Kdo je Petra Škarja?
Petra Škarja je poklicno nadarjena pisateljica, predavateljica in raziskovalka sveta. Zasebno pa je to ena velika, simpatična, nežna dušica z iskreno željo izboljšati svet vsakega posameznika. Kar nas niso naučili v šolah je zgolj ena izmed njenih knjig, ki opozarja na pomembnost odkrivanja in sledenja svojim sanjam.
Petra je prepotovala že dobršen del sveta in si ob vseh svojih potovanjih ustvarila bogat pogled na svet. Kamorkoli že gre, se vedno rada vrne domov v Slovenijo, ki je zanjo najlepši kos sveta. Kot pravi, je neverjetno hvaležna, da živi ravno tu.
Vabljeni, da obiščete tudi njeno spletno stran.
Uvod
Kdo je Petra Škarja v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?
Petra Škarja: V prostem času hribolazka, zaljubljena v naravo nasploh, poslovno si želim biti odlična pisateljica (nisem še tam, treniram pa vsak dan). Želim, da Slovenci ob misli »rad bi napisal knjigo« pomislijo name – da mu jo pomagam ali napisati ali izdati ali morda narediti prepoznavno.
Navdušujejo me gore, srh me spreleti ob tatoojih in piercingih, kri mi po žilah požene tisto, očem nevidno 🙂
Sama se opisuješ kot “radovedna avtorica, ki želim čim bolj izkusiti vse, kar življenje ponuja”. Kako si prišla do spoznanja, da je ravno to tisto, kar si želiš početi v življenju?
Petra Škarja: Saj ne vem ali je to to, kar si bom vedno želela početi. Le trenutno vem, da res rada pišem in ustvarjam knjige. Kaj pa vem kam me življenje pripelje čez leto, pet, deset …
Upam pa, da bom vedno bolj zavestna, da bom zaznala, kam me dejansko vodijo pravi srčni vzgibi in se ne bom ujela v pasti pretirane navezanosti na karkoli, niti na pisanje knjig.
Radovednost pa verjamem, da je naša naravna danost, le da jo eni potlačijo, drugi ne.
Radovednost pa verjamem, da je naša naravna danost, le da jo eni potlačijo, drugi ne.
Bila je nehvaležna
Kdor te je imel kdaj priložnost poslušati na katerem izmed tvojih predavanj, je izvedel, da si odraščala na kmetiji in da se kot otrok tam nisi počutila svobodno. Nekdo, ki je odraščal v mestu, bi te najbrž ob tej izjavi kar malo grdo pogledal in te označil za nehvaležno. Pa vendar… Kljub vseh prednostih, ki jih ponuja odraščanje na deželi, je bila v tebi močno izražena želja po raziskovanju in odkrivanju sveta. Kdaj se je ta tvoja želja prvič uresničila? Kakšna je bila ta izkušnja?
Petra Škarja: Pa saj sem res bila – nehvaležna 🙂 A ni hecno, kako se lahko nekdo sredi travnikov in gozdov počuti ujeto (kdor je odraščal na kmetiji, verjetno ve, da dopusti na morju ali toplicah ali kjerkoli drugje odpadejo. Vsak dan si pač – doma) in vidi svobodo v mestih in potovanjih; spet drugi pa ravno obratno. Na koncu ugotovimo, da je ta svoboda le stvar lastne percepcije. Nekdo je lahko svoboden z obiskovanjem letališč sveta, drugi le na domači terasici.
Nekdo je lahko svoboden z obiskovanjem letališč sveta, drugi le na domači terasici.
Prvič sem zares potovala z nahrbtnikom v Mehiko, mislim da je bilo pri mojih 21ih letih. Izkušnja je bila šokantna v mnogih pogledih. Le kdo bi si mislil, da bom tako močno začutila hvaležnost do naše pitne vode. Kako močno sem začutila razlike, ki so v svetu, česar ne moreš občutiti le z gledanjem dokumentarcev tujih dežel.
Videla sem pravo revščino pa tudi bogastvo tradicije. Prvič sem začutila, kaj pomeni nevarnost velikih mest. Pa tudi prvič sem zaznala, kako se mi razblinjajo priučene norme »kaj je normalno in prav« – ker ta »normalnost« je v vsaki deželi drugačna, torej po svoje nesmiselna omejitev okolja in posledično posameznika.
Takoj sem vedela, da bodo potovanja pomemben del mojega življenja. Največje bogastvo, ki sem ga s tem dobila, je vedno bolj poglobljeno zavedanje lepot in danosti naše dežele. Res sem možno hvaležna, da živim v – Sloveniji!
Res sem možno hvaležna, da živim v – Sloveniji!
