Motivacija
Kako pomembna je motivacija za zdrav način prehranjevanja/življenja? Kako tvoja ekipa obravnava “težje” primere ljudi, ki sicer pokažejo željo po spremembi, a niso pripravljeni zanjo narediti ravno veliko?
Aleš Potrč: Motivacija – ne vem, če je to prava beseda. Bolj bi rekel, kako pomembno si je postaviti prioritete, med katerimi bi naj bil tudi zdrav način življenja. Motivacija pride s postavljenimi cilji, ki jih zasledujemo z močnim zavedanjem, ZAKAJ si jih želimo doseči. Prav na ta način se lotevamo tistih manj enostavnih primerov.
Motivacija pride s postavljenimi cilji, ki jih zasledujemo z močnim zavedanjem, ZAKAJ si jih želimo doseči.
Prvi korak je poiskati njihov veliki ZAKAJ in ciljem dodati težo. Ljudje delamo v osnovi vse na osnovi koristi (Kaj imam jaz od tega?!) in s tem, ko poiščemo korist, ki ima za nas visoko prioritetno vrednost, smo pripravljeni narediti, kar je potrebno, da cilj dosežemo. Motivacija je torej poznavanje in globoko zavedanje razlogov, iz katerih se odločimo za kak cilj.
Od kod pa ti črpaš navdih? Kdo ali kaj predstavlja tvoj vir motivacije?
Aleš Potrč: Huh…veliko stvari me navdihuje in vsak dan se pojavi kaj novega. Če pomislim daleč nazaj, sem imel veliko željo s tem, kar počnem, pomagati drugim oz. poskrbeti za neko korist. Zmeraj je bila ta ideja za vsem in danes le opažam in tuhtam, kaj zares manjka in se trudim prispevati svoj del.
Navdihujejo me ljudje, ki so svoj uspeh zgradili iz nič, s trdim delom, neprespanimi nočmi, skrbmi in lastnimi rokami. To so ljudje, ki mi vlivajo upanje, ki skrbijo za to, da se ne ustavim in si želim napredovati. Bi rekel, da so prav te osebe, nekatere širši javnost včasih bolj, včasih manj poznane, tisti pravi vir motivacije. Imam srečo, da lahko z njimi sodelujem na različnih projektih, jih vprašam za nasvet in kdaj pa kdaj z njimi le spijem kakšno kavo.
Navdihujejo me ljudje, ki so svoj uspeh zgradili iz nič, s trdim delom, neprespanimi nočmi, skrbmi in lastnimi rokami.
Kakšen odnos imaš s svojimi varovanci? Kako jih motiviraš, da vztrajajo pri vadbi in začrtanemu načinu prehranjevanja? Ali svojim varovancem osebno prilagajaš način treninga glede na njihov karakter ali druge značilnosti? Imaš različne pristope treninga zanje?
Aleš Potrč: Za vsakega je vse prilagojeno, noben program ni povsem enak drugemu, noben način prehranjevanja ni enak drugemu in zmeraj so potrebne prilagoditve. Delamo z ljudmi in tega se dobro zavedam. Pogovor, predvsem tisti del s poslušanjem, je osnova vsega. Vem, kako smešno se sliši, saj smo vendar trenerji.
Po mojem mnenju je velik del našega dela izven telovadnice, tam se odvijajo največje spremembe in telovadnica na koncu pokaže, kako dobro smo opravili naše delo na drugih področjih. Različne obveznosti, časovni okvirji, službe, družina, obremenitve… vse to vpliva na način treninga, ki je lahko iz tedna v tedna drugačen, če je to tako potrebno. Naša življenja niso konstanta in tudi naše prehranjevanje in trening ne moreta biti konstantna. Pri športnikih je malenkost drugače, pa vseeno zelo individualno.
Naša življenja niso konstanta in tudi naše prehranjevanje in trening ne moreta biti konstantna.
Družina
Poleg tega, da si uspešen trener in podjetnik, imaš tudi prisrčno družinico. Ženo Jasmino, s katero imata dve hčerkici. Kako uskladiš šport, delo in družino?
Aleš Potrč: Iskreno, skorajda mi ne uspe uskladiti vsega. Srečo imam, da sem našel ženo, kot je moja Jasmina, ki me tako podpira pri vsem, kar počnem. Uspeh si tako deliva, ker brez nje to ne bi bilo mogoče. Družina je zelo pomemben del mojega življenja in prav pogrešam čas z njimi, ki ga vedno primanjkuje.
Svoje urnike sem organiziral tako, da dva dni v tednu delam manj in smo mi več skupaj, skozi leto imam manj seminarjev čez vikend in se trudim, da sem čim več doma. S svojim podjetjem pa pride tudi velika odgovornost in ni zmeraj združljivo z željami na družinskem področju.
Bi rekel, da so ti družinske vezi (brat Marko je znan radijec, svakinja Lili Žagar znana TV voditeljica) v pomoč ali da te prej ovirajo v poslovnem svetu? Si se kaj naučil od njiju?
Aleš Potrč: Marko je bil in še vedno je moj veliki junak, sej veš, kot superheroji na TV. Odkar se zavedam, ga občudujem in vedno sem si želel vsaj malo biti tako kot on. Bil je moj prvi pravi učitelj, tisti, ki mi je izbral ime in mi vedno stal ob strani, res vedno. Sicer sem večkrat čutil, da stojim v njegovi senci, vendar je to bila dobra senca in mi je nemalokrat koristila. Javno nastopanje in govor je nekaj, kar sem se večinoma učil od njega – bi si upal trditi, da uspešno.
Tudi Lili je super in sem se kaj naučil. Poslovni svet je vedno prepleten s poznanstvi, ki mi jih je, na nek način, vsaj v Sloveniji, omogočilo tudi to, da je Marko moj brat. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem sicer svoje prve prave karierne korake naredil v tujini, kjer mi je Marko bil zares dobra podpora, ne pa tudi ime, ki bi mi lahko odpiralo vrata.
Zadnja runda
Nauči me nekaj, kar še zdaleč ne ve vsak, ki se ukvarja z bodybuildingom.
Aleš Potrč: Praktično vsak, ki se ukvarja s tem športom, ima eno obliko motnje hranjenja. Bodybuilding je čudovit šport, v katerem se marsikateri trener ne zaveda svoje odgovornosti, ko dela s športniki. Prehranski načrti, ki jih videvam, so včasih vse prej kot primerni za šport in bolj naravnani v sistematično uničevanje kot pa dober rezultat. Vse prevečkrat so diete preveč ekstremne in puščajo ogromno negativnih posledic, posebej pri ženski populaciji.
Priporočaj mi knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak, preden se odloči zakorakati v fitnes.
Aleš Potrč: Getting things done od David Allen je nekaj, kar bi znalo biti koristno. Glede na to, da se velika večina tistih novih obiskovalcev z novoletnimi zaobljubami kaj hitro vrne na stare tire, bi ta knjiga bila res marsikomu potrebna. Stvari je enostavno potrebno narediti.
Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živiš? Imaš svojega najljubšega? Morda še zaključna misel?
Aleš Potrč: O ja… eden, ki mi je vedno ostal v spominu, je iz majhne knjige o Aikidu in pravi takole: “Veliko je poti, ki vodijo na vrh iste gore. Vsi, ki prispejo na vrh, gledajo enako luno.” Če se ne motim, je sicer izpeljanka iz japonskega pregovora, ki govori o različnih religijah in da vse vodijo v nebesa.
Veliko je poti, ki vodijo na vrh iste gore. Vsi, ki prispejo na vrh, gledajo enako luno.
Ta izpeljanka mi je bila všeč, ker omogoča mnogo različnih poti, individualnih, povsem svojih, do cilja. Govori o tem, kar danes predavam in učim, da ni le ena pot pravilna in ne obstaja en način življenja, ki je vsem skupen in bi lahko držal za vsakega od nas. Vsak ima svoje potrebe, svoje obveznosti, svoje skrbi in temu je potrebno prilagoditi naš pristop, da bomo dosegli dolgoročno zadovoljstvo – boljše življenje.
Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