjamem, da je vloga vodje, da omogoči ljudem občutek pripadnosti. Poleg tega ima vodenje svojo temno plat, s katero se mora srečati in sprijazniti vsak dober vodja: Ko gre dobro, vodja vse zasluge prepusti svoji ekipi. Ko gre slabo, vodja prevzame vso odgovornost.

Kadar je tako, ljudje z veseljem prepustijo vodji »alfa« pozicijo: najboljši avto, najlepšo pisarno, najvišjo plačo. Mislim, da je ravno to tisto, kar pri nas redko srečamo; in zato so vodje na slabem glasu.

Ali je lahko podjetje uspešno tudi brez pravega vodje? Torej brez nekoga, ki bi na koncu sprejel težko odločitev in prevzel odgovornost za (ne)uspeh?

Katarina Veselko: Odvisno od faze rasti podjetja. V začetnih, izrazito ustvarjalnih fazah rasti, na primer v start-upih, se pogosto dogaja, da so si vsi člani ekipe med seboj enakovredni in so vsi »deklice za vse« in to v tej fazi odlično deluje. Navadno se z uspešnostjo in rastjo izoblikuje potreba po tem, da nekdo prevzame formalno pozicijo vodje, ki usmerja vse skupaj k skupnemu cilju. Ljudje smo po naravi organizirani hierarhično in ves čas iščemo nekoga, ki nas bo povezal.

Obstajajo tudi poskusi drugačne organizacije podjetij – principi kot so unboss, holakracija, participativno vodenje … Verjamem, da bo za določene probleme bolj udeležen pristop k vodenju, v katerem vsak prevzame odgovornost za uspeh celote, vedno bolj pogost (predvsem, ker bo nujen); obenem pa se je pomembno zavedati, da se v takšnih organizacijah ves čas soočamo s spoznanjem, da je človek po naravi (in zaradi procesa vzgoje, ki je prvi odnos moči v našem življenju) bolj nagnjen k nemoči kot k moči, da raje sledi kot vodi in da nam je lažje prepustiti odgovornost kot sprejemati odločitve.

Ljudje smo po naravi organizirani hierarhično in ves čas iščemo nekoga, ki nas bo povezal.

Odklikaj na 2. stran intervjuja…

Kdo je Andrej Pešec?

Andrej Pešec je strokovnjak za odnose, vzgojo in osebnostni razvoj. Tesno sodeluje s socialnimi in vzgojno izobraževalnimi centri, podjetji, posamezniki in drugimi zavodi iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Velike Britanije. Vodil je že preko 500 seminarjev, njegovo delo pa temelji na preverjenem znanju z izjemno uporabno vrednostjo, ki daje čudežni rezultat. Njegovo znanje, ki ga radodarno predaja naprej, temelji na prepletu vzhodnjaških konceptov ter starodavnih in sodobnih modrosti.

Pogovor z njim razodeva, da je pri svojih 32 letih v življenju prestal že marsikaj. Izkusil je ležerno in razkošno življenje, o katerem je nekoč sanjal, pa tudi dno, kamor so ga pahnile napačne življenjske odločitve. A prave sreče ni nikoli zares našel, dokler ni stopil na pot duhovne rasti in poglobljenega raziskovanja samega sebe.

Uvod

Kdo je Andrej Pešec v prostem času in poslovno? Kaj ga navdušuje, ob čem ga spreleti srh, kaj mu požene kri po žilah?

Andrej Pešec: Andrej Pešec je v prostem in poslovnem času ista oseba, saj mu igranje različnih vlog ne leži. Veliko raje kot to, je, kar je. Ker želi biti učinkovit pri delu na področjih vzgoje, izobraževanja in osebnostnega razvoja, ne sme biti razlike v njegovem javnem in zasebnem profilu.

Obožuje iskrene in velikodušne ljudi, delo z mladimi in odkrivanje ter razkrivanje skrivnosti življenja. Srh ga spreleti, ko pomisli na možnost, da ga pamet, ki ga je po kar nekaj letih končno srečala, spet zapusti. Kri po žilah mu požene vsaka nova priložnost biti na razpolago vsem, ki iščejo in potrebujejo to, kar mu je bilo dano, ter pristen občutek, da sem ob pravem času na pravem mestu.

Osebna rast

Nekoč si bil zavzet in uspešen spletni pokeraš, a te je odvisnost od hazarda povsem izčrpala. Kdaj si si rekel: »Zdaj je pa dovolj! Čas je, da se podam na pot samoraziskovanja«?

Andrej Pešec: Vsi se učimo in zorimo, vsak s svojim tempom. Po nekem čudežu mi je šlo pri pokru tudi zaradi dobre organizacije in sistematizacije dela nenavadno dobro, tako se prijatelji še danes čudijo, kako to, da sem prenehal z igranjem.

Več let sem smatral, da mi bo igranje pokra nekje ob morju prineslo mir in srečo, ko pa sem to dobil, sem videl, da to ni to. Nekaj je manjkalo. Ker je bila želja po spremembi vse večja, sem kmalu naletel na neverjetne ljudi, ki so mi pomagali razviti višji okus. Pika na i je bila serija nenavadnih doživetij, ki je bila kot »teaser«, kot nekakšni »welcome drink«, ki me je popeljal na pot, ki nudi še večjo porcijo užitka in sreče, kot vse, kar sem počel nekoč.

