DOS – dirka okrog Slovenije
Ekstremiste imajo ljudje pogosto za malce nore, a jih po drugi strani tudi občudujejo. Si bil morda tudi sam deležen neodobravanja, pretirane skrbi ali kritik s strani bližnjih in drugih, ko si se odločil sodelovati na DOS?
Silvo Pšeničnik: Nikdar nisem doživel kakšnih neodobravanj in kritik zaradi svojega precej norega športa. Sedaj, ko sem se malo umiril, pa mi je kdo od bližnjih rekel, da ga je skrbelo zame med dirkanjem.
Roko na srce ultra dirke niso najbolj zdrave, saj se telo iztroši do skrajnih meja. Na človeku lahko pustijo tudi trajne posledice. Jaz sem recimo po DOS-u 2015, ko sem osvojil 3. mesto, po prihodu v cilj omedlel od samega napora.
Na tekmi DOS 2013 se ti je pripetilo kar nekaj nevšečnosti. Od vnetega očesa, do krčev in na koncu celo poškodbe kolena, ko si moral večino moči prenesti na drugo nogo. Kako ti kljub poškodbam uspe speljati tekmo do konca?
Silvo Pšeničnik: Vsaka dirka je zgodba zase in vedno lahko pričakuješ kaj novega, zato sem se na štart vedno podal z mislijo, da bo treba poleg ostalih tekmovalcev premagati še veliko drugih dogodkov.
Stalno smo z ekipo kaj improvizirali, največ pa so mi dale izkušnje, iz katerih sem se veliko naučil. Veliko je v glavi in jaz se med dirko dam v svoj svet, kjer imam svojo dirko. Vse strahove je treba pustiti nekje daleč vstran in se osredotočiti na zastavljen cilj.
Spremljevalno ekipo na DOS si sestavil iz ekipe prijateljev. Kakšne naloge so imeli in kakšno vlogo so odigrali pri tvojem uspehu?
Silvo Pšeničnik: Ekipa je dejavnik, ki ima veliko vlogo pri uspehu na tako dolgih preizkušnjah. Lahko bi rekel, da 1/3 vsega pripada ekipi, ostali 2/3 pa sta moja fizična in mentalna pripravljenost. Skrbijo za navigacijo, hrano, pijačo, ostalo dodatno opremo, motivacijo in nenazadnje za mojo varnost. Biti v spremljevalni ekipi je prav tako velik napor, vse to počnejo prostovoljno in brez plačila.
Pomembno je, da ekipa med seboj usklajeno deluje, drugače lahko pride do konfliktov med njimi in to ni dobro. Jaz sem imel res srečo pri izbiri ljudi, tako da je vedno bilo vse pozitivno izpeljano. Poznam pa primer, ko je kolesar na dirki odstopil, ker so se člani ekipe med seboj sprli.
Na DOS je bilo zagotovo veliko takšnih in drugačnih pripetljajev. Se ti je kaj še posebno vtisnilo v spomin? Bi delil z nami kakšno zgodbo?
Silvo Pšeničnik: Veliko je takšnih zgodb, ki so se nam pripetile med dirkami. Nekatere so takšne, ki bodo ostale za vedno med nami, na nekatere me je šele kasneje spomnila ekipa. Sam namreč nisem bil pri stvari, da bi sploh dojel, kaj se je dejansko tam dogajalo.
Enkrat sem ekipi rekel, da bi imeli krajši postanek, saj se nisem najbolje počutil. Oni so mi dejali, da naj se kar ustavim na primernem mestu, ko bom želel, vendar jaz sem se ustavil šele čez 220 km, torej čez dobrih 7 ur.
Enkrat sem ekipi rekel, da bi imeli krajši postanek, saj se nisem najbolje počutil. Oni so mi dejali, da naj se kar ustavim na primernem mestu, ko bom želel, vendar jaz sem se ustavil šele čez 220 km, torej čez dobrih 7 ur.
Kaj je potrebno za kolesarski uspeh?
Kakšno vlogo igra pri kolesarjenju sam talent? V čem se odraža? Ali hitro ločiš talentiranega kolesarja od netalentiranega? Laik bo te karakteristike verjetno težje prepoznal?
Silvo Pšeničnik: Tu je spet odvisno za kak način kolesarjenja gre. Če gledava današnje profesionalne ekipe, kjer je tudi ves denar in slava, brez velikega talenta ne gre, dočim se pri ultra kolesarjenju da veliko doseči tudi brez talenta, kjer so lahko trening, marljivost in volja za kak odstotek pred talentom.
Že po telesni sestavi se hitro vidi, kdo bi lahko bil dober kolesar in kdo ne. Danes gredo mladi kolesarji skozi številne teste in meritve, kjer jim določijo njihove telesne zmogljivosti …
Je po tvojem mnenju za uspešno kolesarsko kariero bolj pomembna fizična ali mentalna pripravljenost?
