Kdo so vajine stranke? Baje prihajajo z vseh koncev Slovenije in se tudi vračajo. Kakšne komentarje dobivata? Sta bila kdaj deležna tudi kakšne kritike/pripombe?
Saša in Jure Vetter: Tekom tedna se zadržujejo pretežno lokalni gostje (Ravne, Slovenj Gradec, Prevalje, Dravograd, …). Za vikend pa se pripeljejo tudi iz drugih koncev Slovenije in pridejo obiskat Punkt, kot novo turistično atrakcijo. Komentarji so hvala bogu v večini pozitivni, sva pa tudi deležna kdaj negativne kritike, ki jo vzameva včasih kot dobronamerno, če seveda je kritika na mestu, v večini primerov pa so negativne kritike bolj iz zavisti kot česa drugega.
Dobila sva pripombe, da strežemo burgerje na premalo prezentativen način, da je predolga čakalna doba v času zelo velike frekventnosti lokala, da smo prepočasni v strežbi, da ne strežemo na pravi način, ampak temu vsemu se včasih kar nasmejim. Kot organizator poslovanja v gostinstvu in kot nekdo, ki zelo dobro pozna tipe lokala in vrsto postrežbe, vem, na kakšen način in kako je potrebno streči v kakšnem lokalu.
Burger hiša je sproščen lokal, kjer se ljudje družijo in se zabavajo. Zato ne potrebujejo protokolarne postrežbe, kar pa gostje dostikrat pričakujejo od nas. Naše strežno osebje je za svoje delo, ki ga opravlja, pravilno izobraženo in zelo dobro opravljajo svoje delo. Ne bi si mogla zamisliti boljših.
Vama je kdaj žal, da sta se odločila lokal odpreti v eni najmanj razvitih in dostopnih regij v Sloveniji? Verjetno bi z isto idejo v kakšnem večjem mestu in razvitejši regiji uspela še bolj in zaslužila še več, kajne?
Saša in Jure Vetter: Pa ne gre se toliko za denar, kot se gre za izkušnje. Koroška je idealna priložnost za začeti nekaj novega. Tukaj se lahko veliko naučiva in to pridobljeno znanje izkoristiva za druge lokacije.
Koroška je idealna priložnost za začeti nekaj novega.
Definitivno verjamem, da če bi burger hišo odprla v Ljubljani, bi bila verjetno še bolj prepoznavna kot je sedaj, vendar sem vesela, da sva jo odprla na Koroškem. Vesela sem, da imajo Korošci prvi možnost preizkustiti in imeti odlične burgerje. Naj bodo vsaj v burgerjih najboljši v Sloveniji. Hahaha. Malo heca.
Kako pa je z obiskom gostov iz sosednje Avstrije, glede na to, da so Kotlje blizu meje? Sta kdaj gostovala na kakšni izmed njihovih prireditev, na sejmih ipd?
Saša in Jure Vetter: Trudiva se prodreti na avstrijski trg, vendar še nimava toliko časa, da bi se mu 100 % posvetila. Še vedno morava ustvariti stabilno znamko v Sloveniji, šele potem lahko prodirava na avstrijski trg. Avstrijci sicer pridejo na burger, saj je v primerjavi z njihovimi cenami poceni, vendar pa je še vedno razdalja tista, ki nas bolj ločuje kot združuje.
Pri ponudbi burgerjev vztrajata pri nabavi svežih sestavin. Meso dobivata pri lokalnem mesarju v Ravnah na Koroškem, Lečniku, bombetke po Sašinem receptu pečejo v pekarni Rednak v Mežici, svežo zelenjavo pa dobavljata na eko kmetiji Dvornik. Vajini burgerji so torej 100 % lokalni. Poleg tega pa sodelujeta tudi z lokalnimi pivovarji. Sta imela pri iskanju dobaviteljev sestavin in drugih partnerjev težko delo ali so bili pripravljeni takoj sodelovati?