Več let sem smatral, da mi bo igranje pokra nekje ob morju prineslo mir in srečo, ko pa sem to dobil, sem videl, da to ni to. Nekaj je manjkalo.

Šolstvo in izobraževanje

Po izobrazbi si sicer univ. dipl. politolog, ki pa je postal strokovnjak za vzgojo, odnose in izobraževanje. Kako to, da si namesto na klop parlamenta zajadral v vrtce, šole, izobraževalne centre in druge izobraževalne ustanove?

Andrej Pešec: Posebno željo sem po takšnem delu sem razvil, ko sem prišel v stik z nenavadno praktičnim znanjem vedske psihologije, pedagogije, filozofije in starodavne modrosti, kar mi predstavlja neizčrpen vir znanja in inspiracije, še posebej ko vidim čudežne rezultate, ki jih imajo tudi vsi, ki to poskusijo v praksi.

Politika me nikdar ni posebej zanimala. V šole in izobraževalne centre sem zašel, ko sem dojel, da lahko s tem, kar vem, imam in znam, pomagam veliko tistim, ki morda enako zmedeno živijo iz dneva v dan, kot sem to nekdaj počel sam. Vrata v šole so mi odprla leta prakse s slabimi navadami, ki so mi svoj čas predstavljala vir sreče in užitka v navidezno nesmiselnem svetu.

Na svoji spletni strani si napisal, da si v dijaških in študijskih letih dobro spoznal svet pasti in izzivov, ki danes čakajo mlade. Nam zaupaš, o kakšnih izkušnjah si govoril, kakšen vpliv so imele nate in kje je bila točka preloma, da si danes predavatelj, ki nanje opominja?

Andrej Pešec: Vse slabe navade in pasti so zgolj neuspešni in obupni poskusi iskanja sreče, tako mladim raje kot prepovedi, česa ne in zakaj ne, raje predstavim kaj, kako in predvsem zakaj to početi. Izredno pomembno je, da imajo mladi podporo, zgled in pomoč na poti, v katero želijo iti, česar pa s strani staršev in profesorjev zaradi različnih dejavnikov včasih ne dobijo.

Nekdo, ki dela to, kar rad dela in nekaj v čemer je dober, ima bistveno manjšo potrebo po odvisnostih, slabih navadah in lenobi. Če poleg tega razvija še značaj in delovne navade, nima kaj skrbeti, saj v tem primeru ob trudu in vztrajnosti pride vse ob pravem času, samo po sebi. Preverjeno.

Največji preobrat se je zgodil, ko sem razočaran, naveličan in presenečen dojel, da najvišji nivo užitka in smisel življenja ni ležanje na plaži, ampak razumeti kakšna je tvoja naloga in vloga ter ravnati skladno s tem. Največjo vlogo pri tem je imela velika želja in stik z izjemno navdihujočimi, zglednimi, upam reči svetimi ljudmi.

V mladosti si bil perspektiven športnik, a si moral šport zaradi resnih težav z zdravjem opustiti. Kako si sprejel ta preobrat? Kaj ti je v tistem obdobju predstavljalo tolažbo, motivacijo za naprej?

Andrej Pešec: Kako? Slabo :). Prva reakcija na to je bil obup in tesnoba, saj prej niti nisem pomislil na to, da se v življenju ukvarjam s čim drugim, kot s športom. Naslednjih nekaj let sem motivacijo iskal v računalniških igrah, športnih stavah, pokru, prijateljih, marihuani in iskanju izgovorov ter krivcev za nastalo zmedo, kar pa ni dalo pravega rezultata.

Ja, kar nekaj časa me je spremljal občutek žrtve, saj takrat še nisem vedel, da se vse zgodi z namenom in da nič ni samo po sebi niti dobro niti slabo, danes pa razumem, da je bil to blagoslov pod krinko. Vsak je sam scenarist svojega življenja, ne pozabimo pa, da ima vsak scenarij tudi urednika. Ne dobiš vedno to, kar želiš, ampak to, kar rabiš.

Vsak je sam scenarist svojega življenja, ne pozabimo pa, da ima vsak scenarij tudi urednika. Ne dobiš vedno to, kar želiš, ampak to, kar rabiš.

Predavanja

V sklopu svojega projekta Znanje za življenje si izvedel že preko 500 predavanj na temo odnosov in učenja po izobraževalnih ustanovah, zavodih in podjetjih v Sloveniji in tudi na tujem. Kako bi ocenil obiskanost svojih predavanj in zanimanje ljudi, predvsem učiteljev, ravnateljev in staršev otrok za to področje?

Andrej Pešec: Večina je nad slišanim navdušena in presenečena, nikdar pa ne moreš zadovoljiti vseh, kar je povsem razumljivo. Seveda naletim tudi na takšne (učitelje in starše), ki jim slišano ni všeč, no, moja naloga je govoriti resnico, četudi morda komu ni všeč, trudim pa se jo predati na dobronameren, spoštljiv in ponižen način, da je hkrati prijetna za uho. Večina šol, ki mi da priložnost, se navadno odloči za nadaljnje sodelovanje v obliki novih predavanj in delavnic.

Odklikaj na 2. stran intervjuja…