So to ljudje, ki enostavno nočejo pomoči?

Matej Markovič: V bistvu jo na nek način želijo, saj jo poiščejo, a niso vsi dovzetni za njo. Nekomu enostavno ne moreš pomagati. Tistemu, ki nima v glavi razčiščeno, ne bo zmožen pomagati niti celoten strokovni štab s psihologi, fizioterapevti in takšnimi ali drugačnimi trenerji vred. Tistemu, ki si želi in ima to v srcu, pa bo uspelo.

Ali prilagajaš način treninga glede na karakterje vadečih? Ali do njih pristopaš različno?

Matej Markovič: Ja, v vsakem primeru delujem po principu, da lahko deset različnih ljudi naenkrat dela vsebinsko isto vajo in naredi vsak zase maksimum, ker so vaje časovno določene. Se pravi – banalen primer – na primer maksimalno število tega in tega v dvajsetih sekundah oziroma eni minuti. Nekdo, ki je začetnik, bo naredil z določeno težo pet ali deset ponovitev, nekdo drug pa bo naredil drugačno število ponovitev. Dejansko pa jih moraš ves čas spremljati.

Imam poseben recept za bistvo trenerstva: tudi če imaš 25 ljudi na treningu naenkrat, moraš vsakega izmed njih v 45 minutah oziroma maksimalno eni uri, kolikor trening traja, vsaj enkrat ogovoriti. Da prideš do njega, da ga potrepljaš, da komu rečeš kakšno vzpodbudno ali ga “okrcaš” v dobrem smislu. Včasih pa moraš samo položiti roko kakšni dami na ramo, ker veš, da je imela težek dan, pa je to dovolj, da ona ve, da je tisti dan opravila svoje.

Športne poškodbe

Nisi bil le udeleženec velikih tekmovanj, temveč si se redno uvrščal na stopničke za zmagovalce, ali pa bil vsaj med najboljšimi. Leta 2009 si se odločil prekiniti vrhunsko športno kariero, predvsem zaradi naporov in družine. So bile mogoče za to krive tudi kakšne poškodbe? Kako se jim izogneš?

Matej Markovič: Ne, moram reči da ne. To pogojujem z glavo. Leta 2009 sem v dobrih štirih mesecih opravil 17 Ironmanov. To je nora številka. Ampak moram reči, da nisem imel nobene poškodbe. Potem pa sem imel konec leta 2009 nesrečno ljubezensko zgodbico, ki je bila dovolj, da mi je premaknilo stvari v glavi. Čisto nedolžna zadeva, a ti premakne stvari v glavi in dejansko se mi je telo porušilo. Sicer sem ga razmeroma hitro vzpostavil, a glava je popustila. S tem pa je tudi telo popustilo. Začelo me je boleti to in ono in četrto, nekaj je bilo tudi posledic preteklih naporov.

Hočem reči, da je tukaj glava tista, ki kontrolira naše telo. Ker naše telo za recimo deset Ironmanov – to je slabih 40 km plavanja, 1800 km kolesarjenja in 420 km teka – ni narejeno. Ampak glava pa zmore. Telo ti zelo hitro sporoči, da ima dovolj – že pred tretjino plavanja, da ga boli. Roke bolijo, ramena bolijo, noge bolijo, utrujen si in tako naprej. In glava je tista, ki dejansko reče: “Ne, ne, saj bo šlo, saj bo minilo!”

Dejansko je deset dni naporov eno samo valovanje. Padeš v eno takšno luknjo, se pobereš gor, si v enem takem svojem svetu, ko ti vse leti, ko te nič ne boli, potem čez trenutek spet padeš strmo navzdol. To moraš samo znati uravnavati, vedno moraš vedeti, da po vsakem padcu pride en dvig in moraš vedeti, kaj te čaka na koncu na cilju.

matejmarkovic
Foto: osebni arhiv Mateja Markoviča – www.matejmarkovic.com

Kaj pa, ko so v igri res kakšne poškodbe? Kako bi ti motiviral nekoga, ki ima denimo poškodbo kolena in ima veliko težav, da se vrne nazaj v šport, da dobi veselje, navdušenje?

Matej Markovič: Ločiti moramo poškodbo, kot je na primer poškodba strganih križnih vezi ali ko je poškodba takšna, ki ti popolnoma onemogoča športno udejstvovanje oziroma da bi le-to poškodbo samo še poslabšalo. Ne sme te miniti. Sedaj bom pretiraval, ampak konec koncev, če ne moreš teči, pojdi plavat ali pa, ko lahko uporabljaš samo roke, pojdi na trenažer. Karkoli, samo da lahko delaš. Ker je potrebno zapolniti glavo.

Mislim, da glede na to, da sem imel v  življenju na zasebnem področju kar velike težave, sem zmogel vse narediti samo zato, ker sem šel ven, ker sem šel športat, ker sem lahko prezračil glavo, da sem lahko trezno razmislil. Če imaš pa med štirimi stenami to napetost, ta napetost ne gre nikamor, ampak se samo še stopnjuje.

Če imaš pa med štirimi stenami to napetost, ta napetost ne gre nikamor, ampak se samo še stopnjuje.

Samo da se nekaj dela, istočasno pa se moraš seveda maksimalno potruditi, da poškodbo saniraš, da jo pozdraviš in potem začneš spet pametno delati. Da ni glava premočna, ker tukaj te lahko glava pokoplje, če se prehitro vrneš nazaj. Malo pameti, predvsem pa veliko vztrajnosti. Ker recimo, morate si predstavljati, kaj za enega vrhunskega športnika predstavlja poškodba in mu gre cela sezona. Kaj šele on doživlja. Ampak drugega nima, kot da vztraja, vztraja, vztraja in upa na to, da bo naslednjo sezono boljše.

Never give up?

Matej Markovič: Točno tako, čisti never give up.

Kakšno je tvoje mnenje o poživilih in športnih dodatkih?

Matej Markovič: Športni dodatek je lahko tudi Cedevita. Če pa govorimo o tistem, kar je na seznamu prepovedanih substanc, potem pa sem absolutno proti vsemu, saj to na nelegalen način pripomore k temu, da si boljši od drugih. Športni dodatki kot so proteini, aminokisline in podobno niso nujni. Konec koncev, če pogledamo naše orle in sokole iz preteklosti, so imeli izklesana telesa brez kakršnihkoli dodatkov.

Športni dodatki kot so proteini, aminokisline in podobno so priročni, niso pa nujni.

Stvar je v tem, da to ni nič drugega kot koncentrirani proteini, če govorimo o “proteinih”. Se pravi, jih zmeljejo in naredijo malo bolj dostopne, tako da tukaj ne nasprotujem temu, saj tudi sam uživam to zaradi tega, ker si včasih pač ne moreš neposredno po treningu ali pa v roku ene ure privoščiti zrezka s solato, kaj šele esencialnih aminokislin in ne vem česa še ne. So priročni, niso pa nujni. Daleč od tega, da bi bili nujni, še posebej, če govorimo o res rekreativnih športnikih.

Imam kar dovolj podpore s strani High5 TopAtlet, ki je moj dolgoletni sponzor na področju športne prehrane, ampak tudi sam, ko grem teči ali kaj podobnega, če res ni nujno, ne konzumiram niti energetskih napitkov. Se da na zelo preprost način, samo včasih je pač težje, ko so v igri večji napori. Kadar imam štiri treninge zaporedoma, mi včasih znese ravno toliko, da imam na voljo 45 minut, da oddam otroke, preden pridejo moji vadeči. Takrat poizkušam najbolje narediti trening za moč in po 45 minutah moram nekaj popiti, zato ker imam potem še štiri ure treninga. Če želim biti aktiven še štiri ure z ostalimi, je to nujno.

Prostovoljstvo in društvo Never give up

Spregovorimo še o Športno humanitarnem društvu Vztrajaj – Never give up. Kljub srčnim namenom je bila pot do tja najverjetneje težka, polna birokratskih preprek in pomembnih osebnih odločitev ter odrekanj. Kaj te je gnalo poleg notranjega zadovoljstva?

Matej Markovič: Na petkratnem Ironmanu se mi je porajala misel o tem, navdih za to ime pa sem dobil iz videa Nicka Vujačiča, ampak takrat smo društvo ustanovili bolj na področju zbiranja zamaškov. Seveda sem srečen, da sem imel podporo Slovenske vojske, da sem se takrat kakšno leto ali dve vozil po celi Sloveniji s kombijem in pobiral zamaške.

Tako sem spoznal Mašo Topler iz Mežice in potem Prašničevo Mašo, Mio iz Zagorja, pa Blanko in Iztoka Pratnemerja, ki sta bila prva v Sloveniji, ki sta zbirala zamaške. Z njima smo se nekako povezali in razmišljali o tem, kako bi lahko to počeli nekoliko bolj organizirano  kako bi lahko tistemu, za katerega smo takrat zbirali, še bolj pomagali.

