Kdo je Nenad Vladić?

Nenad Vladić je oseba, ki vam bo pomagala odkriti vaš talent in vas popeljala na novo, lepšo življenjsko pot, polno priložnosti in pristne ljubezni. Preko individualnih srečanj ali udeležbe delavnic boste z njegovo pomočjo odšli v svojo podzavest in na plano zbezali tisto, kar vas v resnici dela vas.

Odkrili boste svoj talent, se opogumili izstopiti iz povprečja in se naučili dosegati vrhunske rezultate. Dovolite Nenadu, da vas preko intervjuja popelje na čisto novo pot vašega pogleda na svet in vas same. 

Vabljeni k branju!

UVOD

Kdo je Nenad Vladić v prostem času in poslovno? Kaj ga navdušuje, ob čem ga spreleti srh, kaj mu požene kri po žilah?

Nenad Vladić: Moram priznati, da se v mojem primeru poslovni in prosti čas skozi dan vedno izmenjujeta in dopolnjujeta. Med njima ni strogo začrtane meje, pa vendar primesi globalne miselnosti, v kateri je vse podvrženo delu, tudi ne. Zame je ves čas, čas ustvarjanja.

Če se vozim v kakšen oddaljen kraj, v avtomobilu preko Youtube kanala poslušam kakšno predavanje, intervju ali avdio knjigo. Kjerkoli sem, rad opazujem okolico in odzive ljudi.

Ljudje nosimo v sebi številne pomisli, misli in razmišljanja, a jim vse premalo posvečamo pozornost, ki si jo zaslužijo, kajti vsaka naša misel ima lahko izhodiščni potencial za idejo, razrešitev kakšnega negativnega programa in duhovni napredek.

Zato si jaz, kolikor je pač mogoče, vse zapisujem. Uživam v igri s svojimi otroki in se od njih učim radosti, ki je otrokov glavni motiv za vnovično postavljanje in osvajanje ciljev. Izkušnja radosti ima namreč za otroka veliko večjo vrednost kot mogoča bolečina, ki jo lahko utrpi pri svojem podvigu. In celotna perspektiva novodobnega človeka bi bila povsem drugačna, ko bi se tega zavedal.

DINAMICA

V okviru svojega podjetja Dinamica poskušaš odkriti talent svojih strank in jim pomagaš na poti do izpopolnjenega življenja. Zaupaj nam, kako poteka tvoje delo, ko te nekdo kontaktira, da želi tvojo pomoč?

Nenad Vladić: Moj odnos do vsakega posameznika je neposreden, v enaki meri, kot je neposredna moja knjiga Od talenta do uspeha. Zanjo bralci pravijo, da kaj tako direktnega s področja motivacijske literature še niso brali. Utemeljena dejstva z oprijemljivimi primeri, brez vnašanja elementov nepotrebne megle.

Odkrivanja talenta se s posameznikom lotiva v odvisnosti od tega, v kateri fazi odkrivanja se nahaja oz. kaj je botrovalo njegovi želji za vsesplošno preobrazbo. Vzemimo za primer, da je posameznik na začetku poti, brez jasno izražene želje, kaj si želi.

V procesu odkrivanja talenta posameznika najprej usposobim, da se nauči prisluhniti sebi. To je sploh prvi korak samospoznanja, predpogoj, da se odpravimo na dogodivščino. Cilj je, da se v tej fazi posameznik sooči sam s seboj – s svojimi izgovori, strahovi, napačnimi prepričanji in negativnimi programi, ki so pridobljeni do 7. leta starosti, ko mehanizem za kritično presojo informacij še ni bil zadosti oblikovan.

Potem naučim posameznika čustvovanja in razumevanja osnovne sestavine čustvovanja – ljubezni, s čimer dobi posameznik možnost drugače doživljati sebe in svet okoli sebe. Ker imamo informacijo o ljubezni, kot višji človeški vrednoti, shranjeno v kolektivnem spominu, je ta odgovor za marsikoga popolnoma pričakovan, sočasno pa je ob upoštevanju današnjega časa popolnoma nerazumljiv. Kajti številni jo izgovarjajo, toda nihče je ne razume.

Številni ljubezen izgovarjajo, toda nihče je ne razume.

