Psihološke metode
Pri svojem delu uporabljaš transakcijsko analizo, vedenjsko kognitivno terapijo, pozitivno psihoterapijo in nevrolingvistično programiranje. Kako se te metode med sabo razlikujejo po izvedbi? Kako se ločijo po primernosti za različne skupine pacientov? Kdaj se katera uporablja?
Katja Z. Istenič: Vsaka izmed smeri ima veliko odličnih tehnik. Vsaka ima torej svoje prednosti in pa tudi svoje pomanjkljivosti. Močno dvomim, da se da le z enim pristopom uspešno delati z vsemi ljudmi. Pri svojem delu tako prehajam med različnimi pristopi glede na klienta, s katerim delam, in njegovo vrsto problema.
Če počnemo le tisto, kar smo vedno počeli, bomo dobili tudi iste rezultate. Le preko preizkušanja novih možnosti lahko dosežemo spremembe, ki si jih želimo.
Nekateri ljudje so bolj vizualni tipi. Njim zato večkrat kar narišem, saj tako lažje razumejo, kaj se recimo dogaja z njihovim odnosom. Nekateri se dobro odzivajo na zelo jasno postavljene okvire, zato pri teh terapijo izvajam bolj strukturirano. Drugi so bolj čustveni in jim odgovarja drugačen način dela. Nekateri imajo radi domačo nalogo, ki jo nato tekom tedna izvajajo, medtem ko drugim to sploh ne ustreza. Svoj način dela torej prilagodim glede na posameznega klienta in njegov problem ter glede na to, na kaj se najbolje odziva.
Na katerih področjih življenja imajo odrasli ljudje s službami in družinami (ljudje, ki jim v resnici na videz ne manjka prav nič) največ težav, stisk?
Katja Z. Istenič: Največ stisk imajo na področju samozavesti in odnosov, zlasti uspešnega reševanja konfliktov, izražanja svojih želja in ustvarjanja ljubečih odnosov.
Kateremu področju psihologije namenjaš trenutno največ pozornosti (družinski odnosi, starševstvo, samozavest, obladovanje čustev ipd.)?
Katja Z. Istenič: Ukvarjam se z raznimi področji psihologije, največ pozornosti pa trenutno posvečam samozavesti, saj vidim, da ima ogromno ljudi ravno s tem največje težave. O sebi imajo zelo slabo mnenje in težko rečejo ne. Vodim skupino za samopodobo ‘Prijazen do sebe‘, kjer se udeleženci naučijo, kako biti ljubeči do sebe, kako premagati občutke krivde, kako se postaviti zase in kako se počutiti dobro v svoji koži. Ker pa sem želela, da ta znanja dosežejo čim več ljudi, sem pred meseci ustanovila tudi Facebook skupino ‘Hočem več samozavesti‘, kjer vsak teden objavim kratke in učinkovite trike za višjo samozavest.
Problematika čustvenega izsiljevanja
Za sabo imaš ogromno javnih nastopov, delavnic in srečanj, kjer veliko govoriš o čustvenem izsiljevanju in vzbujanju občutkov krivde. Se ti zdi, da je postal to velik (morda celo glavni) problem sodobnih odnosov v družbi, še posebej v družini? Verjetno obstaja mnogo ljudi, ki ravno zaradi teh občutkov niso (v celoti) izkoristili svojih potencialov, zaradi česar živijo z občutki obžalovanja, neizpopolnjenosti in so nesrečni. Imaš morda kakšen predlog, kako generalno odpraviti to težavo?
Katja Z. Istenič: Res je, zelo pogosto opažam, da drugim ugodimo zaradi občutkov krivde in ker mislimo, da ‘moramo’. Če to počnemo zelo pogosto, lahko postopoma začnemo izgubljati sami sebe. Če je naš prvi odziv na neko prošnjo avtomatično: »Seveda!«, pogosto povsem pozabimo sami sebe vprašati, kaj pa si pravzaprav želimo. Ker želimo biti sprejeti s strani drugih in jim ugoditi, poteptamo svoje želje in sami sebe.
Res je, zelo pogosto opažam, da drugim ugodimo zaradi občutkov krivde in ker mislimo, da ‘moramo’. Ker želimo biti sprejeti s strani drugih in jim ugoditi, poteptamo svoje želje in sami sebe.
Ko delam s klientom v terapiji, ki imajo težave ravno s tem, najprej skupaj ozavestiva situacije, ko drugim največkrat ugodi. Nato pričneva raziskovati, kaj pa so njegove želje. Klientu predstavim razliko med zdravo in nezdravo krivdo, nato pa skupaj opredeliva, kako nezdrava krivda vpliva na njegovo življenje.
Klient tako pričenja prepoznavati nezdravo krivdo in se uči, kako se nanjo ustrezno odzvati. Istočasno raziskujeva tudi, kako lahko bolje skrbi zase – tako čustveno kot tudi fizično in mentalno. Klient se uči, kako naj opusti pretirane skrbi in obremenjevanje z mnenji drugih ter izkoristi svoj potencial in se prepusti tudi prijetnim občutkom.
Psihološke delavnice
Kakšni so odzivi ljudi na razne psihološke delavnice in predavanja, ki jih organiziraš? Si zadovoljna z obiskom in sodelovanjem ljudi?
Katja Z. Istenič: Ja, zelo sem zadovoljna tako z obiski, kot z odzivi. Ko sem pred leti šele začela z organizacijo delavnic, sem imela kot večina terapevtov sprva težave, kako z vabilom doseči čim več ljudi. Tu so mi močno pomagala predvsem izobraževanja. Ko sem se naučila, kako najbolje napisati vabilo, da je privlačno za druge in jih pritegne, je bil odziv takoj bistveno večji.
V interakciji z ljudmi na delavnici zelo uživam in rada vidim, ko so z delavnico zadovoljni. Moje glavno načelo na delavnicah je, da se krajši čas posvetimo sami težavi (npr. čustveno prehranjevanje, burni jezni izbruhi), večji del delavnice pa nato namenimo rešitvi te težave (npr. konkretna tehnika za prenehanje s čustvenim prehranjevanjem, učinkovita strategija za zdravo izražanje jeze). Nisem pristaš nekih splošnih neuporabnih napotkov, zato udeležencem rada podam konkretne strategije, ki jih lahko že naslednji dan uporabijo.
Ali meniš, da Slovenci premalo damo na izobraževanje o psihologiji, na udeleževanje raznih seminarjev ali pridruževanju skupinam za samopomoč ipd.?
Katja Z. Istenič: Mislim, da se to zelo hitro spreminja. Zanimivo mi je, ko vidim različne odzive svojih klientov. Opažam, da je z leti vedno manj tistih, ki dejstvo, da hodijo na terapijo, skrivajo pred drugimi. Precej več je tistih, ki drugim ponosno povedo, da delajo na sebi in se pohvalijo s spremembami, ki so jih že dosegli. Nekateri druge tudi spodbujajo, da tudi sami obiščejo dobrega terapevta in se proaktivno lotijo reševanja recimo partnerskih težav.
Opažam, da je z leti vedno manj tistih, ki dejstvo, da hodijo na terapijo, skrivajo pred drugimi.
Odklikaj spodaj na 3. stran intervjuja…