Tako smo nekako potem začeli tuhtati, kako bi ustanovili to društvo. Moram pa reči, da je bilo potem birokracije res ogromno, preden smo ustanovili društvo in potem še leta in leta, da smo pridobili status humanitarne organizacije. Tako da je bilo to res kar nekaj dela in smo morali opraviti veliko dokazil in speljati precej projektov, da so nam na koncu “zaupali”.

Kje spoznaš ljudi, ki so potrebni pomoči in kako se odločiš, komu pomagati? Najverjetneje je pomoči potrebnih preveč, da bi pomagal vsem?

Matej Markovič: Mi smo v bistvu sedaj že tako prepoznavni, da nas ljudje sami kontaktirajo. Ampak še vedno se, kadar gre za večje projekte kot je Ruthin tek, ki ga imamo na Bledu, 10 krogov za 10 nasmehov ali pa Srce Slovenije, ko pomagamo tako velikemu številu ljudi, obrnemo na Anito Ogulin iz Zveze prijateljev mladine, na Ano Luknar (Anine zvezdice), na Rdeči križ ali na CSD, na neke inštitucije, ki so še vedno malo bolj kompatibilne, tako da imamo na nek način tudi mi neko varovalo.

Ker danes, četudi na področju humanitarnosti, so ljudje lahko precej podli, nizki in ne upamo si privoščiti tega, da bi nekdo kdaj s prstom pokazal na nas in rekel: “Temu ste pomagali, pa ne bi smeli”. Tako da imamo zadaj vedno ljudi, ki so za to usposobljeni in nam rečejo, ta in ta je sedaj potreben pomoči in pač mi pomagamo.

Kakšen se ti zdi odziv ljudi na takšne projekte? Bi lahko naredili še več?

Matej Markovič: Ja, mi smo vsako leto v porastu, kar se tiče udeležbe. Imamo klasiko, Ruthin tek pa 10 krogov za 10 nasmehov. Pri obeh smo lansko leto prebili meje. Lani smo na Ruthinem teku prišli skoraj do številke tisoč v treh dneh. To so aktivni udeleženci, ki pridejo na Bled. Tudi na 10 krogov za 10 nasmehov smo prebili mejo dva tisoč, pripravljamo pa sedaj nekaj posebnega – Srce Slovenije 3. Naš največji projekt, ki smo mu letos, v letu 2016, dali malo premora, ker nismo našli dobre ideje, ampak sedaj jo imamo in mislim, da bo nekaj posebnega.

Matej Markovič o družini

Imaš kar štiri otroke. Kako ti uspe usklajevati družino, službo, šport in prostovoljstvo?

Matej Markovič: Težko. Tukaj niso štirje otroci, ampak so otroci iz štirih različnih vez. Trije so pri meni, za dva imam polovično skrbništvo, tako da imam z njima stike vsak dan, oziroma en teden sta pri meni, en teden pri mamici. Tako da se konstantno menjavamo in tukaj niso samo štirje otroci, ki bi bili doma, ampak sem dejansko ves čas na poti in to je tisto, kar je težko. Še posebej, ker sem rekel, da je družina na prvem mestu. Šele potem pride humanitarnost in potem daleč za tem šele šport. V tem vrstnem redu. Ampak se da.

Tako bom rekel: kako pa lahko pride skozi dan in skozi življenje nekdo, ki ima prizadetega ali bolnega otroka, za katerega moraš vsakodnevno skrbeti od jutra do večera in ga ne moreš niti za minuto pustiti samega. Pa takih ljudi ni malo pri nas v Sloveniji. Kako lahko preživijo dan tisti, ki so na čistem socialnem dnu in lahko na dan zapravijo za hrano dva evra? Pač, da se… če veš kaj moraš narediti, moraš narediti, kajne?

 

Odklikaj na 3. stran intervjuja…

 

1
2
3
Deli
Prejšnji članekKaj nas lahko nauči Donald Trump?
Naslednji članekPartnerska zveza, ki vam jo bodo zavidali
Nejc Krumpačnik
Nejc je strokovnjak, predavatelj in svetovalec iz področij digitalnega marketinga. Podjetjem in posameznikom pomaga, da s pomočjo spleta povečajo svojo prepoznavnost, najdejo nove stranke in prodajo več. Je ustanovitelj blagovne znamke Motiviran.si in član ekipe KHD - Katzengruber Human Development.