»Vem, vem, nimam časa …,«

sem se zadnjič s sklonjeno glavo malodane opravičil kolegu, ko mi je navrgel, da pogreša mojo motivacijsko pošto (prijavi se, če se še nisi ;)).

No, nato sem se le spomnil, da se po novem odzovem bolje: »Oziroma, ne da nisem imel časa, imel sem druge prioritete.«

Tisti o pomanjkanju časa je bil zadnja leta na vrhu moje zakladnice izgovorov. Ukradel sem ga bogsigavedi komu. Saj veste, prilika dela tatu in prilike v tem primeru res ni težko najti.

Kmalu sem ugotovil, da ne le, da lažem sebi, lažem tudi drugim. In tega se nisem trudil niti pošteno zamaskirati. Ni bilo potrebno veliko, da sem to ugotovil. Le opazovati sem moral druge, ko so povsem enako počeli meni.

Saj vam je znano?

“Stari, zjutraj grem na Raduho. Ob 5:00 je štart. Greš zraven?”

“Hmm, ja, lahko bi. Mogoče. Bom še videl. Veš kaj, jutri imam vstavi poljuben dogodek … Zdaj sem se spomnil, da ne morem, ker vstavi poljuben izgovor. Ampak, se bom kljub temu potrudil. Morda se pa vseeno vidiva.”

Tam nekje pri bom še videl ponavadi neham poslušati in v ozadju slišim le še nerazločljive bla-bla-bla-je.

Če ne bi izpadel totalen kreten, bi se verjetno zadrl: “Utihni! Prosim, prenehaj, takoj! Oba prav dobro veva, da ko bom jutri na dveh jurijih, boš še vedno drnjohal v postelji! In če bi z mano stalo še 10 ljudi, bi vseh 10 vedelo, da imam prav.”

Kaj je sploh to mogoče? Mogoče ne obstaja! Bodisi boš nekaj naredil bodisi ne boš. Preprost NE bi povsem zadostvoval. Niti razloga ni potrebno navajati. Še ne-ljubi-se-mi-ja bi se bolj razveselil.

Z izgovori ne delaš uslug nikomur

Z izgovori ne delaš uslug nikomur. Kaj se zgodi, ko postrežeš z enim izmed njih?

1. Daješ si potuho.

2. Stagniraš.

3. Ne soočiš se z realnostjo.

4. Ne stojiš za svojimi besedami.

5. Nimaš svojega glasu.

6. Daješ vtis nezanesljivosti, neodločnosti in mlačnosti.

7. Morda se celo počutiš krivo.

8. Verjetno še kaj osemega, prvih sedem sem stresel iz rokava.

Prosim, naredite mi uslugo in prihranite vsem težave. Naj naslednjič pogovori potekajo raje takole:

“Kdaj boš pa ti začel hoditi v fitnes?” “Verjetno nikoli.” “Če pa si rekel, da boš …” “Vem, sem si premislil.” “Kako to?” “Nimam več želje po tem.”

“Potem še velja, da se dobimo v petek zvečer?” “Ne. Mene žal ne bo.”

Kaj ste naredili v tem primeru? Bili ste jasni in odločni. Brez ovinkarjenja in slepomišenja. Brez nepotrebnih pridevkov in sladkih besed.

Povedali ste, tako kot je. Naredili ste prvi korak in prevzeli odgovornost za svoje besede in dejanja. Veste, kako stvari stojijo in od tega ne bežite.

Sedaj se boste lahko posvetili uvajanju sprememb. Če boste seveda sami želeli tako. Vsekakor pa ne zato, ker bi s tem morali ustreči nekomu drugemu.

Če ne, pač ne. Tudi prav.

Vašim mogoče-jem tako ali tako nihče nikoli ni zares verjel. Še najmanj pa vi sami.

Iskrenost se izplača, vam garantiram. Tako je tudi v poslu in prodaji. Stranke niso neumne. Slej kot prej bodo prepoznale vaše napake, spodrsljaje in zavajajoče poslovne prakse. In to vam bodo zamerile. So pa tudi človeške. Cenijo iskreno opravičilo in znajo odpustiti. Včasih vas zanj celo dodatno nagradijo.

Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