Kdo je Silvo Pšeničnik?

Ultrakolesar Silvo Pšeničnik ima šport v genih. Prihaja iz nogometnega Dravograda. Kljub temu, da je bil njegov brat izjemno perspektiven nogometaš in danes vodi dravograjško člansko ekipo, ter da je njegov bratranec Boštjan ‘Boki’ Nachbar Slovenijo veliko let navduševal v košarkarskem reprezentančnem dresu, se sam nazadnje ni odločil za katerega izmed skupinskih športov z žogo. Veselijo ga namreč dolga potovanja s kolesom. Daljša kot so, slajša so. Če je za nedeljskega kolesarja že nekaj deset kilometrov velik uspeh, s katerim se bo ob prvi priliki pohvalil prijateljem ob pivu, je za Silva nekaj sto kilometrov mačji kašelj.

Da je vsestranski in ambiciozen človek, ki se nikoli ne neha učiti in vedno stremi k napredku, priča dejstvo, da zna speči vrhunski kruh, da je poskusil z upravljanjem kmetije in da se je ob delu samostojnega podjetnika, ki se ukvarja z masažami in terapijami, lotil še zahtevnega študija fizioterapije. S kolesom je zelo uspešno predirkal 1.200 kilometrov okoli Slovenije, želi pa si, če mu bo Fortuna naklonjena, še na famozni RAAM – dirko čez Ameriko.

Uvod

Kdo je Silvo Pšeničnik v prostem času in poslovno? Kaj ga navdušuje, ob čem ga spreleti srh, kaj mu požene kri po žilah?

Silvo Pšeničnik: V prostem času sem kolesar in gorski tekač. Oboje najraje počnem na dolge proge, čeprav je kolesarjenje bolj prijazno za kostno mišični sistem, ker je manj pritiskov predvsem na sklepe nog, je po drugi strani gorski tek bolj pristen zaradi stika z naravo.

Zelo rad tudi potujem in kaj spečem. Predvsem peka kruha je moja specialiteta, saj je moja osnovna izobrazba živilsko prehranski tehnik. Z ženo poskušava živeti na čim bolj naraven način od doma pridelane in predelane hrane. Imam samostojno podjetje, kjer se ukvarjam z masažami in raznimi terapijami.

Trenutno poleg dela obiskujem še izredni študij fizioterapije, tako da mi ostaja bolj malo prostega časa. Navdušujejo me novi cilji, ki si jih zadam, srh me spreleti, ko gledam kam drvi ta svet, ko vidim, da človeška neumnost ne pozna meja. Kri pa mi požene po žilah takrat, ko se usedem na kolo in vem, da je pred mano dolgo potovanje.

Navdušujejo me novi cilji, ki si jih zadam, srh me spreleti, ko gledam kam drvi ta svet, ko vidim, da človeška neumnost ne pozna meja. Kri pa mi požene po žilah takrat, ko se usedem na kolo in vem, da je pred mano dolgo potovanje.

Športna vzgoja veliko pripomore k uspehu

Zasledili smo, da si bratranec košarkarskega reprezentanta Boštjana Nachbarja. Imate športnega duha v družini? Se ti zdi, da je navdušenost nad športom pogojena z geni, z vzgojo ali je odločitev za šport le stvar posameznika?

Silvo Pšeničnik: Moj brat Marko je bil zelo perspektiven nogometaš, res izvenserijski, bil je tudi reprezentant v mlajših selekcijah, potem pa ni imel sreče s poškodbami. Prvo si je poškodoval koleno, po tem še ahilovo tetivo in bilo je konec sanj o profesionalni karieri. Sedaj je trener z A licenco in uspešno vodi člansko ekipo NK Dravograd.

Po očetovi strani imam še dva bratranca in sicer sta to Grega Nachbar, ki je igral košarko v prvi slovenski ligi, zdaj pa je prav tako trener košarke, in že omenjeni Boštjan Nachbar, ki pa je res vrhunski košarkaš z blestečo kariero.

