Kako je videti tipičen LCHF jedilnik?
Kako izgleda tvoj tipičen dnevni jedilnik? Katero jed si najraje privoščiš?
Staša Grom: Včasih sem prisegala na obilen zajtrk in se trudila zaužiti štiri do pet obrokov dnevno. Odkar se prehranjujem po načelih LCHF, mi hrana zjutraj več ne paše, pa tudi čez dan zaužijem manj obrokov kot prej, najpogosteje le enega ali dva, ki sta seveda ustrezno energijsko bogatejša. Recimo zdaj, ko odgovarjam na to vprašanje, je ura pet popoldan, moj prvi obrok pa bo šele čez kake pol ure.
Recimo zdaj, ko odgovarjam na to vprašanje, je ura pet popoldan, moj prvi obrok pa bo šele čez kake pol ure.
Če uživamo pretežno ogljikohidratno prehrano, smo lahko že nekaj ur po obroku spet lačni, pri LCHF-prehrani pa se to ne dogaja in je ekstremna potreba po hrani zelo redka. Telo namreč zelo hitro preklopi na lastne maščobe, če ne dobi energije iz hrane, zato je način LCHF tako učinkovit za hujšanje oziroma vzdrževanje telesne teže. Tudi nihanj energije ni več.
Dan začnem s kozarcem vode in skodelico kave z malo sladke smetane. Običajno sledijo na maslu pečena jajca z zelenjavo. Mesa ne pojem veliko, uživam ga le nekajkrat na teden (ne zato, ker bi bilo z njim kaj narobe), najraje pa izbiram mastne kose, kot so piščančja bedra, svinjska rebra in podobno. Poleg tega uživam ribe, sire in nekatere druge polnomastne mlečne izdelke, oreške, olive, avokado in manjše količine sadja, predvsem jagodičevja. Občasno uživam tudi beljakovinske napitke in nekatere druge izdelke, ki so odlični za pripravo LCHF-sladic, pa tudi temni čokoladi in kozarcu rdečega vina se ne odpovem. Lahko bi rekla, da uživam vse, razen živil, ki vsebujejo veliko sladkorja in škroba.
Zastarelost obstoječe prehranske piramide
Zakaj je po tvojem mnenju LCHF prehrana boljša oz. primernejša za naše telo kot tista, o kateri so nas učili v šolah (prehranska piramida)? Kakšne so tvoje osebne izkušnje s takšnim prehranjevanjem?
Staša Grom: Glede na veljavna prehranska priporočila bi naj prejeli vsaj 50 odstotkov dnevne energije iz ogljikovih hidratov, iz maščob pa ne več kot 30 odstotkov, od tega ne več kot 10 odstotkov iz nasičenih. Strokovnjaki po drugi strani ugotavljajo, da je precej ljudi zelo slabo prilagojenih na velike količine ogljikovih hidratov in da je teorija o škodljivosti maščob (tudi nasičenih) in holesterola iz druge polovice prejšnjega stoletja na trhlih temeljih.
Strokovnjaki ugotavljajo, da je teorija o škodljivosti maščob (tudi nasičenih) in holesterola iz druge polovice prejšnjega stoletja na trhlih temeljih.
Prehranske smernice in posledična zamenjava živil, ki so vir »škodljivih« nasičenih maščob in holesterola (maslo, rumenjaki, mastno meso) z nenasičenimi omega-6 rastlinskimi viri (večina olj in margarin), niso uspele zajeziti debelosti in kroničnih bolezni, nasprotno, v zadnjih desetletjih je število debelih in obolelih izrazito naraslo.
Gašper je v letih, ko deluje kot LCHF-prehranski svetovalec, s pomočjo LCHF-prehrane pomagal številnim, pri katerih je še bolj kot izguba odvečnih kilogramov navdušujoče to, da so nekateri sčasoma opustili ali zmanjšali zdravila zoper sladkorno bolezen in nekatera srčno-žilna obolenja ter se nenazadnje rešili odvisnosti od hrane. Če sestavim vse kamenčke mozaika, je moj sklep enostaven – s prehrano zadnjih desetletjih je nekaj močno narobe, prehrana LCHF pa lahko pri večjem delu ljudi pozitivno prispeva k telesni in mentalni funkcionalnosti.
Ali je LCHF način prehranjevanja res nekaj, kar je za naše telo “normalno” ali gre bolj za to, da svoje telo naučimo oz. prisilimo uporabljati drug vir energije?
Staša Grom: Na to vprašanje bom odgovorila z vprašanjem: Ali je SODOBEN način prehranjevanja nekaj, kar je za naše telo »normalno«? Je normalno, da se naj prehranjujemo vsakih nekaj ur, petkrat na dan, kot priporočajo smernice? Včasih je bilo popolnoma običajno, da je med posameznimi obroki minilo več časa, tudi po več dni, saj hrane, sploh ogljikohidratnih živil, ni bilo v izobilju in obliki kot danes.
