Ali zase meniš, da daješ svojim otrokom primeren zgled za kasnejši korak v svet odraslih?

Matej Markovič: Ja, jaz mislim, da ja. Absolutno se izplača. Dostikrat sem razmišljal o tem. Če želiš narediti nekaj posebnega, da se svet malo bolj zavrti v dobro smer, tega ne moraš delati iz domačega kavča. Tega ne moreš početi od sedmih do treh. V to moraš vložiti nekaj dodatne energije.

Če želiš narediti nekaj posebnega, da se svet malo bolj zavrti v dobro smer, tega ne moraš delati iz domačega kavča.

Zavedam se, da so zaradi mojih projektov in kakšnih sestankov otroci kakšno uro, dan ali kakorkoli že, brez mene. In jaz vem, da sem mogoče včasih z glavo tudi kje drugje, ko razmišljam o kakšnih projektih. Ampak mislim, da konec koncev šteje to, da jim dnevno poskušam dati tisto, kar je pravzaprav najpomembnejša vrednota v življenju – to je sočutje.

Da jim dam vedeti, da se je potrebno v življenju boriti, da nič ne pride samo od sebe, ker tisto, kar pride samo od sebe, tisto ni vredno nič. Pač se moraš boriti za določeno stvar, ki je vredna. Mislim, da so na pravi poti. Dve sta še čisto majčkeni, starejša dva, devetletnik in 14-letnica, pa že stopata po mojih stopinjah v smislu tega, da imata občutek za soljudi, tako da rada pomagata.

Zadnjih nekaj generacij smo prepogosto priča ohlapni, prerahli vzgoji otrok, pomanjkanju časa, motivacije in domišljije za igro z njimi. Otroci so prepuščeni samim sebi, večino dni preživljajo pred televizorjem, računalnikom, ne dobivajo pozornosti in navodil. Kakšen nasvet bi dal mladim staršem glede vzgoje otrok, razporeditve časa zanje, kaj z njimi početi, kaj je najbolj pomembno, da jim daš?

Matej Markovič: Pomembni sta dve stvari: kot prvo, otrok ti ne sme bistveno spremeniti življenja. To je prva stvar, ki bi jo jaz rad dal vedeti mladim družinam. Zadeva je preprosta. Ko ljudje zvejo, da bodo dobili otroka ali ko ga dejansko dobijo, se jim svet ustavi. Nimajo več časa za ničesar. Poleg tega še najdejo izgovore, da jim ni treba tega in onega.

Jaz sem sedaj recimo na porodniškem in imam voziček, ki je prirejen za tek in midva s “tamalo” vsak dan tečeva. Vsak dan sva uro ali uro in pol zunaj. Ona uživa, pol ure gleda čez svojo platno, ostalo pa spi. Je na svežem zraku, hkrati pa jaz naredim nekaj zase. Ko prideva domov, sva oba dva vesela.

Ko jaz ne tečem, včasih žena teče, pa imam jaz čas za ostale opravke. Konstantno mora biti nek tempo. Če hočeš otrokom ponuditi čim več, mora biti tempo v življenju. Najlažje je prižgati TV ali računalnik, pa imaš mir cel dan. To je zaskrbljujoče, se mi pa zdi, da je drugi val staršev takšen, da vključujejo otroke v vse in hodijo z njimi na izlete itd. Zgodila se je sredina. Na eni strani imamo “couch potatos-e”, na drugi strani pa imamo res aktivne starše, kamor sodiva tudi midva z ženo in kjer so otroci včasih že prav tako naveličani vsega. Ampak želiva jim to dati, torej maksimalno, kar jim lahko dava.

Z ženo sta torej precej dobro usklajena?

Matej Markovič: Ženo sem spoznal v povezavi s humanitarnim projektom in od takrat naprej je vezni člen tudi v povezavi z mojimi ekstremnimi podvigi. Sva tako povezana, da včasih, ko sem najbolj utrujen, jo lahko samo pogledam (ker je ona ponavadi v spremljevalnem vozilu), in je to dovolj, da mi da nov zagon. Ker me je takšnega spoznala, torej delno v humanitarnosti, delno v športu in konec koncev z mojo preteklostjo vred, ker midva imava le enega otroka skupaj, zato vse skupaj “štima”. Se da kombinirat. Če se imata dva dovolj rada, se da vse.

Matej Markovič
Foto: osebni arhiv Mateja Markoviča – www.matejmarkovic.com

Kaj je pomembno, da zveza funkcionira? Imaš kakšen nasvet?

Matej Markovič: Midva imava res posebno zvezo. Sam pravim, da je bila pogumna, pa tudi malo nora, da se je spravila v to. Če bi jaz vedel, da ima ona tri otroke iz treh vez, bi verjetno najprej kar zmrznil. Malo se hecam … Vsak mora biti individuum, vsak mora graditi na sebi in biti svoj steber. Če dva stebra povežeš z nekim mostom in če je eden krhek, se to sesuje. Oba dva morata biti trdna, vsak zase, potem pa se lahko povežeš med sabo, usklajuješ in dopolnjuješ.

Če sta si dva usojena, potem imata iste poti in iste smeri.

Zaupanje, podpiranje, ogromno prilagajanja … Če veš, kam vse to skupaj pelje, potem ni težko. Če sta si dva usojena, potem imata iste poti in iste smeri. Morda zgolj en ali drug občasno malo zavije, a kmalu prideta ponovno na isto pot. Ni lahko. Nobena zveza, ki je trdna in hoče trajati dolgo, ni lahka, je pa vsekakor vredno.

Kaj pravi Matej Markovič o motivaciji?

Pri rojevanju društva Vztrajaj si se skliceval na glas Nika Vujaćiča, da se ne smemo nikoli predati. Je bil ta glas odločilen, da si kljub preprekam in razočaranjem, kot je bil npr. projekt petkratni Ironman 2010, nadaljeval svojo prostovoljsko pot?

Matej Markovič: Na humanitarnem področju je bil to edini projekt, ki se je malo izjalovil. Takrat je bilo res težko, ker sem naenkrat ostal čisto sam z nekim dolgom, ki je nastal zaradi investicij, s pomočjo katerih bi sploh lahko dobil denar. Ciljali smo recimo na prodajo majic v humanitarne namene, da bi potem dali otrokom mladinskega doma Malči Beličeve, in meni je na koncu ostalo 300 majic, ki sem jih moral seveda plačati. Takrat je bilo v enem trenutku res težko, ampak ponovno so se našli določeni ljudje, s katerimi smo bili na isti srčni frekvenci in so mi na nek način tudi oni pomagali.

Nikoli nisem obupal. Ne morem pa reči, da sem bil takrat mnenja: “Wow, to je pa to, kar si želim”. Ker me je kar malo stisnilo. Ampak mi je pa dalo en močan zagon za naprej. Ne glede na to, da je bil padec, je bil obenem to tudi vzrok, da smo naredili vse, kar smo naredili. Na področju športa pa ne poznam športnika, ki kdaj ne bi padel. Tudi jaz, kljub svoji glavi in pripravljenosti, sem tam pa tam počepnil. To je sestavni del “lajfa”.

V intervjuju za RTV Slovenija (Zgodbe izza obrazov) si dejal, da je zate prijaznost glavno življenjsko vodilo. “Da si prijazen, ne glede na to v kakšnem stanju trenutno si.” Kako ti uspe ostati prijazen takrat, ko so drugi neprijazni ali ko stvari na kakšnem projektu ne gredo tako, kot bi morale?

Matej Markovič: Zato, ker sam sebi tega ne dovolim. Čisto tako bom povedal. Kdaj se ti bolje počutiš? Ko si jezna na nekoga ali ko se ti po domače povedano “fučka”? Ali pa, ko ti gre vse skozi eno uho noter, skozi drugo ven? Jaz sam sebi ne dovolim, da se bi jezil na nekoga.

To ne pomeni, da mi je vseeno in da me lahko ljudje teptajo. Tega jim ne pustim, še posebej pa ne pustim sam sebi tega, da ko sem utrujen in ko imam slab dan, da bi se potem zaradi tega znesel nad nekom drugim. Tega pri ljudeh ne maram. Vsakomur kdaj spodrsne. Ampak, če se pa to redno dogaja, da se ljudje obračajo po vetru, je pa druga stvar. Ogromno je seveda v karakterju. V moji družini nismo nikoli povzdignili glasu, vse se je dalo rešiti na nek normalen način. Najbrž sem to prevzel. Ne vem, enostavno sem pozitivec in tako smer želim ohraniti.

Se strinjaš z izjavo, da je tudi možgane potrebno trenirati, da začnejo razmišljati pozitivno in se naučijo samokontrole, da ne gojijo negativnih čustev?

Matej Markovič: Ja, sigurno. Konec koncev, če to ne bi bilo res, potem bi vsi tisti, ki so imeli doma takšne in drugačne travme, to prenašali naprej. Nekateri to preslikajo naprej s kakšnim izgovorom “saj to se je tudi meni dogajalo”, imamo pa ogromno ljudi, ki počnejo ravno obratno. Verjamem, da če se ljudje nekaj odločimo, lahko to naredimo.

Verjamem, da če se ljudje nekaj odločimo, lahko to naredimo.