Ljubezen se je iz vsakdanjega stvarnega življenja preselila na televizijske zaslone, kino platna in oglasne panoje. Ljubezen je prenehala obstajati kot energija – postala je samo stilski okras. Toda kako pomembna je, govori glasbenik Uroš Perić, ko pravi: »Če bi kdorkoli, ki ga spoštujem, danes potrkal na moja vrata s prošnjo, naj mu posnamem klavirsko skladbo, bi to storil zastonj. Taka miselnost mi je omogočila, da sem od navdušenega poslušalca džeza glasbe v otroštvu napredoval tako daleč, da imam danes možnost nastopati in izdajati svoje zgoščenke. Ker sem začel igrati iz ljubezni, nisem niti za trenutek razmišljal o denarju. Samo igrati sem želel.«

Ljubezen je prenehala obstajati kot energija – postala je samo stilski okras.

Sledijo različni pristopi za ugotavljanje talenta, s ciljem čustvene izpolnjenosti, ko posameznika preplavi do tedaj neznana energija. V zaključni fazi opredeliva veščine, na katerih bo potrebno delati in vzpostaviva tehnične korake do končnega cilja, tj. udejanja talenta v realnem življenju.

Koliko ljudem ti je že uspelo pomagati najti talent in smisel v življenju? So bili tudi kakšni neuspešni primeri?

Nenad Vladić: Moram priznati, da sem bil sprva tudi sam v dvomih, kakšen bo odziv, kajti sistem in družbeni aparat vsiljuje paradigmo, da je talent samo tisto, kar se prodaja: ples, filmska igra, petje in igranje inštrumentov. Po drugi strani pa me je ravno to gnalo naprej, saj veliko ljudi pod tem vplivom zakoplje svoje talente in trpi celotno življenje.

Če snamemo medijska očala, se bo pred našimi očmi razkrilo nešteto drugih talentov. Lahko imate odlične vodstvene ali organizacijske sposobnosti, vedenje abstraktnega razmišljanja, poslušanja in razumevanja ljudi. Radi kuhate, se učite tuje jezike, šivate, likate? Imate žilico za idejnost in izumljanje? Čutite strast pri dolbenju lesa, pridelovanju medu ali oblikovanju embalaže? Vse našteto in še več so talenti, ki so popolnoma enakovredni družbeno normiranim talentom.

Vsi talenti so popolnoma enakovredni družbeno normiranim talentom.

Recimo Katarina Venturini mi je o talentu zaupala tole: »Nekdo je nadarjen za pripovedovanje vicev ali zna začutiti, kdaj potrebuješ objem. Nadarjenost je lahko osebna vrlina. Uspeh je nekaj subjektivnega. Talenti, ki jih imamo, so različni. Mogoče nekdo s svojim nasmehom prikliče sonce v sobo, in že to je dovolj. To je lahko tvoj talent.«

Vsak talent nosi v sebi zametek spremembe, ki se pozitivno kaže v celotni posameznikovi osebnosti in na vseh področjih njegovega življenja. Torej ne glede na to, kako se nam zdi majhen in da ni v duhu časa, lahko že čez nekaj časa postane ogromen in zelo pomemben.

Na mojo veliko radost so uspeli številni. Recimo včeraj mi je pisala gospa, ki je iz percepcije vsakdanjega človeka zaprla izredno uspešen privatni posel in se odločila utreti pot svojemu talentu. Odpovedala se je materialnemu udobju in varnosti, si obrazložila svoje strahove in zbrala pogum, da bi zaživela sebe. Ali ni to čudovito? In vsak dan prejmem sporočilo s kakšno podobno vsebino. Življenje je čudež!

DELAVNICE

Organiziraš tudi delavnice, ki so namenjene tako posameznikom, ki iščejo svoj talent in pogum, kot tudi podjetjem, ki si želijo bolj motivirane in zadovoljne zaposlene. Kdo so najpogosteje udeleženci tvojih delavnic?

Nenad Vladić: Motivi posameznikov so različni. Srečujem ljudi, ki so se odločili za napačen poklic in svojega življenja ne želijo zapraviti med opravljanjem poklica, ki jih ne zadovoljuje. Prihajajo ljudje, ki ne vedo, kaj bi počeli s svojim življenjem, s svojimi čustvi. Ljudje, ki imajo cilje, toda ne vedo kje in kako se lotiti. Ljudje željni, da rešijo nekatere svoje probleme. Kontaktirajo me ljudje, ki kljub temu, da so dobro situirani, občutijo praznino in bolečino. Takšnih primerov je v zahodnjaškem svetu zelo veliko.