Drži, da z LCHF prehranjevanjem svoje telo (spet) naučimo, oziroma prisilimo uporabljati drug vir energije, torej maščobe in ketonska telesca, vendar to še ne pomeni, da je s tem kaj narobe.
Kako se upreti pritiskom družbe?
Si mnenja, da se je mogoče na takšen način prehranjevati celo življenje, kljub pritiskom s strani družbe (npr. praznovanja, zakuske, prigrizki in malice v službi)?
Staša Grom: Ne vidim razloga, zakaj se ne bi mogli te prehrane držati dolgoročno, če nam ustreza. Meni zlahka uspeva že okoli pet let, Gašperju še nekaj let dlje, prav tako se po načelih LCHF prehranjujejo nekatere znanke in znanci, tudi taki z majhnimi otroki. Ko me kdo vpraša, kaj sploh jem, potem ko povem, da ne jem žit in sladkorja, torej nič kruha, testenin, kosmičev, niti sadja ne prav veliko, jim rečem, naj si predstavljajo bogato obloženo mizo na praznovanju rojstnega dne.
Tam je pladenj z različnimi siri, pršutom, suho salamo in šunko, zraven je skodelica s kislimi kumaricami, nedaleč vstran se bohotita tatarski biftek in maslo, morda tudi kakšna domača pašteta, seveda pa so na drugem koncu mize tudi narezan paradižnik in paprika ter olive. Pa trdo kuhana jajca, smetana s hrenom … in košarica s kruhom. Vse, čemur se pri taki gostiji odpovem, je kruh. In če bi si ga že zares želela, bi si ga spekla iz mandljeve moke ali iz ene izmed Sukrinovih mešanic za low-carb kruh. Pa si ga redko, mogoče nekajkrat letno. Ker ga enostavno ne pogrešam.
Salamo si dam na sir, prav tako tudi tatarski biftek. Ni boljšega! 😊 Pripombam v smislu »daj, pojej malo, ne se držat nazaj«, se samo nasmehnem. Včasih na kakem praznovanju pojem kos torte, če se mi zazdi, a to je redko. Sicer ni nič narobe, če si občasno kaj privoščimo, ampak hočeš nočeš se nam ta želja »zgodi« vedno redkeje. Ker smo se take hrane odvadili in ker nam ni več tako okusna kot včasih.
Pripombam v smislu »daj, pojej malo, ne se držat nazaj«, se samo nasmehnem.
Omenil si malice v službi in prigrizke … če pri »običajnem« prehranjevanju ves čas nekaj grizljamo in v službi gledamo na uro, kdaj bo čas za malico, pri LCHF prehranjevanju tega skorajda ni. Pri tej prehrani si večji del časa sit in to zelo doooolgo časa sit, zato potrebe po grizljanju med obroki ni, malico pa si, če jo že potrebujemo, zlahka organiziramo – ali tako, da jo prinesemo od doma (recimo solatne zvitke s sirom in papriko, avokado in nekaj lešnikov) ali pa v restavraciji izberemo kos mesa ali ribe z žara in zelenjavno prilogo z olivnim oljem. Za pripravo sladic sem na praznovanjih ponavadi zadolžena jaz, vendar so tako dobre, da primanjkljaja moke in sladkorja nihče niti ne opazi. 😊
Danes je mogoče na internetu dobiti številne recepte in nasvete, a moraš imeti tudi sam nekaj znanja, saj je splet poln nepodprtih in zavajajočih informacij. Koliko znanja si ti pridobila tekom študija dietetike in koliko iz prakse?
Staša Grom: Sama ne vem, kaj je huje – čas pred pojavom svetovnega spleta, ko smo informacije dobivali iz redkih strokovnih knjig in preko svojih staršev, dedkov in babic, ali današnji čas, ko se v morju najrazličnejših in nasprotujočih si podatkov naravnost izgubimo.
Kot sem omenila v začetku, sem po izobrazbi diplomirana pravnica. To pomeni, da razen srednješolske kemije, biologije in fizike, nisem imela ustreznega predznanja o zgradbi in delovanju človeškega telesa. Sicer sem se z zdravo prehrano ljubiteljsko ukvarjala že vrsto let in sem se v tem času ogromno naučila, a vseeno sem čutila potrebo po tem, da poskrbim za dobre temelje. In tako je padla odločitev o vpisu na študij dietetike, ki je dodal tisto pogrešano piko na i. Veliko stvari, ki sem jih vedela že od prej, ravno zaradi tega študija sedaj razumem bolje, oziroma z drugega zornega kota. Lahko rečem, da je bil študij dietetike ena izmed mojih boljših odločitev.
Odklikaj na 3. stran intervjuja…