Kdo je Matej Markovič?

Ne obstaja ravno veliko ljudi, ki bi bili – tudi na račun lastnega odrekanja in sprejemanja zahtevnih osebnih odločitev – tako zlahka pripravljeni na pomoč priskočiti tistim, za katere se zdi, da jim sreča v življenju nikakor ni naklonjena. Matej Markovič je zagotovo eden izmed njih.

Njegovo delo na področju humanitarnosti ni ostalo spregledano, saj je leta 2013 iz rok predsednika republike Slovenije prejel tudi priznanje za prostovoljsko delo na področju socialne dejavnosti. Da je Matej Markovič skromen in da ima razvit prefinjen občutek za empatijo ter sočloveka, je bilo jasno že takoj, ko smo ga zaprosili za intervju in mu na kratko predstavili naš projekt.

Ni ga zanimalo, kaj bo od tega imel on, koliko ljudi bo dosegla naša objava ali koliko bralcev imamo. Dovolj je bilo omeniti motivacijo ter pozitivnost in pogovor ob kavici je bil dogovorjen. Verjetno ni potrebno poudarjati, da je tudi to, navkljub odločnemu nasprotovanju, na koncu plačal sam. Ker je pač take vrste človek, da se mu kar zaiskri v očeh, ko vidi, da lahko drugemu že z majhno pozornostjo polepša dan.

Uvod

Na tvoji spletni strani piše, da si triatlonec, športni trener in maser ter prostovoljec. Kako si prišel od športnika, preko vrhunskega športnika in trenerja do prostovoljca?

Matej Markovič: Zadeva je bila čisto preprosta, kot sem tudi že večkrat povedal. V letu 2008/09, ko sem bil na vrhuncu, sem tekmoval v svetovnem pokalu in bil po rezultatih tudi najboljši na svetu. Glede na to, da sem tekmoval v zelo ekstremnih disciplinah, ki so zahtevale fizično, psihično in konec koncev tudi finančno velik zalogaj, sem se po vseh teh letih ekstremnih preizkušenj enostavno izčrpal in nisem več našel pravega smisla nadaljevati na ta način, ker je še vedno družina tista, ki mi je najbolj pomembna.

Če ti pri tem, karkoli že delaš, ne ostaja dovolj energije za družino, potem tega ne smeš delati oziroma moraš to početi manj. Takrat sem iskal nekaj novega. Pravzaprav sem že začel sodelovati na področju zamaškov. Zbiralo se je za Mašo iz Mežice. V to sem močno vključil vojsko, ki je še danes ključni faktor (transport, op. n.), da lahko dejansko zbiramo zamaške.

Če ti pri tem, karkoli že delaš, ne ostaja dovolj energije za družino, potem tega ne smeš delati oziroma moraš to početi manj.

Obenem sem, tako malo intermezzo, izkoristil moje takratno ime, da bi v Sloveniji poizkušal narediti nekaj ekstremnega. Šlo je za petkratni dobrodelni Ironman, ki sem ga povezal s humanitarnostjo, kar nekako predstavlja začetek, kako sem združil šport in humanitarnost, da sem kasneje lahko zgradil vse, čemur smo priča danes.

Kako si prej sploh združeval vrhunski šport in službo v vojski?

Matej Markovič: V Slovenski vojski sem zaposlen od leta 2004, a ne kot vrhunski športnik, pač pa sem skrbel za pripravljenost bodočih vojakov. Bil sem namreč inštruktor za šport v centru za usposabljanje, kjer sem imel res dobre pogoje, da sem lahko poleg dela tudi treniral.

To je bil v bistvu tisti osnovni pogoj, da sem sploh prišel tako daleč. Če bi bil zaposlen od sedmih ali osmih do štirih ali od devetih do petih, pa imel zraven še tri otroke oziroma štiri, kot jih imam zdaj, bi bilo to nemogoče narediti oziroma izjemno težko. Zahtevalo bi zelo veliko odrekanja.

Moram pa povedati, da je tudi takrat, ko sem vse skupaj začel, torej dosegati ekstremne rezultate in vključevati humanitarnost, bilo potrebno ogromno odrekanja in prilagajanj. Moj klasični trening je bil videti tako, da sem šel ob desetih zvečer ven v sneg ali dež tekat do polnoči, ker sem le takrat imel čas, saj je moja družina spala. Na tak način se to da.

