Aleš Potrč, FIT tovarna: “Slovenci niso pripravljeni plačati za dobro znanje, niti ga ne znajo ceniti.”

Kdo je Aleš Potrč?

Aleš Potrč je sinonim za motivacijo. Iz njegovih odgovorov je hitro moč razbrati, da se je v podjetništvo podal iz pravih razlogov – da bi pomagal drugim pri doseganju njihovih ciljev, pa naj gre za pridobivanje novega znanja ali izboljšanje zdravja in telesne pripravljenosti. Da pa ne bi ostal samo pri spodbudnih besedah, predstavlja tudi sam odličen zgled. Interesov ima toliko, da mu zanje preprosto zmanjkuje časa. Je podjetnik, športnik, motivator, osebni trener, družinski človek in še kaj bi lahko našteli.

Preizkusil se je v številnih športih, od aikida, kolesarjenja, triatlona, do bodybuildinga. Vedoželjnost ga spremlja na vsakem koraku. Izobražuje se doma in v tujini, strokovno znanje pa želi predajati tudi slovenski javnosti, zaradi česar pod okriljem Fit Tovarne, ki jo uspešno vodi, organizira številna predavanja. Ta dopolnjujejo storitev osebnega trenerstva, ki je na zavidljivo visokem nivoju. Za piko na i pa je tudi ponosen lastnik Guinessovega rekorda za najdaljši maraton na statičnem kolesu. Vabljeni k branju.

Intervju

Uvod

Kdo je Aleš Potrč v prostem času in poslovno? Kaj ga navdušuje, ob čem ga spreleti srh, kaj mu požene kri po žilah?

Aleš Potrč: Aleš Potrč je oče dveh prekrasnih hčera in mož zame najlepše ženske, kar jih poznam. To sem namreč zmeraj, ne glede na poslovni ali prosti čas. Nekako sem že pred leti svoje življenje spremenil v tolikšni meri, da sem tisto, kar me navdušuje, postavil na mesto službe. Tako lahko vsak dan počnem nekaj, ob čemer sem zares dobre volje in me izpolnjuje. Vedno manj časa imam sicer za vožnjo z motorjem in to je zares nekaj, kar mi požene kri po žilah in še zmeraj me spreleti srh ob uspehu tistih, s katerimi delam, bodisi športnikov ali tistih, ki uspejo doseči svoje cilje na drugih področjih življenja.

Podjetništvo

Predstavi nam blagovno znamko Fit Tovarna. S čim se trenutno ukvarjate, kaj se dogaja?

Aleš Potrč: FIT Tovarna je v mojih očeh povezujoč člen s tistim trdim delom in socialnim čutom, ki sem ga še kot otrok uspel ujeti preko svojega očeta. Želel sem ustvariti nekaj, da bi spomnil ljudi na čas velikih in uspešnih tovarn/industrije v našem mestu, s katerimi se lahko povežejo. Je znamka, ki stoji za prepričanjem o tem, da je pravo delo vedno poplačano, da ne obstaja bližnjic do velikih ciljev, temveč pomoč med ljudmi, druženje, smeh in seveda SINDIKAT (hahaha).

Ukvarjamo se z veliko stvarmi, ki pa imajo vse temelj na področju osebnih treningov. Tako še zmeraj ponujamo storitev osebnega trenerstva (po mojem mnenju) na zelo visokem nivoju in v pravem pomenu besede, izobražujemo ljudi na področju pravilnega treniranja, individualnega prehranjevanja za boljše življenje in seveda osebne trenerje na vseh področjih njihovega dela.

Slišal sem, da smo Slovenci precej zaprti in nismo pripravljeni zlahka plačati, da bi vložili vase, ko gre za izobraževanja in pridobivanje novega znanja. Ali tudi sam opažaš podobno? V Fit Tovarni ste pripravili številne seminarje. Kaj se je obneslo in kaj ne?

Aleš Potrč: Moja opažanja so zelo podobna. Ob vseh potovanjih in izobraževanjih zunaj Slovenije sem opazil zelo veliko razliko med tem, kar vidim doma in v tujini. Pri nas enostavno nismo pripravljeni plačati za dobro znanje, niti ga ne znamo ceniti. Ne čudim se, da toliko dobrih ljudi odhaja v tujino. Iz izkušenj vem, da lahko rastemo, osebnostno kot poslovno, le s konstantnim napredovanjem v znanju. In še zmeraj drži, da več kot se učiš, bolj jasno ti postane, kako malo veš.