Silvo Pšeničnik: Po mojem mnenju gresta obe z roko v roki. Ne bi dajal prednosti eni ali drugi, čeprav večina ljudi pravi, da je vse v glavi. Glava mora biti prava že na začetku, da se nekdo sploh odloči za šport in premaguje vse naporne treninge. Poznam kar nekaj talentov, ki so ugasnili prav zaradi tega, ker psihično niso znali voditi svojega telesa, pa so imeli odlične telesne zmogljivosti.
Poznam kar nekaj talentov, ki so ugasnili prav zaradi tega, ker psihično niso znali voditi svojega telesa, pa so imeli odlične telesne zmogljivosti.
Pred kratkim smo pisali članek o mentalni žilavosti, ki je pomembna za kolesarski uspeh. Kako ti premaguješ občutke, ko noge pečejo, srce razbija, telo kriči po počitku, a si ga ne more privoščiti? Imaš kakšno posebno taktiko?
Silvo Pšeničnik: Kot rečeno, med dirko se dam v svoj svet in jemljem cilj kot največjo motivacijo. Nikoli ne razmišljam o končnem cilju že na začetku dirke, ampak si dam v glavo vmesne cilje, kot so časovne kontrole in vrhovi hribov.
Ko imam vmesno krizo ali bolečino, si jo lajšam z mislimi na kaj lepega. Tako odvrnem svojo pozornost od določene težave. Tudi glasba mi včasih pomaga, čeprav me je včasih tudi motila in sem imel raje tišino narave, kot sta veter in ptičje petje.
Zadnja runda
Priporočaj mi knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak kolesar.
Silvo Pšeničnik: Knjig, ki so povezane s kolesarstvom, je v zadnjem času veliko. Sam sem pred leti prebral knjigi kolesarja, kateri je kasneje priznal uporabo nedovoljenih poživil. Ravno zaradi tega med kolesarji, kot tudi med ostalimi športniki, nimam vzornika.
Goljufije me precej prizadenejo in tudi v rekreativnem športu je precej ljudi, ki poizkušajo na prepovedan način do boljše uvrstitve, ki po mojem mnenju nimajo nobene vrednosti. Trenutno raje preberem knjigo s kakšno drugo tematiko.
Goljufije me precej prizadenejo in tudi v rekreativnem športu je precej ljudi, ki poizkušajo na prepovedan način do boljše uvrstitve, ki po mojem mnenju nimajo nobene vrednosti.
Od kod črpaš navdih? Kdo ali kaj predstavlja tvoj vir motivacije?
Silvo Pšeničnik: Navdih črpam kar pri sebi. Moj vir motivacije pa je cilj, ki si ga zastavim. V življenju sem spoznal, da je mogoče z voljo in vztrajnostjo premikati meje mogočega. Poleg tega sem z izkušnjami pridobil, da ne grem do cilja za vsako ceno in raje naredim korak nazaj, nato pa spet več korakov naprej. Sem bolj previden in nočem biti od koga odvisen. Veliko mi pomenita narava in zdravje, zato poslušam svoje telo, ter se po njem ravnam.
Imaš kakšne posebne izzive in cilje za prihodnost?
Silvo Pšeničnik: V prihodnosti bi na osebnem področju prvo rad doštudiral in se čim več naučil na področju fizioterapije in celostne rehabilitacije človeka. Na športnem pa sem se za letos odločil, da ne bom nič tekmoval, za kar pa še nisem čisto prepričan če mi bo uspelo :-). 12 tekmovalnih sezon je za mano in potrebujem počitek, poleg tega mi študij in delo vzameta preveč časa, da bi bil z glavo pri stvari. V zadnjem času bolj tečem po hribih, saj mi tek vzame manj časa kot kolesarjenje.
Imam pa že vizijo za prihodnost, kar se tiče kolesarskih podvigov. Ravno se pripravljam na nakup kolesa, ki pa ni toliko tekmovalno, ampak bolj potovalno opremljeno. Zanimajo me “dirke”, kjer kolesar nima dodatne pomoči ekipe in je prepuščen samemu sebi. Poleg tega je kolo narejeno tudi za vožnjo po slabšem terenu in makadamu. Tako se bom lahko izognil prometnim cestam ter imel stik z naravo. Ta način dirkanja je tudi cenejši in ne potrebuješ ekipe, saj mi je pridobivanje sredstev za dirko pobralo veliko potrebne energije, ki bi jo lahko vložil v sebe. Sam bi že zdavnaj štartal RAAM, če bi imel finančna sredstva za dirko in niti ni realno pričakovati, da jih bom kdaj imel.
O kakšnih sredstvih govorimo, ko gre za dirko čez Ameriko – RAAM?
Silvo Pšeničnik: Za RAAM bi potreboval cca. 25.000 evrov. Tja je potrebno spraviti vso opremo in ekipo. Najeti moramo dve spremljevalni vozili, se preskrbeti s hrano in pijačo ter nekje prenočiti. Gre za res velik zalogaj. Ni denarnih nagrad, kot na večini ultra dirk. Ekipo, ki bi šla z menoj na RAAM, pa že imam. A prvo je na vrsti študij, potem pa čudež, da se zbere denar, šele nato lahko štartam.
Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