Prehransko svetovanje in osebno trenerstvo
Kako zahtevno je bilo pridobiti naslov Strokovnjak na področju prehrane in trener z licencama NSCA – CSCS (Certified Strength and Conditioning Specialist) in FZS (Fitnes Zveza Slovenije)? Kaj te licence pomenijo v teoriji in kaj v praksi? Ti dajejo med ljudmi bistveno večjo prednost v smislu večjega zaupanja, kot naziv diplomant Fakultete za šport?
Mario Sambolec: Trenersko licenco FZS sem pridobil tekom študija na Fakulteti za šport, NSCA izpit sem opravil v Londonu, prvo stopnjo PN (Precision Nutrition) izobrazbe pa preko online izobraževanja.
Kako zahtevno je bilo? Si mislim, da se tu perspektiva spremeni, ko govorimo o nečem, kar nas iskreno veseli – nas izpolnjuje in poganja kri po naših žilah, kot si zapisal v prvem vprašanju. Ko govorimo o nečem takšnem, je želja po napredku – konstantno izobraževanje – prej logično in beseda zahtevno postane nekakšna podpomenka v procesu.
V teoriji so vsi naslovi že ok in nekoč so se mi zdeli (bolj) pomembni. Zato sem jih lovil. Danes vidim prednost v sposobnosti, kako pridobljeno znanje uporabiti na način, da pripelješ stranko do rezultata. To je pravzaprav bistvo, kajne? Komu koristiš, če si »genij« s petnajstimi titulami, a brez rezultatov (in pozitivnega vpliva na družbo). Slednji so tisti, po katere ljudje prihajajo k nam in sposobnost dostaviti jih, ne glede na posameznikovo stališče, ali trenutno stanje, bo privedlo do največ zaupanja v tvoje delo.
Komu koristiš, če si »genij« s petnajstimi titulami, a brez rezultatov (in pozitivnega vpliva na družbo).
Sam si bil član Slovenske košarkarske reprezentance v kadetski in mladinski kategoriji. Si že takrat razmišljal o tem, da bi ljudi ozaveščal o pravilni prehrani, športu, regeneraciji?
Mario Sambolec: Niti približno. Kot športnik sem se spogledoval z vrhunskostjo, a kot se je izkazalo le preko daljnogleda. Relativno visok rang tekmovanj, priznanja, nagrade, talent, ure in ure neprestanega treninga in tolčenje tiste žoge ob tla, … prepričan sem, da bo za večino mladih športnikov vse našteto pomenilo le odrekanja in s poškodbami povezane bolečine. Ne trud, ne visoke ambicije, te ne zaščitijo pred pomanjkanjem razvojne podpore, kamor spada tudi prilagojena prehrana, poleg primernega, široko zastavljenega in ne prezgodaj specializiranega treninga.
To lekcijo plačujem še danes, vsakič, ko me spomni bolečina v kolenih, gležnju, ki je bil operiran, večkrat izpahnjeni rami ter dislociranem hrbteničnem disku. Da o prebavnih težavah zaradi uživanja slabe hrane, polne sladkorja in predelanih maščob, sploh ne govorim. Itak je vseeno, lahko jem karkoli hočem, saj treniram 3 ure na dan, sem si govoril. Japajade …
Itak je vseeno, lahko jem karkoli hočem, saj treniram 3 ure na dan, sem si govoril. Japajade …
Iskreno si želim pomagati otrokom, mladostnikom in mladim športnikom ter njihovim staršem, da ne bi ponavljali enakih napak, kot sem jih »treniral« jaz. Takrat nam nihče ni ničesar povedal o prehrani, danes pa je strokovnjak že vsak, ki je prebral dva članka. Zato sem v tem kontekstu postal nekakšen vmesni »filter« s posebno funkcijo prečistiti vse informacije kaj bi bilo »treba«, je »nujno«, ali »brez veze« v najbolj smiseln in uporaben kontekst za posameznika.
Je košarka še vedno tvoj priljubljen šport? Si ostal v stiku z njo?
Mario Sambolec: Proti koncu športne poti sem košarko povezoval le še z bolečino. Tega se nasitiš. Nihče ne mara, da ga nekaj ves čas boli. Ne glede na vzrok bolečine – kolikor koli ljub ti je že bil – ga prej ali slej »zasovražiš«. To se je zgodilo meni. V bistvu sem se skregal s košarko.
Več let nisem prijel žoge v roke, kaj šele, da bi jo vrgel na koš. Niti košarkarskih tekem nisem obiskoval. Šele pred leti sem se postopoma vključeval v pogovore o košarki s svakom in občasno priključil družbi pri ogledu zanimivih tekem. Pred kratkim sem celo premagal dvanajstletnega nečaka 41 proti 26 v igri 1:1 s prilagojenimi pravili.