Dolgo vseeno najbrž ne?

Matej Markovič: V bistvu imam srečo, da sem zgradil fizično bazo in zdaj to bazo samo ohranjam, saj se pri disciplinah, s katerimi se ukvarjam, 70 % dogaja v glavi. Glava je tista, ki ti pomaga preko vseh naporov in pragov bolečin, je pa res, da krajša kot je disciplina, večja je vloga fizične pripravljenosti in težje bi lahko to natreniral.

Osebno trenerstvo

Ko smo ravno pri glavi. Zase praviš, da si s svojimi varovanci kot osebni trener povezan na ravni človeškega telesa in duha, da jim poleg športnega znanja predajaš tudi filozofijo življenja in treniranja. Ali si že kdaj imel kakšen neuspešen primer preobrazbe?

Matej Markovič: Če govorimo o vadečih, moram povedati, da moj uspeh vrednotim s tem, koliko ljudi ostane v moji sredini oziroma trenira ob meni ali pa koliko ljudem sem na nek način spremenil življenje. Mislim, da sem tukaj zelo uspešen. Predvsem zaradi tega, ker biti danes trener je nekaj zelo, zelo kompleksnega, ker vsebino oziroma sam trening lahko prekopiraš iz interneta. To je popolnoma nesmiselno – sama vsebina treninga. Ogromno se dogaja v ozadju.

Kot se vidi že pri športnikih, nenazadnje pri Tini Maze ali pa sedaj pri Ilki Štuhec. Z drugačno mentaliteto so prišli drugačni rezultati.

Matej Markovič: Ja, seveda, saj to. O tem govorim. V ozadju se dogaja ogromno. Zato se sedaj vsi boljši športniki poslužujejo športnih psihologov in podobno, ker so ugotovili, da za zmagovalno špico ni več dovolj zgolj trd trening, pač pa še mnogo, mnogo več.

Kje pa misliš, da recimo povprečnim ljudem zmanjka motivacije?

Matej Markovič: Mislim, da se vse začne in konča pri cilju. Ljudje nimamo dovolj močnega cilja. Moja življenjska želja je na primer desetkratni Ironman – originalna verzija. Leta 2008, ko sem začenjal, je bil namreč zadnjič na sporedu v tej obliki, ki si jo jaz želim. Letos (v letu 2017, op. n.) se mi bo po devetih letih izpolnila želja, da grem v to in v bistvu sem do sedaj razmišljal samo o tem.

Mislim, da se vse začne in konča pri cilju. Ljudje nimamo dovolj močnega cilja.

Vem, da ko bom to naredil, bom na nek način lahko pospravil kolo, tekaške copate in kopalke, ter rekel: “Evo, naredil sem svoje!” Zato sem pripravljen nekaj delati. Pred sabo imam še dobre pol leta treninga. Težko je ob štirih otrocih, trenerstvu, pri polni zaposlitvi in zdaj celo še porodniški, kar mi otežuje sam trening, ampak dejansko se da. Če hočeš, se da.

Lahko svoj trenerski uspeh ovrednotiš tudi s številkami?

Matej Markovič: Moji vadeči niso profesionalni športniki. S slednjimi tudi ne želim delati. Ne zanima me – banalen primer – da nekdo svoj čas pri teku na 100 m izboljša iz enajst sekund na deset, pač pa me zanimajo ljudje, za katere vem, da imajo težave in si sami ne morejo pomagati. Njih želim usmeriti na pravo pot.

Trenutno je v mojem trenažnem procesu okoli 80 ljudi. Marsikdo od njih je v bistvu že naredil konkreten preskok, ne samo na treningu, pač pa tudi v življenju. Stvar je v tem, da šport ni nič drugega kot preslikava življenja.

Stvar je v tem, da šport ni nič drugega kot preslikava življenja.

Športniki so tipični primer tega. Mislim, da jih je kar nekaj takih. Je pa seveda res, da se vsem ne da pomagati.

Odklikaj na 2. stran intervjuja…