Benjamin Franklin je svoja jutra preživel nag. To je poimenoval zračna kopel. Patricia Highsmith je jedla samo slanino in jajca. Marcel Proust je zajtrkoval opij in rogljiček. Pot do veličine je tlakovana s tisočimi majhnimi rituali (in kar nekaj primerov zlorabe substanc). Med vsemi temi pa se pogosto pojavljajo iste dnevne rutine.

Dnevne rutine kreativnih

Predstavljajte si, da vse dnevne rutine kreativnih zgodovinskih osebnosti združite v en dan. Ob zori vas zbudijo sončni žarki. Pripravite si močno kavo, za katera zrna natančno preštejete. Ob odprtem oknu sedite eno uro nagi in nato delate vso jutro. Sledi martini za malico in dolg popoldanski sprehod. Pa da ne pozabimo – zobno pasto vam na zobno ščetko nanese žena (v sodobnem času enakopravnosti velja tudi obratno), da vi privarčujete čas.

Vse to so za nekatere morda čudne, za druge pa smiselne navade, ki so jih imeli nekateri umetniki. V nadaljevanju opisujemo, katere so najpogostejše dnevne rutine najbolj kreativnih umov v naši zgodovini.

1. Bodite jutranja oseba

Seveda obstajajo tudi uspešne nočne ptice: Marcel Proust, na primer, je včasih vstal med 15. in 18. uro, takoj pokadil prašek opija, da je sprostil svojo astmo in nato pozvonil za kavo in rogljiček.

Večinoma pa so bili vsi veliki umi, od Mozarta, Beethovna, do Georgie O’Keeffe, pa do Franka Lloyda Wrighta, jutranjiki. Za nekatere je bil jutranji sprehod ob 5h ali 6h v obliki dnevne rutine nujen za kombiniranje njihovega umetniškega življenja s službenim in družinskim. Za druge je bil to način, da se izognejo motnjam – ob tej uri, kot je napisal Hemingway, “ni nikogar, ki bi te motil, je hladno ali mrzlo in lahko prideš v službo ter se ogreješ s pisanjem.”

Obstaja še en razlog v prid zgodnjemu vstajanju, ki lahko morda prepriča skeptike: jutranja zaspanost je lahko celo koristna. V neki točki svoje kariere, je novelist Nicholson Baker vstajal ob 4.30, saj mu je bilo všeč, kaj je to naredilo z njegovimi možgani. “Misli so na novo očiščene, hkrati pa zmedene… Ugotovil sem, da takrat pišem drugače,” pravi.

Znanstveniki so predložili dokaz, da so jutranjiki bolj srečni in bolj vestni, prav tako pa tudi, da so ljudje, ki so nočne ptice bolj inteligentni. Če ste odločeni, da se pridružite klubu jutranjikov, je ključni trik, da pričnete vstajati ob isti uri, spat pa greste šele takrat, ko ste resnično utrujeni. Najverjetneje boste ob tem žrtvovali dan ali dva za utrujenost, a se boste tako hitreje privadili novemu urniku. Več nasvetov za zgodnje vstajanje vas čaka v članku Nasveti in motivacija za zgodnje vstajanje.

2. Ne odpovejte se dnevni službi

“Čas je kratek, moje moči so omejene, pisarna je groza, apartma je glasen in če prijetno, preprosto življenje ni mogoče, potem se moramo poskusiti izmuzniti s pretanjenimi manevri,” se je svoji zaročenki pritožil Franz Kafka. Pri svojem pisanju je vztrajal med 22.30 h in kratkimi jutranjimi urami, tekom dneva pa je delal v zavarovalniški pisarni. Bil je eden številnih umetnikov, ki jim je dobro uspevalo tlačenje kreativnih aktivnosti v svoje natrpane urnike.

William Faulkner je napisal knjigo “As I Lay Dying” ob popoldnevih, preden je nastopila njegova nočna izmena v elektrarni. TS Eliotu je dnevna služba v banki Lloyds zagotovila ključno finančno varnost. William Carlos Williams, pediater, je pisal svojo poezijo na zadnje strani receptov, ki jih je izdajal.

Omejen čas osredotoči misli. Samodisciplina, ki je potrebna, da se pojaviš v službi, na koncu pronica nazaj v proces ustvarjanja. “Ugotavljam, da je imeti službo ena najboljših stvari na svetu, ki se mi je lahko zgodila,” je napisal Wallace Stevens, zavarovalniški izvršilec in poet. To izjavo je pojasnil tako: “V življenje človeka uvede disciplino in rednost.”

3. Veliko se sprehajajte

Obstajajo številni dokazi, ki nakazujejo na to, da je hoja – še posebej v naravi – povezana s povečano produktivnostjo in znanjem pri izvajanju kreativnih nalog. Skladatelji, kot so Beethoven, Mahler, Erik Satie in Tchaikovksy, so verjeli, da se morajo sprehajati natančno dve uri dnevno. Prepričani so bili, da če se s svoje dnevne rutine vrnejo samo nekaj minut prej, se jim bo dogodila velika nesreča.