Če te starši vzgajajo v športnem duhu in premoreš poleg tega še dobre gene, imaš res velike možnosti za uspeh, ampak še vedno je na koncu posameznik tisti, ki odloča ali bo stvar stekla ali ne. Res je težko reči kaj je tisto prvo in najpomembnejše, je pa lažje, če te že v začetku kdo usmerja in če se športnik že rodiš. Danes starši vse preveč silijo otroke v veri, da bodo nekoč vrhunski športniki, ampak vzporedno pa jim s tem delajo več škode kot koristi.

Če te starši vzgajajo v športnem duhu in premoreš poleg tega še dobre gene, imaš res velike možnosti za uspeh, ampak še vedno je na koncu posameznik tisti, ki odloča ali bo stvar stekla ali ne.

Kolesarjenje kot zdravilo za kronične bolečine

Zakaj kolesarjenje? 

Silvo Pšeničnik: Že kot otrok in tja do petindvajsetega leta sem se ukvarjal z nogometom, saj sem živel v Dravogradu, kjer je nogomet šport številka ena. Ampak sem imel od polnoletnosti naprej velike težave z bolečinami v spodnjem delu hrbta in nogah. Nihče mi ni znal pomagati, še najmanj pa zdravstvo. Najbolj žalostno je to, da mi je sploh malo kdo verjel, ko sem zaradi bolečin težko kar koli delal. Včasih je bilo tako hudo, da zjutraj nisem mogel iz postelje.

Psihološko sem bil na veliki preizkušnji, nato pa sem na srečo spoznal, da mi nihče ne bo pomagal, če si ne bom pomagal sam. Kupil sem si kolo in začel kolesariti. Težave so počasi izginjale, poleg tega sem začel čisto drugače gledati na življenje. Naučil sem se postaviti zase in se nisem pustil več izkoriščati.

Zakaj utrakolesarjenje? 🙂 

Silvo Pšeničnik: Na začetku sem se ukvarjal z gorskim kolesarstvom, nato pa sem si leta 2008 kupil prvo cestno kolo in opazil, da mi veliko bolj odgovarjajo dolge razdalje. Prvo sem tekmoval na krajših dirkah, kot so vzponi in olimpijski MTB kros, vendar nisem bil kos najboljšim, saj nimam dovolj prirojene anaerobne vzdržljivosti.

Leta 2009 pa sem se podal na 1100 km dolgo pot iz Dravograda v Varšavo, jo brez težav prekolesaril v štirih dneh in od takrat sem zasvojen z ultra kolesarjenjem.

Kaj šteješ za svoj največji uspeh?

Silvo Pšeničnik: Moj največji športni uspeh glede uvrstitve je tretje mesto na DOS-u. Imam še četrto iz dirke čez Italijo in eno peto iz DOS-a, ki si ga sam štejem kot največji uspeh zaradi najboljše povprečne hitrosti dirkanja. Med dirko sem bil brez težav in tudi po dirki zelo malo utrujen glede na prevoženo razdaljo.

Trening

Nekje sem prebral, da si prevzel veliko kmetijo. Ali ob napornem delu, ki ga zahteva kmetija, sploh še ostane kaj časa za treninge? Si uspel iz kmečkega življenja kakšno vrednoto ali veščino prenesti tudi v šport?

Silvo Pšeničnik: Res sem bil dobri dve leti na kmetiji, vendar je zaradi navzkrižja interesov ta projekt padel v vodo. Vizija mladosti in zaprtost tradicije nista šla skupaj z roko v roki. Ta projekt sem zato opustil in se preusmeril v druge dejavnosti, ki me veselijo ter od katerih se lahko preživljam.

Vizija mladosti in zaprtost tradicije nista šla skupaj z roko v roki.

Na kmetiji sem se veliko naučil od živali, ki so res fascinantne. Če jih znaš opazovati in razumeti njihovo govorico, je delo z njimi zelo zanimivo. Toliko potrpežljivosti, vztrajnosti in ljubezni težko premore človek, vendar so si tudi živali karakterno zelo različne in se med seboj precej razlikujejo.

