Oprosti je ena izmed prvih stvari, ki se jih naučimo reči kot otroci. Pa vendar se nekateri odrasli ne želijo opravičiti, četudi je povsem jasno, da nimajo prav. Zanje predstavlja opravičilo najtežje dejanje komunikacije. Se sprašujete, zakaj?
Opravičilo je stvar globje psihološke dinamike
Elton John se ni hecal: Oprosti je očitno res najtežja beseda. Nekateri ljudje se le s težavo opravičijo. Da bi jih pripravili do tega, da priznajo svoje še tako male napake, se pogosto izkaže za neplodno bitko. Čeprav njihov odpor in nepripravljenost za opravičilo dojemamo kot preprosto defenzivnost ali stvar ponosa, je pogosto na delu precej globlja psihološka dinamika: upiranje opravičilu pogosto kaže na prizadevanje, da bi posameznik zaščitil svoje krhko “samozavedanje”.
Opravičila lahko zelo nihajo glede na njihovo pomembnost. Če nekdo, ki se ne opravičuje rad, v gneči trešči v nekoga, bo morda zamrmral “se opravičujem”, ne da bi temu posvečal kaj dosti pozornosti. Ista oseba lahko kriči na svojega partnerja: “Pravim ti: GPS nima prav! Zavij levo!”, nato pa ugotovi, da je navigacijski sistem imel vendarle prav, pa se za svoje ravnanje kljub vsemu ne bo opravičila. Namesto tega bo raje poiskala izgovore, kot sta: “Saj tako ali tako vedno narobe zaviješ” ali pa “GPS pogosto nima prav, ni moja krivda!”
Ko naša dejanja ali nedejanja nekomu naredijo dejansko škodo, mu povzročijo resničen čustveni pretres ali neugodje, se večina izmed nas hitro iskreno opraviči. Ker je opravičilo zasluženo in ker je to najboljši način, kako pridobiti odpuščanje in sprostiti krivdo, ki jo čutimo. Tisti, ki se upirajo opravičilom, tudi v takšnih situacijah iščejo izgovore in zanikanje, da bi se otresli odgovornosti. Zakaj?
Zakaj je opravičilo za nekatere ljudi tako težavno?
Za tiste, ki jim opravičilo dela preglavice, le-to zanje prinaša psihološke posledice, ki so precej bolj globoke kot na to nakazuje sama beseda “oprosti”. Vzbuja namreč temeljne strahove, bodisi zavedne ali nezavede, ki se jim želijo na vsak način izogniti. Navajamo pet razlogov, zakaj je opravičilo za nekatere ljudi tako problematično.
Razlog #1: Težave pri ločevanju dejanj od značaja
Priznavanje napak je za ne-opravičevalce izjemno strašljivo, saj imajo težave pri ločevanju svojih dejanj od svojega značaja. Če so naredili nekaj narobe, potem so mnenja, da so slabi ljudje. Če so bili sebični, potem verjamejo, da so že v osnovi takšni in brezbrižni. Če imajo narobe, potem so verjetno ignorantski ali neumni ipd. Zaradi tega opravičila ogrožajo njihov osnovni čut za identiteto in samozavest.
Razlog #2: Opravičilo ni sproščanje krivde
Opravičilo mnogim izmed nas predstavlja način, kako sprostiti krivdo, a za ne-opravičevalce to ne velja. Pri njih lahko opravičilo vodi v sramovanje. Zaradi krivde se počutimo slabo zaradi naših dejanj, medtem ko se ne-opravičevalci počutijo slabo glede njih samih in glede tega, kar so. Zaradi tega je sram bistveno bolj strupeno čustvo kot krivda.
Razlog #3: Opravičilo vodi v konflikt
Večina nas opravičilo dojema kot priložnost za reševanje medsebojnih konfliktov, medtem ko ne-opravičevalci verjamejo, da bo njihovo opravičilo vodilo v nadaljnja obtoževanja in konflikte. Menijo, da bo sogovornik njihovo opravičilo izrabil ter izkoristil priložnost, da jih obtoži še za prejšnja dejanja, za katera se niso opravičili.
Razlog #4: Opravičilo pomeni prevzem krivde
Ne-opravičevalce je strah, da bodo prevzeli vso odgovornost in drugega oprali vse krivde. Če se na primer kregajo s partnerjem, se bojijo, da bo opravičilo partnerja rešilo krivde, ki jo čuti zaradi prepira, kljub temu, da je pri večini nesoglasij težko okriviti zgolj eno osebo in da vse vpletene strani nosijo svoj delež odgovornosti.
Razlog #5: Nadzor svojih čustev
S tem, ko se določeni ljudje ne želijo opravičiti, poskušajo nadzorovati svoja čustva. Pogosto jim je udobno, ko čutijo jezo, razdraženost in čustveno distanco, čustveno bližino in ranljivost pa smatrajo za izjemno grožnjo. Bojijo se, da bodo s tem, ko bodo že za malenkost spustili svoj ščit, porušili svojo psihološko obrambo in odprli vrata žalosti in obupu. Morda imajo prav. Nimajo pa prav, ko predvidevajo, da bo doživljanje takšnih globokih in kompleksnih čustev (dokler so deležni podpore, ljubezni in skrbi – temu na srečo tudi pogosto je tako) zanje travmatično in škodljivo. Odpreti se na takšen način je pogosto zelo terapevtsko in lahko vodi v še globljo čustveno bližino in zaupanje do druge osebe, kar močno vpliva na zadovoljstvo v odnosih.
Vir: Psychology Today
[contact-form-7 404 "Not Found"]