Motiv podjetij pa je z mehkimi posegi doseči boljše rezultate poslovanja, zato skupaj s podjetjem poskušamo delovati v dveh smereh. Na eni strani doseči večjo kreativnost, izboljšati učinkovitost, zmanjšati izostanek zaposlenih z dela in zmanjšati izgube, na drugi strani pa doseči večjo zadovoljstvo strank. Za to je potrebno v delovni proces aktivno vključiti zaposlene, prebuditi v vsakem posamezniku njegove najboljše potenciale, s čimer posledično začne premagovati ovire, razmišljati idejno, prevzemati pobudo in aktivno iskati načine za izboljšanje delovnega procesa.

Zaposleni, ki se udeležujejo delavnic, ki jih organizirajo podjetja, so najbrž večinoma v to nekako “prisiljeni”. Kakšne so tvoje izkušnje predavanj v podjetjih? So zaposleni odprti za nova znanja ali pogosteje zgolj pogledujejo na uro?

Nenad Vladić: Ljudje v delovnem procesu se nič kaj ne razlikujejo od ljudi, ki se samoiniciativno odločijo, da pri meni poiščejo pomoč. Glede na sploščenost družbene ureditve v Sloveniji, kjer recimo lahko v isti kavarni srečate ljudi različnih poklicnih profilov (mehanika, umetnika, športnika in politika), se izzivi posameznika posledično ne razlikujejo. V današnjem času imamo torej vsi podobne izzive, seveda v odvisnosti od specifičnih okoliščin, preteklosti in dane osebnosti.

Vsi si želimo več radosti, ljubezni, svobode, ustvarjalnosti, sočutja, pristnosti, dobrote. In to ne samo v simboličnem smislu, ko so vse naštete rešilne besede pod kontrolo tržnega in medijskega aparata postale izlizane fraze. Ampak v tistem najvišjem univerzalnem smislu, ko se posameznik žrtvuje za svojo družino. Ko si želi premagati osebno stisko. Ko poskuša povzdigniti v tla uprto glavo in prepoznati svoje najboljše sposobnosti in veščine. Ko se ne zadovolji s serviranimi informacijami iz mašine, ampak išče in raziskuje, da bi našel sebe in svoj smisel. Ko si postavlja Kantova vprašanja: kdo sem, od kod sem in kam grem. In vsak človek se vsaj enkrat v svojem življenju najde pred naštetimi vprašanji.

Rad delam z zaposlenimi, ker na takšen način vzpostavim stik tudi s tistimi, ki jih na svojih predavanjih ne srečujem, za kar obstaja več razlogov. Eni so toliko vpeti v svoje vsakodnevne obveznosti, zato, kot sami pravijo, »nimajo časa«. Ta fraza je postala del vsakdanjega besednjaka in hkrati sporazumevalni vzorec današnje družbe, v kateri je naglica eden od količnikov vrednotenja posameznika. Bolj, ko ste zasedeni, več veljate v očeh drugih. Nihče nima več časa za nikogar, tudi zase ne.

V današnji družbi je naglica eden od količnikov vrednotenja posameznika. Bolj, ko ste zasedeni, več veljate v očeh drugih.

Drugi se odloči poiskati dežurnega krivca, ki je po njegovem prepričanju odgovoren za brezizhodno stanje, v katerem se je znašel. V to mu ni treba vložiti preveč truda, saj grešnih kozlov ne manjka: ljubezni nesposobni starši, nerazumevajoča in omejena okolica, družbena kriza, skorumpirana država, teorije zarote ipd. Potrditev o svoji nezmotljivosti zlahka dobi tudi v okolici, kjer se množica oseb poslužuje identičnih izgovorov.

Tretji zaradi svojega napuha in samovšečnosti ne dopuščajo možnosti, da bi jim kdo kaj koristnega povedal, saj »oni že vedo, kaj je prav.« Vzrok vsemu pa sta vedno stiska in strah. Strah pred neuspehom. Strah pred osamljenostjo. Strah pred intimnostjo. Strah pred posmehom. Strah pred smrtjo. Strah pred življenjem. Strah pred svobodo. Strah pred spremembami.

In radosten sem, ko dobim priložnost, da jih soočim z njihovimi strahovi. Kajti strah ni nič drugega, kot priložnost za prepoznavanje naših slabosti in njihovo pretvarjanje v naše prednosti. To potrjuje tudi Marie Curie, edina ženska, ki je Nobelovo nagrado prejela kar dvakrat, ko pravi: »Ničesar v življenju se ni treba bati. Vse je treba samo razumeti.«

Strah ni nič drugega, kot priložnost za prepoznavanje naših slabosti in njihovo pretvarjanje v naše prednosti.

Odklikaj na 2. stran intervjuja…