Bilo pa je fizično precej naporno, saj ni bilo časa za počitek in regeneracijo, tudi zaradi tega po mojem mnenju nikdar nisem stopil na čisto najvišjo stopničko v svoji karieri.

Kako je videti tipičen trening ultrakolesarja?

Silvo Pšeničnik: Moj tipičen trening je odvisen od tega, kaj želim izboljšati. Če grem delat na vzdržljivosti, potem je trening zastavljen drugače, kot če delam za moč ali hitrost. Po navadi si izberem traso dolgo od 150-200 km (odvisno od razpoložljivega časa). Rad imam razgiban teren in na začetku več ravnine, da se dobro ogrejem.

Če delam trening hitrosti, je ta najbolj učinkovit, če je več kolesarjev v skupini in takrat se gre res na polno. Z gledišča družbe med treningi mi je ta način najbolj pri srcu, vendar sem včasih raje sam in peljem tempo, ki mi v danem trenutku najbolj ustreza.

Prehrana

Ali se držiš posebnega prehranskega režima, ki ti pomaga bolje pripraviti se na velike napore in omogoča hitrejšo regeneracijo?

Silvo Pšeničnik: Glede prehrane gledam, da jem čim bolj zdravo in skoraj nič prehranskih dodatkov. Res pa je, da je pri dolgih naporih težko nadomestiti vso porabljeno energijo z “navadno” prehrano. Nekoč mi je eden izmed članov ekipe, ki že ima izkušnje z drugimi kolesarji dejal, da ne more verjeti, ko sem vozil na štrudl, pizzo, rižev narastek in podobno.

Nekoč mi je eden izmed članov ekipe, ki že ima izkušnje z drugimi kolesarji dejal, da ne more verjeti, ko sem vozil na štrudl, pizzo, rižev narastek in podobno.

Moj režim je tak, da si v dneh pred dolgim naporom napolnim “zaloge”, potem pa med kolesarjenjem pazim, da nikoli nisem lačen in žejen. Zelo pazim na vnos mineralnih snovi. V preteklosti sem po mojem mnenju naredil precej napak glede prehrane, ampak na izkušnjah se učim in počasi sestavljam skupaj tisto, kar naj bi mi najbolj ustrezalo.

Predvsem bi moral zmanjšati vnos ogljikovih hidratov in jih nadomestiti s čim drugim. Težko je biti pameten glede tega, ker telo na tekmi zaradi stresa reagira povsem drugače kot na treningu. Jaz sem mnenja, da imam največ rezerv prav v prehrani.

Si morda prebral knjigo “Ultraman” Richa Rolla, ki je premagal alkoholizem in krizo srednjih let? Dieto je spremenil v popolnoma rastlinsko in prišel do ekstremne kondicije in statusa enega izmed najvzdržljivejših ljudi na planetu. Ali poznaš druge podobne ljudi?

Silvo Pšeničnik: Njegove knjige še nisem prebral, sem pa slišal zanjo in bo na vrsti letošnje poletje, ko bom imel več časa za branje. Verjamem, da je zanimiva in z nekega gledišča tudi poučna. Sam ne poznam drugih njemu podobnih ljudi in bi bili znani, poznam pa precej ljudi, ki so moji znanci in živijo na vsak svoj poseben način. Nekateri so športniki, popotniki ali “samo” ljudje, ki živijo povsem normalno življenje.

Zanimiv primer je svetovni popotnik Boris, za katerega še zagotovo ni nihče slišal, ker svojih potovanj nikjer ne objavlja. On recimo lahko živi kjerkoli samo z nekaj vode, skoraj brez hrane. S kolesom je prišel že vse do Kitajske, Tibeta, Južne Koreje, bil pri Talibanih, ki so ga skoraj obdržali zase… To so ti ljudje, ki nosijo v sebi skrite zgodbe.

Odklikaj spodaj na 2. stran intervjuja…