Tvoje osnovno vodilo je “Bodi, kar si; delaj, kar te veseli.” Pa si mnenja, da lahko to velja res za vsakogar izmed nas? Lahko resnično kdorkoli počne karkoli?
Petra Škarja: Da, trdno verjamem, da je to pravo vodila za prav vsakega izmed nas. Je pa izziv to sploh najti; kaj nas ZARES osrečuje in kdo zares smo – mislim, da je vseživljenjski proces, da to najdemo in to tudi živimo. Saj veš, enostavno je REČI, težko je to NAREDITI, še težje pa to BITI.
Ne strinjam pa se s to klasično motivacijsko mislijo bolj ameriškega trga »self-help« industrije, ki trdi, da lahko prav vsakdo doseže čisto karkoli želi. Vsega pač ne moreš. Imamo svoje omejitve, imamo svojo »karmo«, na določene načine postavljene planete in kaj pa vem kaj še vse …
Verjamem pa, da tisto, kar res močno začutiš v sebi, tisto v resnici sploh nemogoče opisljivo srčno željo, ki te kar napolni z nekim elanom in življenjem – ja, tisto pa zagotovo lahko dosežeš. Za nekoga je to preplezati Mont Everest, za drugega postati kuhar, za tretjega napisati knjižno uspešnico.
Česar nas niso naučili v šolah
Česar nas niso naučili v šolah je verjetno tvoja najbolj znana knjiga pri nas v Sloveniji. Je to knjiga, ki je namenjena mladim, ki šele vstopajo v odraslo življenje ali tudi tistim, ki so že kar pošteno zakorakali v “pravo” življenje?
Petra Škarja: Hm, aja? Sem upala, da bo knjiga CAMINO – Od suženjstva do svobode postala najbolj znana in najbolj vplivna moja knjiga. No, morda bo nekega dne bo 🙂
Komu je namenjena knjiga Česar nas niso naučili v šolah – kaj pa vem, verjetno tisti, ki jim je namenjena, že vedo. Nisem je pisala za prav določeno ciljno publiko, niti nisem o tem razmišljala. Pa tudi ne bi rada omejila, da je za »tegaintega«. Enim veliko da, drugim verjetno nič. Odvisno od bralca.
Zakaj po tvojem mnenju ljudje dopustimo, da pride tako daleč, da svoje življenje prepustimo v roke nekoga drugega? Nas je strah? Si ne zaupamo?
Petra Škarja: Uf, odgovor na to bi verjetno terjal ure in ure filozofskih debat 🙂 Morda bi to bolje znal odgovoriti kakšen Jung, Sokrat, OSHO … morda celo Frankl ali naš Rugelj 🙂
Osebno pa mislim, da je to predvsem čas, v katerem živimo – da sistemi delujejo, da potrošništvo obstaja in raste, nujno potrebujemo večinsko sledilstvo. Vplivanje pa je dokaj enostavno ob tem izjemnem razvoju psihologije, delovanja uma in predvsem hipnoze. Le redki temu uidejo in tem ni ravno enostavno živeti v tem sistemu, ker so – drugačni, izločeni, nekako osamljeni.
Ameriški milijonarji so spregovorili je še ena tvoja uspešnica, ki je bila pozitivno sprejeta tudi preko meja naše države. Če bi morala izpostaviti eno ključno razliko med slovenskimi in ameriškimi podjetniki – kaj bi to bilo?
Petra Škarja: Oni si bolj upajo. Manj se bojijo padcev in zavrnitev. Tu smo mi prave reve (kljub temu, da imamo druge izjemne prednosti). Prepričana sem, da imamo Slovenci v splošnem ogromno znanja, razgledanosti, idej, sposobnosti, kreativnosti, sposobnosti povezovanja in trdega dela …
Samo ne upamo si. Bojimo se storiti napako, napake pa vedno so, hote ali nehote. Zato raje ostajamo v coni varnega, ki je hkrati tudi cona pasivnosti in tlačenja pravih sposobnosti, ki so v nas.
Petrina potovanja
Prepotovala si že dobršen del sveta – od Amerike preko Evrope pa vse do Azije. Za katero popotovanje bi lahko rekla, da je bilo tisto, ki ti je dalo največ v smislu osebne rasti?
Petra Škarja: Vsako je po svoje posebno, nemogoče je izpostaviti eno. Kalifornija me je naučila mnogo podjetnosti; Burma bistven korak v pravo duhovnost in notranji mir; CAMINO čiščenje preteklosti in otroških travm; Kitajska razumevanje vplivanja na množice in ujetost v sisteme; Venezuela grozo revščine v sicer bogati državi; Maldivi pa rajsko milino umirjenosti …
… vse skupaj za zavedanje, v kako čudoviti deželi živimo! Mi imamo raj pod soncem!
Mi imamo raj pod soncem!