Saša in Jure Vetter: 100 % lokalni ravno niso, saj v zimskem času ne dobivamo zelenjave pri eko kmetiji Dvornik. Trudimo se biti lokalni, vendar včasih to ne gre, saj dobava določenih stvari ni možna na lokalnem nivoju.
V bistvu sva imela na začetku težavo z zelenjavo. Za meso sva takoj vedela, da bo to mesarija Lečnik, saj so odlični poznavalci mesa. Izbira pekarne tudi ni bila težka, saj se Jure z lastniki pekarne v Mežici osebno pozna, le pri zelenjavi je bilo malo težje.
Posel
Korošci se ob omembi vajinega lokala radi šalijo: “Ne bod’ tele, ne hod’ v Cele.” Malo za šalo, malo za res – si drzneta trditi, da se lahko po okusu, kakovosti, ponudbi in vsem, kar sodi zraven, kosata z drugimi burger housi po Sloveniji?
Saša in Jure Vetter: Brez sramu lahko rečem, da imava odlične burgerje, ki se lahko kosajo z ostalimi na svetu. K nam prihajajo ljudje iz Amerike in pravijo, da se kosajo z najboljšimi v Ameriki in najboljše tudi presegajo. Mislim, da je to za mene najboljša pohvala in zavedanje, da se lahko kosam z ameriškimi burgerji, zato trdim, da je Punkt ena izmed boljših burger hiš v Sloveniji.
Trdim, da je Punkt ena izmed boljših burger hiš v Sloveniji.
Na začetku sta stroške odprtja lokala ocenjevala na okoli 65.000 evrov, ob koncu pa je investicija dosegla znesek 100.000 evrov. Prodala sta stanovanje v Preboldu, avto, finančno pa so vama pomagali tudi starši, kljub temu, da so priznali, da sprva niso verjeli v vajin uspeh. Pa vendar, koliko vama je pomenila njihova pomoč in vzpodbuda? Bi vama lahko uspelo tudi brez njihove pomoči?
Saša in Jure Vetter: Pomoč staršev je nekaj, kar potrebuje vsak otrok. Tudi midva sva še vedno otroka, ki imata otroke. Pa seveda ne v dobesednem smislu, če me razumete. Največ nama je finančno pomagala moja mama, ki je zastavila stanovanje v Ljubljani, da smo imeli začetni kapital za investicijo. Ko smo pridobili predračune, so zneski presegali 65.000 EUR, vendar so nas vsi mirili, da so to res velike vrednosti, vendar definitivno ne bodo tako visoki stroški. Pa so še presegli tiste začetne vrednosti.
Pomoč staršev je nekaj, kar potrebuje vsak otrok.
Tekom investicije se je pokazalo veliko stroškov, ki si jih nismo predstavljali in jih tudi nismo načrtovali. Najbolj zanimivo je bilo, ko smo podrli vse stene v bivši pošti. Celotna tla so se vdrla. Nismo mogli verjeti, da je bil po tleh položen stiropor, ki so ga načeli glodalci in tla so se dobesedno udrla.
Na novo smo morali vlivati tlak, ki pa prav tako ni bil pravilne višine. Z izravnalno maso, ki ni bila poceni, smo spravili tla v isto višino. Iz načrtovanih 200 EUR stroškov smo prišli na 2000 EUR stroškov. To pa ni tako malo. In tudi vse stvari so se potem odvijale na enak način. Predvidevaš eno, zgodi se drugo!
Posel vama gre sedaj tako dobro, da imata zaposlenih osem ljudi, razširila sta teraso lokala in postavila otroško igrišče. Slovenjgraški bolnišnici sta donirala 1.000 evrov, ki so bili namenjeni za zabavo ob enoletni obletnici delovanja. Imata morda v načrtu posel še razširiti? Morda z odprtjem kakšne podružnice ali pa z uvedbo dostave?