Vsi, ki te poznajo, imajo o tebi pozitivno mnenje, kamorkoli greš, izžarevaš pozitivno energijo, motiviraš, vzpodbujaš… Ali sploh imaš kot človek kakšno negativno lastnost in kako se jo trudiš imeti pod nadzorom?

Matej Markovič: Ja, seveda jo najbrž imam. Moja žena bi rekla, da najprej skočim, potem pa rečem hop.

Prehitro daš obljubo in je potem ne držiš?

Matej Markovič: Ne, to niti ne. Obljube sicer kar poskušam izpolniti. Gre bolj za nedoslednost. Pri otrocih na primer velikokrat rečem: “Sedaj se bomo pa tega in tega držali”, potem pa pri mojem tempu, ki ga imam in teh nevihtah, ki se mi dogajajo v glavi, včasih pozabim. Rečem recimo en teden brez računalnika, pa je čez štiri dni nekdo na računalniku in jaz tega niti ne opazim in potem me žena opozori. To so tiste stvari.

Vsak ima slabe lastnosti. Ampak jaz mislim, da če ohranjaš tiste ta glavne dobre, da je to tisto, kar je vredno. Nihče pa ni popoln, daleč od tega.

Zadnja runda

Katera knjiga, film, oseba so te je najbolj motivirali oz. navdahnili?

Matej Markovič: Bral sem veliko. Precej všeč so mi recimo knjiga od Robina S. Sharme, Menih, ki je prodal svojega Ferrarija. On ima kar nekaj teh izpeljank. Te se mi zdijo takšne močne, življenjske. Tu in tam so malce za lase privlečene, ker težko vzhodnjaški način življenja preneseš sem na zahod. Ampak ima pa glavne stvari, ki se jih lahko na nek način držiš.

To so recimo osebe, ki želijo spremeniti svet na bolje, kot sta Anita Ogulin in Ana Luknar. To so vse osebe, ki jih jaz poznam, ki niso spisane v neki knjigi. Imam tudi od Dalai Lame in Ghandija tatuje, ker sta mi nek navdih. Ampak te osebe, ki jih pa jaz poznam, ki jih srečujem, so pa v bistvu realne.

Predvsem pa so mi bolj navdihujoče zgodbe. Zgodbe teh preprostih ljudi – za mene so oni pravi junaki. Zdaj, ko smo z Ano Roglovo posneli film, je bila premiera – 50 min film o Ani in meni. Ana je punca, za katero sem dirkal okoli Slovenije s kolesom, in ki ima težko, neozdravljivo kožno bolezen. V filmu vidiš, kaj oni vsakodnevno preživljajo. Pa je punca kljub temu pri 17 letih polna motivacije, ustvarjalna, pridna. Potem vidiš, da mi, ki tukaj dirkamo 3 dni, pa se mogoče včasih smilimo sami sebi, to ni nič. Ker jaz lahko kadarkoli neham dirkati in se vrnem nazaj v neko lagodno življenje, oni pa tega ne morejo. In zato so oni zame junaki.

Boš mogoče sprejel kakšno novoletno zaobljubo?

Matej Markovič: Vsakodnevno se zaobljubim, da bom čim boljši oče in partner. Poskušam ves čas, kolikor imam čas, verjeti v neke nove projekte. V glavi se mi dogajajo stvari. Nekatere tlijo tam že kar nekaj časa. Žal jih moram trenutno še držati na strani, ker nimam časa in energije, da bi jih izpeljal. Ampak vem pa, da bodo enkrat prišle na dan. Te majhne obljube so ves čas v glavi.

Absolutno, tega ni nikoli dovolj. Manjka to. Svetla točka bi bila, na primer, da bi čez eno leto ljudje, ko bi šli brskat na splet, namesto 24 ur vtipkali vašo stran. Da bi si z neko vsebino, člankom, ki bi ga tam prebrali, dali nek “bum” za cel dan. Da se motivira, da se spravi k sebi, da ko ima slab dan, se navdihne z neko pozitivno energijo. Se popolnoma strinjam, ker danes se prodaja samo črna kronika. Same slabe novice.

Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂

1
2
3
Deli
Prejšnji članekKaj nas lahko nauči Donald Trump?
Naslednji članekPartnerska zveza, ki vam jo bodo zavidali
Nejc Krumpačnik
Nejc je strokovnjak, predavatelj in svetovalec iz področij digitalnega marketinga. Podjetjem in posameznikom pomaga, da s pomočjo spleta povečajo svojo prepoznavnost, najdejo nove stranke in prodajo več. Je ustanovitelj blagovne znamke Motiviran.si in član ekipe KHD - Katzengruber Human Development.