Pripravili smo številne seminarje, lastne in tiste s tujimi strokovnjaki. Najtežji so bili tisti s tujimi strokovnjaki. Ljudje niso pripravljeni plačati za kvaliteten seminar, pripravljeni so plačati le za to, da naredijo čim manj za obnovitev licenc. To ni dobro za nikogar, ne za stranke s katerimi delamo v naši stroki in ne za poslovni razvoj na našem področju. Še zmeraj se trenerji, torej strokovni kader, raje hodi zabavat kot dejansko izobraževat. Nič nimam proti zabavi, le da je potrebno ločiti med tem, kaj nam prinese višji nivo storitve, ki jo ponujamo. Gre za investicijo v našo prihodnost.

In še zmeraj drži, da več kot se učiš, bolj jasno ti postane, kako malo veš.

Šport

Leta 2012 si se z najdaljšim maratonom na statičnem kolesu, na katerem si zdržal natančno 225 ur, 25 minut in 25 sekund, zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov. Kako ti je uspelo na kolesu preživeti polnih deset dni? Pri psiholoških pripravah ti je pomagal priznan psiholog, Zdravko Strniša. Kakšne mentalne priprave je zahteval ta podvig? Kako si sploh prišel na to idejo?

Aleš Potrč: Vse se je začelo na festivalu Športna pomlad leta 2011 in 48 urami na kolesu. Takrat smo organizirali manjšo skupino, ki bi naj bila skupaj na kolesu vseh 7 dni in bi s tem pomagali pri zbiranju sredstev v dobrodelni namen. 48 ur je bilo dovolj, da sem razmišljal o tem, kako dolgo lahko dejansko zdržiš na statičnem kolesu. Spremljal sem Jureta Robiča in Marka Baloha med dirko čez Ameriko (RAAM) in vedel sem, da je to hudičevo težko dejanje.

Ker sem kar nekaj kilometrov na kolesu vsako leto delal sam, mi je največji izziv predstavljalo konstantno okolje, zaprt prostor. Vedel sem, da tega brez priprav ne bi zmogel in ob brskanju po internetnih straneh sem naletel na gospoda, ki je postavil ta rekord – George Hood iz ZDA. V tistem trenutku je bil rekord 175 ur, ki ga je med mojimi pripravami podrl Italijan Patrizio Scirolli in mejo postavil na 224 ur.

Neskončne ure in kilometri na kolesu, trening v fitnesu in psihološke priprave z Zdravkom so na koncu prinesle nov rekord. Te izkušnje ne bi za nič na svetu zamenjal, ne bi pa je ponovil. Zdravko me je vodil skozi  avtogeni trening in mi pomagal svoje misli ob danem trenutku zbrati in jih uporabiti za čim hitrejšo regeneracijo. Tako sem v kratkih dnevnih pavzah za masažo uspel hitro pasti v globok spanec in se po določenem času prebuditi za nadaljevanje. Podrobnosti bi verjetno znal Zdravko veliko bolje opisati.

Vztrajnost je nekaj, česar nas v Sloveniji niso učili, tako kot se to učijo drugod po svetu.

Na začetku srednje šole si začel trenirati aikido. Svojega mojstra, Larryja Reynosa, si našel v ZDA. Dolga leta je bil ‘Sempai’ Stevena Seagala in je tudi sam igral v nekaj filmih. Kako je izgledalo to sodelovanje? Kakšne nasvete ti je dal o športu in o življenju nasploh? Kaj si se naučil od njega?

Aleš Potrč: Laryy Reynosa je bil zelo zanimiv možakar in mentor. Ni bilo enostavno sodelovati, ker je bila razdalja kar velika, vendar smo vseeno uspeli. Znotraj tega pa sem spoznal veliko zanimivih ljudi. Oliver Witte iz Nemčije, s katerim še zmeraj prijateljujeva, je bil eden tistih, ki je prav tako imel veliko vlogo pri vsem. Larry je imel zelo svojevrsten pristop, zelo strog in jasen. Še danes se velikokrat spomnim njegovih besed iz enega treninga: „Hold your line and protect it…“ in jih uporabim v poslovnem življenju. Ko si enkrat začrtaš pot, jo skušaš držati in zaščititi, podobno je tudi v zasebnem življenju. Vztrajnost je nekaj, česar nas v Sloveniji niso učili, tako kot se to učijo drugod po svetu.

 

Odklikaj spodaj na stran 2…

Facebook Comments

Nejc Krumpačnik

Nejc je glavni urednik in soustanovitelj medijskega portala Motiviran.si. Kot magister medijskih komunikacij ljubezen do medijskega ustvarjanja združuje z znanji s področja prodaje in digitalnega marketinga. Prepričan je, da nobene sanje niso dovolj velike, da si jih ne bi drznili sanjati.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja