Kdo je Sandi Gorišek?
Ste že slišali za inženirja strojništva s smislom za humor? Sandi Gorišek ga ima. Ima pa tudi talent za pisanje, še posebej otroške literature. S knjigo o Melanii Trump, o kateri govori ves svet, se mu je uspelo povzpeti na sam vrh na Amazonu, kmalu pa boste lahko uživali ob branju njegove nove knjige v slovenščini, Skozi moje oči: ZDA.
Če morda niste eden izmed ljubiteljev knjig, pa se boste lahko Sandiju v prihodnosti smejali na kakšnem izmed stand-upov, na katerem se želi preizkusiti, ali pa bo ravno vaša hiša zaradi njegovih idej in prizadevnosti prispevala k nižjemu ogljičnemu odtisu.
Vabljeni k branju intervjuja.
Uvod
Kdo je Sandi Gorišek v prostem času in poslovno? Kaj ga navdušuje, ob čem ga spreleti srh, kaj mu požene kri po žilah?
Sandi Gorišek: Sandi je pripovedovalec zgodb, ki ga blazno zanima čisto preveč stvari naenkrat in uživa v predstavljanju svojega pogleda na svet publiki – največkrat v zavetju kakšne lokalne beznice, pri širše zanimivih temah pa mi pomaga pisana beseda.
Lenobo poskušam preganjati s košarko, za katero imam premalo kilogramov, golfom, za katerega nimam živcev in tekom, kjer sem preprosto len. Zraven športa pa sem reden obiskovalec koncertov in ostalih predstav v živo, saj obožujem odrske deske, pa tudi če so le-te kovinske.
Poslovno sem zaposlen kot razvojni inženir strojništva, kjer se ukvarjam z energetiko, torej dolgočasnimi enačbami energetskih pretvorb, ki bi jih kakšen nadobudni Don Juan prebesedil v: »Pazi, (eni smo za) vroče«.
Navdušuje me preizkušanje novih stvari, srhljive pa so mi vse stvari, vezane na povečanje adrenalina, sploh kakšni lunaparki. Črpalki za kri poveča obrate človeška škodoželjnost in usmerjanje energije posameznikov v napačne cilje.
Melania Trump: The Slovenian Side of the Story
Svet te je spoznal po kratkem bestsellerju na Amazonu (le 42 strani), ki govori o močnih in ponosnih ljudeh iz nekdanje komunistične Jugoslavije in njihovi borbi za svojo malo državo. V zgodbo si vključil tudi prvo damo, Melanio Trump. Zgolj marketinška poteza ali resnično občudovanje in spoštovanje ;)?
Sandi Gorišek: Knjigica oz. brošurca, kot jo je (meni ne najbolj) simpatično poimenoval tiskar, govori o odraščanju v našem koncu sveta in je bila napisana kot odgovor na povečano zanimanje za Slovenijo. Ta je bila seveda posledica ameriške predsedniške dirke in svetovnih »novinarjev«, ki so vsi po vrsti prepisovali isti članek, napisan od »bogsigavedi« katerega poznavalca »scene« s kredibilnostjo šestošolca.
Kar se tiče vpletanja takrat še naslednje prve dame, pa je razlogov več: Prvi je verjetno najbolj očiten, saj gre za marketinško potezo čistega amaterja s področja trženja. Knjigo sem izdal teden dni pred zaprisego predsednika, ki v Ameriki zgleda tako, da predsednik položi roko na ustavo in po lastni volji še na Biblijo. Obe knjigi po tradiciji drži … ja, ste uganili, prva dama. Torej iskanje pozornosti priznam, saj je v teh časih izstopati na Amazonu, kjer je več kot 33 milijonov publikacij in več kot 5 milijonov e-knjig, brez prave marketing ekipe in/ali proračuna vsaj nekaj 10 tisoč dolarjev neameričanu preklemano težko.
Drugi pa je, da sem iz njenih intervjujev, objav in javnih nastopov z Youtuba zasledil kar nekaj tipično slovenskih lastnosti, tako da jo je bilo enostavno uporabiti za primer »punce z naših krajev«. Knjiga je tako slavospev nekim prejšnjim časom z vpletanjem njihovih vplivov na vse Slovence, tudi Melanijo.
Kar se tiče pa gospe direktno, pa moram priznati, da sem s pisanjem te, na začetku zgolj e-knjige (zato le 42 strani, kar sodi v kategorijo < 1 ura branja), pridobil večje spoštovanje, saj sem na lastni koži izkusil, kako boleči znajo biti komentarji »nergačev«. Za vsakega mojega jih ima ona nekaj tisoč. Torej, če bi vsi imeli v sebi malce več trde kože in volje v življenju nekaj doseči, ne glede na okolico, bi bil svet po moje lepši, posamezniki pa bolj uspešni in s tem zadovoljni sami s sabo.
