Včeraj se mi je pripetila ena čudna stvar.
Punci me je uspelo prepričati, da se z njo odpravim po nakupih.
Sicer povedi nisem nameraval vzročno povezati, a lahko ju mirne vesti razumete tudi tako.
V resnici sem namreč želel govoriti o še bolj čudnem pripetljaju, ki je šele sledil.
Sem že omenil, da sovražim trgovine? Najbolj zato, ker cel proces neznansko dolgo traja, četudi skočiš samo po žvečilne. Zato to prijetno opravilo ponavadi prepustim moji boljši polovici. Vem, da mi je hvaležna, le priznati noče. 🙂
In nakupujeva.
Skladno z nakupovalnim vozičkom se je polnila tudi vsebina mojega mehurja.
V glavi mi je odmeval znan Smolarjev verz: “Hujše muke ni, kot če te ornk scat tiši”.
Edino stranišče se je nahajalo v lokalni gostilni na drugi strani nakupovalnega centra.
Dolgo sem se upiral, a ni šlo drugače.
Naposled sem se le odpravil na dolg sprehod.
Ko opravim svoje in že korakam iz gostilne, vidim za mizo sedeti starega znanca. Podjetnika. Potencialno stranko, s katero sem izgubil stik pred skoraj letom dni.
Sedi tam in pije pivo. Čisto sam. Še en, skoraj poln, kozarec piva na drugi strani mize naznanja, da je tudi njegov prijatelj začutil potrebo, in me obenem malodane vabi, da izkoristim zamujeno in zagrabim priložnost.
Pa se ustavim in rečem: “hej, zdravo, kako kaj?” Pogleda me nekoliko zmedeno in si popravi očala. Prehitim ga, preden bi spregovoril: “Se me ne spomniš, kaj?” Napel je možgane: “Malo se te, prosim, spomni me.” “Imela sva sestanek glede izdelave spl…” Še preden sem uspel dokončati stavek, je tlesknil s prsti, pokazal na prazen stol in mi ukazal: “Sedi!”
Govorila nisva več kot 30 sekund. Ne pretiravam. Izkazalo se je, da je njegov kolega-marketingar, raje kot po delu, začel posegati po steklenicah rujnega. Da ne dolgovezim – danes sem sklenil posel z njim.
Zanimivo je, da sem isto jutro razmišljal o potencialnih rešitvah nekega problema in se pri tem spomnil ravno na njegove modrosti, ki mi jih je zaupal na prvem sestanku pred letom dni.
Saj veste, v življenje privabiš to, o čemer razmišljaš, bi rekel moj knjižni prijatelj Brian Tracy. Skeptiki bodo misel hitro ovrgli in se sklicevali na preprosto naključje. Lisac bi svetoval: “Pojdite tja, kjer se nahajajo vaše stranke.” Morda pa bi res moral pogosteje zahajati v gostilne.
Sam pa bom iz zgodbice potegnil več lekcij:
- Bodite pozorni in pripravljeni. Naslednja poslovna priložnost vas lahko čaka tam, kjer je ne pričakujete.
- Potencialne stranke nagovorite večkrat. Kontaktirajte tudi tiste, ki so vas pred časom zavrnile.
- Oseben kontakt ima svojo moč.
- Nikoli se ne uprite klicu narave. 🙂
- Peljite svojo drago kdaj pa kdaj v šoping. 😉