Zakaj bi se po tvojem mnenju vsakdo moral tu in tam odpraviti na kakšno potovanje?
Petra Škarja: Širijo obzorja zavedanja. Ogromna razlika je med nekaj VEDETI in to IZKUSITI, začutiti. In s potovanjem mnogo izkusiš, tako da po tem nisi več enak človek. Lažje tudi sprejemaš raznolikost, lažje spoznaš pravega sebe, neodvisnega od vplivov okolja, v katerem odraščamo. Pa še mnogo več.
Tako mi je všeč misel Iva Boscarola (Pipistrel), ko sem ga vprašala, kaj bi povedal, svetoval mladim:
“Razbite hranilnik, poberite iz njega zadnje prihranke in kupite letalsko karto. Pojdite v svet z odprtimi očmi in ušesi. Vsrkajte znanje, različnost, širino, pridobite zglede, naučite se razmišljati drugače – in pridite nazaj polni izkušenj in inovativnosti. To vam bo dalo tisto bistveno prednost – na vas pa je, da prepričate sami sebe, da s svetovno širino lahko uspete tudi doma. Ves uspeh, vsi dosežki … se začnejo v glavah.”
Nazadnje si bila v Himalaji na Anapurna trekingu. Zanimivo te je bilo slišati, ko si o tem potovanju govorila tako, kot govorijo nekateri, ko se odpravijo na morje na Hrvaško. Na pot si se odpravila kar sama. Kaj te je pritegnilo na tej destinaciji?
Petra Škarja: Ne vem točno kaj je ta sila, ki te včasih povleče nekaj ali odvrne od drugega … Verjetno bistvo življenja ni v pravih odgovorih, ampak v doživetjih samih. Tako nekako je glede tega podviga na Himalajo. Rada prebiram knjige o alpinističnih podvigih na Himalaji, delček česar sem želela izkusiti še sama.
Bomo kdaj učakali tudi kakšno tvojo avtobiografijo, v kateri bodo opisana vsa tvoja potovanja in izkušnje iz njih?
Petra Škarja: Vprašaj me čez 50 let 🙂
Zadnja runda
Kaj te motivira? Od kod črpaš navdih?
Petra Škarja: Zgolj to, da res rada delam, kar delam. Kadar se rabim »napolniti z energijo in kreativo«, kot se radi izrazimo, grem v gore za dan ali dva.
Imaš kakšne posebne izzive in cilje za prihodnost?
Petra Škarja: Ja in ne. Seveda velikokrat razmišljam, kaj si želim, ob čem mi resnično »zaigra srce«. A hkrati nisem zagovornica zapisovanja ciljev na način, kot ga učijo skoraj vse motivacijske in poslovne knjige ameriškega pridiha.
Mislim, da je vsakdo tako edinstven, da ne more vsem prav to delovati in pomagati – mene je to prej omejevalo v kreativnosti, kot pomagalo. Ko sem bila močno fokusirana na nek cilj, sem ob tem spregledala kakšno (morda celo boljšo) priložnost, ki je spolzela mimo.
Zato bolj kot na fiksirano zapisane cilje dajem poudarek na to, da se trudim biti vsak trenutek čimbolj zavestna svojih občutkov, opazovanja misli in dogajanja življenja in narave same ter imeti moč slediti močnim vzgibom, ki jih začutim. To me vodi.
Včasih sem še sama presenečena, kam me to pripelje … Nikoli namreč nisem imela cilja, da bom »živela« od pisanja knjig, kar nekako je po spletu »naključij« pripeljalo do tega.
Priporočaj mi knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak, ki želi najti svoje poslanstvo/sanje in mu/jim slediti? Razen tvojih, seveda 😉
Petra Škarja: Dan Millman, Wa of the Peacefull Warrior, meni zaenkrat najljubša. Ti dam celo povzetek knjige in nekaj nje lepih misli, evo: http://www.petraskarja.com/way-of-the-peaceful-warrior/
Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živiš? Imaš svojega najljubšega? Morda še zaključna misel?
Petra Škarja: Bodi, kar si; delaj, kar te veseli 🙂
Pa še nekaj – karkoli delaš, naj bo tudi – zabavno. NAREDI si zabavno. Sicer nima smisla, sicer je nekako brezveze … Karkoli počneš, si lahko narediš igrivo, nasmejano in zabavno. Ob čemer niti ne razmišljaj ali ima to kakšen finančni doprinos. Včasih je bistveno večji doprinos v sami energiji, elanu, smehu, druženju kot v denarju samem.
Karkoli počneš, si lahko narediš igrivo, nasmejano in zabavno.
Saj v osnovi je preprosto – samo poskušaj si narediti vsak trenutek čim lepši in ob tem misli tudi na druge, ne le nase.
Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