Zdrava prehrana
V enem izmed intervjujev si odlično definiral pojem zdrava prehrana. Dejal si: “Morala bi veljati sicer ozka, vendar splošna definicija zdrave prehrane; to je po moje stanje, kjer posameznik znotraj kaloričnega ravnovesja (kjer se niti ne redimo niti ne hujšamo) uspe telesu priskrbeti vsa potrebna hranila. Če nam to uspeva dolgoročno, potem bi lahko rekli, da se prehranjujemo zdravo”. Si mnenja, da se lahko tudi z zelo omejujočimi načini prehranjevanja (kot je npr. veganstvo, ipd.) zadostijo potrebe telesa po vseh hranilih? Dober primer izvajanja te prakse je na primer ultramaratonski kolesar Rich Roll, ki kljub veganskemu načinu prehranjevanja ostaja na vrhu kondicijsko najbolje pripravljenih ljudi na svetu.
Mario Sambolec: Zanimivo vprašanje. Nisem se še navadil, da me kdo citira. To definicijo sem dolgo koval in ponosen sem nanjo, saj po mojem mnenju povzame bistvo in ni omejena s katerim koli načinom prehranjevanja.
Pogosto pravim, da našemu telesu, našemu zdravju, ni mar za naše filozofiranje o prehrani. Kar brez izjeme potrebuje, so določena hranila, in danes vemo, katera ta so. Razlike med nami nastajajo v potrebah po energiji (kalorijah), aminokislinah (beljakovinah), določenih vitaminih in mineralih, … glede na spol, starost, cilje, stopnjo in vrsto telesne aktivnosti, ne nazadnje tudi genetiko.
Pogosto pravim, da našemu telesu, našemu zdravju, ni mar za naše filozofiranje o prehrani. Kar brez izjeme potrebuje, so določena hranila, in danes vemo, katera ta so.
Pogosto zanemarimo, da smo posledica naših prednikov. Naše »karte«, tako rekoč, so nam bile podeljene v zibelki in na njih nismo imeli vpliva. S tem mislim, da so različni ljudje različno prehransko »močni«, podkovani, manj izpostavljeni določenim primanjkljajem oz. lahko pri prehrani »goljufajo« bistveno dlje časa preden se, če sploh se, njihovo zdravje pritoži.
Takšne osebe obstajajo ne le pri prehrani, tudi pri treningu, v športu, poslu, … ko je lahko videti v teoriji vse »narobe«, pa vendar uspeva. Je genetski »superfrik«. Statistična anomalija. Vendar prav s takšnimi se radi primerjamo. So nam zanimivi, češ, če lahko on, lahko pa tudi jaz. Malo morgen.
Všeč nam je ideja, če je ta blizu naši filozofiji. Malo manj nam je všeč »drobni tisk«. Govorim iz izkušenj dela z vegetarijanskimi in veganskimi športniki – prav oni so tisti, ki so praviloma najbolj naučeni o prehrani. Najbolj v stiku s potrebami svojega telesa. Se zelo dobro zavedajo, katerih hranil jim utegne primanjkovati zaradi prehranskih odločitev in so jih pripravljeni pridobiti drugje. Pogosto v obliki dopolnil.
Lahko se odločiš, da nečesa ne boš jedel, ne moreš pa se odločiti, da tvoje telo ne potrebuje hranil, ki so na voljo v izločeni hrani. Potrebno jih je nadomestiti drugod, v uporabni obliki ter v zadostnih količinah. To je odgovorno in najboljši (športniki) so do svojega telesa ter zdravja presneto odgovorni. Naključna oseba, ki se odloči iz kakršnih koli razlogov in ne odvisno od načina, omejiti hranilno bogata živila znotraj konteksta naravne prehrane (meso, mleko, jajca, stročnice, kuhano hrano, …) to pogosto stori brez premisleka, kaj to v širši sliki pomeni – katera hranila utegnejo primanjkovati in s čim jih primerno nadomestiti.
Lahko se odločiš, da nečesa ne boš jedel, ne moreš pa se odločiti, da tvoje telo ne potrebuje hranil, ki so na voljo v izločeni hrani.
Kako pomembno se ti zdi področje prehrane v sodobnem svetu? Si tudi ti mnenja, da so naši dedje jedli bolje od nas? Kaj se ti zdi v današnjem svetu najbolj problematično v zvezi s prehrano ljudi – sporen izvor živil, GSO, količina sladkorja v prehrani, neuravnotežena prehrana ipd.?
