Leta 2004 si odprl tudi svoj klub, kjer si poučeval aikido po metodi Larryja Reynosa. Kakšen je bil odziv ljudi na takšno obliko športa?
Aleš Potrč: Ta stil je bil nekoliko bolj trd od tistega, kar smo trenirali prej, podoben temu, kar je v Evropi učil srbski mojster Ljubo Vračarevič, vendar s krajšimi gibi in vključenim japonskim orožjem. Odziv ni bil tako slab, se je pa moje življenje kasneje obrnilo v drugo stran in sem stvari malo opustil.
Očitno je športni duh resnično močno naseljen v tebi. Od aikida, ki si ga treniral v srednji šoli, preko kolesarstva in triatlona pa do bodybuildinga. Zakaj tako raznoliki športi? Kako oz. zakaj si izbral enega in drugega? Kako si doživljal te telesne spremembe, ki so posledica ukvarjanja s tako različnimi športi? Ti je kateri izmed teh povzročil kakšne poškodbe?
Aleš Potrč: Vsak šport je zanimiv in zmeraj iščem nove izzive, ko z enimi zaključim. Nisem eden tistih, ki bi se ustavil pri eni zadevi in firbec me vedno vleče naprej. Aikido je še zmeraj del mojega življenja, pa tudi drugi borilni športi, kolesarstvo sicer v manjšem obsegu, vendar se spet želi prikrasti v moje misli, prav tako nisem povsem pozabil na triatlon. Bodybuilding je bila čisto druga smer, povsem drugačen pristop in nekaj, kar me je zanimalo že dlje časa. Vse je imelo zame svoj čar in je bilo vredno mojega časa. Svetovni rekord je bil vsekakor tisti, ki je pustil največ negativnih posledic in je okrevanje trajalo zelo dolgo.
Kakšno je tvoje mnenje o poživilih, športnih dodatkih? V ekstremnem športu brez tega najbrž ne gre?
Aleš Potrč: Ko gre za vrhunske rezultate, bodo poživila zmeraj v igri. Lahko si zatiskamo oči, vendar so to dejstva. Če ne bi bilo tako, bi bile organizacije, kot je protidopinška komisija, nesmiselne. Povsem druga pesem so dodatki k prehrani, ki služijo bolj optimalnemu delovanju in se jih ljudje brez razloga bojijo, ker ne vedo, kaj to zares je. Naša naloga je ozaveščanje in pokazati ljudem, kaj je kaj.
Ekstremiste (ali pa zgolj zelo predane ljudi) imajo ljudje pogosto za malce nore, a jih po drugi strani tudi občudujejo. Si bil morda tudi sam deležen neodobravanja, pretirane skrbi ali kritik s strani bližnjih in drugih, ko si se odločil za bodybuilding ali pa nenazadnje za katerega izmed drugih športov?
Aleš Potrč: Seveda. Družina je tista, ki se vedno boji zate, ne glede na to, kaj delaš. Kljub vsemu so pa vedno stali za mano in me podpirali. Rekord je s seboj prinesel tudi kar nekaj nevoščljivosti, nesramnih jezikov in brihtnih glav. Vedno gledam na to nekako tako – vseh teh, ki so na široko odpirali usta, nisem videl narediti kaj podobnega. S kritiko se je potrebno naučiti živeti in iz nje pobrati korist, potem se lahko veliko naučimo in stvari izboljšamo.
S kritiko se je potrebno naučiti živeti in iz nje pobrati korist, potem se lahko veliko naučimo in stvari izboljšamo.
Kako je videti tvoj tipičen trening?
Aleš Potrč: Tipičen trening je z utežmi. To je tisto, kar imajo moji treningi skupnega. Sicer pa rad treniram in preizkušam različne načine, tako da ni nekega prav tipičnega treninga.
Nam morda zaupaš svoj jedilnik? Si hrano tehtaš? Ješ ob določenem času?
Aleš Potrč: Jem po večini čisto normalno, brez tehtanja in obremenjevanja. Vem, koliko česa rabim in se prilagodim na striktnejše načine le za doseganje določenih rezultatov, ko si jih zares želim.
Zasledili smo, da za zdravljenje preobremenitvenih poškodb mehkih tkiv v Fit Tovarni priporočate tehniko Active Release Techniques. Lahko poveš kaj več o tej tehniki? Je za fitneserje morda še posebej dobrodošla?
Aleš Potrč: ART (na kratko) poznam že mnoga leta in sodelujem tudi s strokovnjaki v tujini. Heather Pearson mi je priporočala predstavnika v Sloveniji, ker se s prejšnjim poslovno nismo ujeli. Je ena bolj efektivnih tehnik, ki jih priporočam vsem rekreativnim in profesionalnim športnikom, kot tudi tistim, ki trenirajo zgolj iz veselja do rekreacije. Sam bi si trenutno želel malo bolj fleksibilen urnik, da bi lahko izkoristil več priložnosti za terapijo.
Odklikaj spodaj na 3. stran intervjuja…