Že dolgo velja, da je lahko početje skoraj karkoli drugega, kot pa sedeti za mizo, najboljša pot za pisanje romana. Danes je v igri vsekakor še dodaten faktor: kadar ste na sprehodu, ste fizično oddaljeni od številnih virov distrakcije – televizija, računalnik – ki bi lahko drugače motili vaše globoke misli.

4. Držite se urnika

Gustave Flaubert se je vsak dan zbudil ob 10h zjutraj in nato udarjal v strop, da je svojo mater pozval, naj pride, sede na njegovo posteljo in se z njim pogovarja. Le Corbusier je vsak dan vstal ob 6h zjutraj in 45 minut izvajal kalisteniko. V urniku teh dveh seveda ni nič skupnega. Vendar pa sta oba imela železno rutino, ki sta se je redno držala.

“Odločite se, kaj želite ali morate narediti z dnevom,” je svetoval pesnik Auden, “nato to vedno naredite ob natanko istem momentu vsak dan in strast vam ne bo delala preglavic.” Takšen način obstoja morda zahteva zastrašujoč nivo samodiscipline, vendar gre v resnici za varno mrežo. Alternativa rigidni strukturi dnevne rutine je namreč lahko pomanjkanje kreativnosti ali pa eksistenčna kriza.

William James, začetnik moderne psihologije, je najbolje ubesedil mehanizem, s katerih lahko striktna rutina pomaga sprožiti domišljijo. Pojasnil je, da lahko z avtomatizacijo nekaterih aspektov vsakodnevnega življenja, “osvobodimo naše misli, da napredujejo na zanimiva polja akcije.”

Če zapravljate sredstva za to, da se odločate kdaj in kje želite delati, ovirate vašo sposobnost za opravljanje dela. Ne razmišljajte vsako jutro znova ali boste delali na svojem projektu 45 minut preden se začne dan – ko enkrat to rešite in naredite tisto, kar je potrebno, ostalo steče samo od sebe.

5. Prakticirajte strateško zlorabo substanc

Skoraj vsaka potencialna kemikalija v podporo kreativnosti je bila enkrat preizkušena. Auden, Ayn Rand in Graham Greene so preizkusili Benzedrine, matematik Paul Erdös Ritalin. Številni so preizkusili vodko, wiski, gin in konopljo. Vendar pa je samo ena substanca tista, ki je skoraj univerzalno vladala skozi stoletja: kava.

Beethoven je meril kavna zrna za kavo, ki si jo je vsako jutro pripravil sam. Natanko 60 zrnc na skodelico. Kierkegaard je prelil črno kavo v skodelico, polno sladkorja in nato to brozgo s konsistenco blata pogoltnil. Balzac je dnevno spil 50 skodelic kave.

Znanstveniki so predlagali, da so lahko koristi kofeina v smislu povečanega fokusa, kompenzirane z zmanjšanim znanjem pri bolj domiselnih nalogah. Če je to res, potem je to znanje, ki so ga kreativni tipi ljudi ves čas ignorirali. Vendar previdno pri zmernosti uživanja kave: Balzac je umrl zaradi odpovedi srca pri 51 letih.

6. Naučite se delati kjerkoli

Ena najbolj nevarnih oblik odlašanja je prepričanje, da morate najti popolnoma pravo okolje, preden lahko pričnete z delom. Somerset Maugham se je moral soočiti s prazno steno, preden so iz njega prišle besede – kakršenoli drug pogled je bil zanj preveč moteč. Ostro sporočilo, ki prihaja od številnih umetnikov in avtorjev je: pojdite preko sebe.

Jane Austen je med svojimi najproduktivnejšimi leti (1810) v Chawtonu v Hampshiru pisala večinoma v družinski dnevni sobi. Pogosto je bila navzoča tudi njena mama, ki je šivala. Pisala je na koščke papirja, med tem pa so jo ves čas prekinjali gostje. Agatha Christie je imela neskončne težave z novinarji, ki so jo želeli fotografirati ob njeni mizi. Problematična zahteva, saj je ni imela. Zadoščala ji je namreč kakršnakoli stabilna površina za njen pisalni stroj.

Absolutna svoboda od motenj morda nima takšnih prednosti, kot se sliši. V eni izmed nedavnih študij so predlagali, da imajo nekateri glasovi, kot je glas kavarne v ozadju, prednost pred tišino v smislu kreativnosti. Prav tako je lahko za nekatere ljudi koristen fizični nered, medtem ko je za druge primernejše brezhibno pospravljeno delovno mesto. Novinar Ron Rosenbaum pozdravlja osebnostno teorijo “tekmovalne koncentracije”. Kot pravi, mu daje delo ob prižganem televizorju motnjo v ozadju, proti kateri se mora osredotočiti, ob tem pa svoje mišice namensko obdrži napete in trde.

Dnevna rutina kreativnih ima na koncu koncev globljo lekcijo. Popolno delovno okolje ni tisto, ki vodi do brilijantnega dela. Prav tako kot vas katerakoli druga “popolna” rutina ne bo spremenila v umetniškega genija. Flaubert ni dosegel tega, kar je, zaradi svojih vročih kopeli, temveč preko neizmernega talenta in izredno trdega dela. Škoda za tiste, ki imate radi vroče kopeli 😉

Vir: The guardian