Saša in Jure Vetter: Razmišljava o dodatnem zaslužku, da bi prvotno lokacijo še izboljšala, ne razmišljava pa toliko o podružnici kot pa o Food trucku. Rada bi se odpravila v Avstrijo in tam ponudila najine izdelke, saj menim, da tudi Avstrija to potrebuje. Namreč, bila sva na veliko street food festivalih po Avstriji, kjer imajo odlično ponudbo, vendar neprepričljive okuse. Izgled jedi je super, okus pa porazen. Avstrija rabi okuse in okus burgerja v Punktu je pravi primer za dobro street food ponudbo.
Pošta vama je dala lokal v najem pod pogojem, da nadaljujeta z njenim delom. Tako je Jure postal poleg lastnika lokala še poštar. Ko sem to prebrala, sem se morala nasmejati, tako kot se menda Jure še sedaj. Kaj ti gre bolje od rok – delo poštarja ali delo natakarja?
Saša in Jure Vetter: Določene stvari moraš sprejeti, pa če ti je všeč ali ne. Vsi delamo za preživetje in ravno tako jaz. Delo poštarja je zanimivo, pa tudi utrujajoče, saj bi ta čas, ko sem na pošti, lahko veliko bolje izkoristil v prid podjetja. Načeloma je pošta pri podjetju izguba in ne prihodek. Vsekakor je delo natakarja bolj donosno kot delo poštarja.
Sašina zgodba
Saša, po končani gimnaziji si bila sprejeta na umetnostno zgodovino, a te je usoda vodila na višjo gostinsko šolo na Bledu, kjer si zablestela. Dobila si plaketo za odličnost. Si si že od nekdaj želela kulinarično ustvarjati ali je bilo to čisto spontano?
Saša in Jure Vetter: Že od 5. leta kuham. Pa to ni izmišljotina, lahko vprašate mojo mami. Moji največji izzivi s kulinariko so se začeli, ko so na televizijskem programu Slovenija 1 začeli predvajati Jamie-ja Oliverja. Stara sem bila 13 let. To je moj vzornik! Zaljubila sem se. Za mene je on največji vzornik, ki zna na preprost način pričarati vrhunske okuse! Takrat sem vedela, da je kuhanje moja strast in definitivno bo tudi moj poklic. Pa so me starši pregovorili, da naj si vzamem še dodatna 4 leta za razmislek in če me bo kuhanje še vedno veselilo, se lahko odločim za kuharski poklic.
Tako sem se v Gimnaziji navdušila nad umetnostno zgodovino. Potovanja, obisk galerij, muzejev – to je bila moja nova strast. Takrat sem bila prepričana, da bom diplomirana umetnostna zgodovinarka, ki bo hodila po svetovnih muzejih in občudovala umetnine. Vpisala sem se na umetnostno zgodovino in bila sprejeta, obenem pa so me takratne sošolke na gimnaziji prepričale, da sem se vpisala tudi na Višjo strokovno šolo za gostinstvo in turizem Bled, kjer sem bila prav tako sprejeta. Bila sem v dilemi. Rekla sem vse ali nič, lovim zadnji vlak in se odločila za Bled.
So vsi recepti za burgerje plod tvoje domišljije? Kdo ima ponavadi čast, da prvi preizkusi nov burger? 🙂
Saša in Jure Vetter: Enako kot z Bledom se je načeloma zgodilo z odločitvijo o Punktu. Punktovi burgerji so moje delo, moj navdih. Velikokrat ga “probam” sama, potem ga razdelim med ostale sodelavce. Oni povedo svoje mnenje, jaz si v glavi ustvarim svojega. Če so okusi pri meni ok, burger obstoji, če niso, ga razvijam naprej.
Samo enkrat nisem poslušala svojega okusa, pa je burger postal uspešnica. Burger Chicago je nastal tako, da sem ga sama totalno pograjala. Okusi, ki sem jih sestavila, niso bili taki, kot sem si jih zamislila, Jure pa je bil navdušen. Rekel je, da je odličen in da moram napisati recept in ga objaviti. Skeptično sem ga dodala v ponudbo in burger je postal najbolj prepoznaven v Punktu. Tokrat se je moj okus zmotil in tako sem se naučila, da Korošci obožujejo omake na majonezni osnovi.
Odklikaj na 3. stran intervjuja…