Mario Sambolec: Vedno bolj. Razlog? Kot samoumevno razumemo tisto, kar nam je najbližje. Svojo družino, partnerja, prijatelje, … posteljo v kateri spimo in (kvalitetno) hrano, ki jo lahko po relativno ugodni ceni dobimo na vsakem koraku. Glede na to, kam se pomika trend, ki nas odmika iz kuhinj, nepredelanih živil in ruši pristen odnos do svoje hrane, ter kakšne zdravstvene posledice so neposredno povezane z uživanjem industrijsko plasiranih (uvoženih) zamenjav, bo področje prehrane v bodoče zelo verjetno eno ključnih za naš obstoj.
Morda sem s tem že podal del odgovora na vprašanje, kaj se mi zdi najbolj problematično. Ukvarjanje z GSO, sladkorjem, bio/eko, zajtrk ja, ali ne, so ogljikovi hidrati novi Joker, ali so izvor vsega hudega še vedno (živalske) maščobe … je v večji sliki splošnega zdravja podobno zgrešeno, kot svariti voznika, ki drvi po avtocesti s počeno pnevmatiko, da mu gori lučka za odprt prtljažnik.
Izgubljamo odnos do svoje prehrane. Iskreno, dol nam visi. Če ješ med tem, ko voziš in večino tvoje prehrane prihaja iz vrečk ter škatel, je prav vseeno, ali je tisti sendvič vegi, ali paradižnik na pici bio.
Če ješ med tem, ko voziš in večino tvoje prehrane prihaja iz vrečk ter škatel, je prav vseeno, ali je tisti sendvič vegi, ali paradižnik na pici bio.
Kakšno je tvoje mnenje o označevanju izdelkov v trgovinah? Zdi se, da je marketing opravil svoje. Na vsakem koraku lahko zasledimo EKO, BIO, brez maščob, z manj sladkorja ipd., podroben vpogled v sestavo jedi pa pogosto razkriva drugačno zgodbo kot privlačna embalaža.
Mario Sambolec: Nadaljujem odgovor na prejšnjo točko. Mislimo, da je marketing naš »gospodar« in ljudje le igramo vlogo žrtve. Oni so krivi, ker je povsod cuker in junk. Obrnimo to paradigmo naokoli: marketing nam da to, kar kupujemo. Če od jutri nihče več ne kupi naključne čokoladice, kako dolgo mislite, da jo bodo še izdelovali in prodajali? Komu? Prisiljeni se bodo prilagoditi in to tja, kjer je kupec. Najlažje je prevaliti odgovornost stran od svojih izbir. Ne storimo tega. Izberimo bolje.
Obrnimo to paradigmo naokoli: marketing nam da to, kar kupujemo. Najlažje je prevaliti odgovornost stran od svojih izbir. Ne storimo tega. Izberimo bolje.
Kaj to pomeni? Bolje po mojem tolmačenju ni (nujno) bio, eko, ali karkoli označeno, kot večvredno. Kaj pravite, da je za začetek dovolj dobro dosledno izbirati večinoma minimalno predelana naravna živila? Brokoli, jajca, normalne kose mesa, ne paštet, ali »posebnih« salam, polnovreden kruh s tradicionalno tremi sestavinami, ne deklaracijo na vrečki, ki je daljša od tega odstavka?
Trenutno izjemno priljubljena dieta je ketonska. Kaj meniš o njej, pa o številnih drugih dietah – videti je kot da se vsak dan pojavi kakšna nova?
Mario Sambolec: Diete so zgolj orodja v mojstrovem zaboju, kjer je mojster trener. Vse diete lahko delujejo, če se jih uporabi v primerni situaciji – za pravi vijak. Problem nastane, ko s kladivom, na primer, tolčemo povsod, ker smo prepričani, da je pa to najboljše orodje. Takrat postanemo nevarni in tako je tudi v primeru »ketonskega« kladiva.
Ketonska dieta je priljubljena zaradi specifičnega vpliva na sitost. V primerjavi z enako količino kalorij iz pretežno ogljikohidratne hrane, je občutek sitosti po bolj maščobno-beljakovinskem obroku, ki ga zahteva ketonski oz. LCHF način prehranjevanja, za večino pretežkih in ne pretirano aktivnih ljudi bolj izrazit. Zato so pri tej dieti lahko bolj dosledni, kajti, če si sit, boš manj jedel, to vztrajal početi dlje in posledično boš lažje shujšal. Preprosta matematika.
Odklikaj spodaj na 3. stran intervjuja…