Če bi vsi imeli v sebi malce več trde kože in volje v življenju nekaj doseči, ne glede na okolico, bi bil svet po moje lepši, posamezniki pa bolj uspešni in s tem zadovoljni sami s sabo.
Okej, pogovoriva se o nastanku knjige. Zakaj si se jo sploh odločil napisati ali drugače vprašano – kakšen je njen namen?
Sandi Gorišek: Njen namen je dokaj preprost: čim bolj objektivno predstaviti odraščanje v socializmu v stilu “povej mi od kod prihajaš in povem ti kdo si” ter zmanjšati oblak nevednosti in s tem strahu pred neznanim.
V mednarodnem okolju delam že več kot 10 let in recimo, da je ta knjigica moj odgovor na vprašanja v stilu: »A elektriko imate tam doli?« ali pa: »Kako izgledajo konci, ki so po mnenju mojega učitelja iz Amerike edini slabši od pekla?« Pa če mislite, da pretiravam, vam priporočam audio posnetek enega izmed mojih radijskih nastopov, kjer sem bil s strani “eminentne” ameriške novinarke vprašan, če v Sloveniji sovražimo Melanijo, ker je uspela pobegniti iz tega komunističnega pekla pred nami …
V mednarodnem okolju delam že več kot 10 let in recimo, da je ta knjigica moj odgovor na vprašanja v stilu: »A elektriko imate tam doli?«
Nasploh pa res rad pišem in se izražam, tako da to nikakor ni zadnja knjiga, je pa odlična odskočna deska za nekaj prepoznavnosti in pomoči pri ustvarjanju v prihodnje. Brez nje na primer ne bi spoznal sedaj moje dobre prijateljice in založnice naslednje knjige, ki pride na police kmalu, prednaročila in brezplačno poglavje pa lahko vidite tu: http://www.petraskarja.com/skozi-moje-oci-zda-avtor-sandi-gorisek/
Kako je pisati knjigo o enem izmed najbolj vplivnih ljudi na svetu iz pravnega vidika? Izvedeli smo, da ti je zeleno luč za pisanje dala ravno Melaniina odvetnica, Nataša Pirc Musar.
Sandi Gorišek: Knjiga je pisana zelo objektivno in pazljivo. Nekateri, ki berejo moje preostale zapiske, rečejo, da je ta knjiga najmanj “moja” … Mogoče je tu na mestu anekdota, ki mi je najbolj dvignila srčni utrip in sicer, ko me je malo po izidu poklical bivši cimer in slovenski novinar, ter začel na dolgo in široko razlagati, kakšna baraba sem, da izkoriščam slavo drugega za lasten dobrobit.
To, da je knjiga v e-obliki dobavljiva brezplačno že dolgo, audio posnetek pa je zastonj na moji strani http://www.melania-slovenianside.com/ že od prvega dne, se mu ni zdelo zanimivo, saj on ve, kaj je v knjigi, očitno bolj kot jaz. Ker je takrat pokrival področje športa, sem ga vprašal, zakaj potem svoje članke naslavlja z Usain Bolt do novega svetovnega rekorda, namesto Jamajčan je tekel 9,59 s na 100 m. Na koncu sem mu še razložil, da mi je žal, ker moramo strojniki pisati knjige namesto njih, saj meni novinarji že ne bodo popravljali avta …
No, resnici na ljubo, sem bil še malce občutljiv na temo takrat, sedaj pa, ko me kdo pokliče Melanija, se zgolj nasmehnem in upam, da bom nekoč v svojih ciljih tako uspešen, kot je ona v njenih.
Povsem druga zgoda pa je z gospo Natašo Pirc Musar, ki sem jo kontaktiral pred začetkom pisanja in se ji ne morem dovolj zahvaliti za profesionalizem. Odvetnik/pravni zastopnik javne osebe knjigi v osnovi ne more dati ne zelene, pa ne rdeče luči, mi je pa prijazno in v roku 24 ur odgovorila, da je njena stranka, kot vse druge, medijsko izpostavljene osebe, del javne debate/pisanja in da lahko o njej piše kdorkoli.
Seveda v mejah normale, prevedeno v meni razumljiv jezik: vse dokler to niso polresnice oz. stvari, ki spadajo v kategorijo blatenja dobrega imena, proti čemur pa se bodo borili z vsemi pravnimi sredstvi. Zraven mi je dopisala še, da naj pazim na sklicevanje na vire, saj je pravno za izrečeno odgovoren tisti, ki je to objavil, ne glede na navedbo vira. Enostavno, strokovno in neverjetno profesionalno, tako da njej se pa res lahko samo zahvalim za vse skupaj.
In snežna kepa se je pričela valiti …
O tebi in tvoji knjigi so pisali številni ameriški mediji, kot so Breitbart in celo New York Times. Nastopal naj bi celo na dogodku TEDx. Si že razmišljal, da bi (in kako?) izkoristil to medijsko pozornost v kariernem smislu?
Sandi Gorišek: Zanimive izkušnje, moram priznati, saj sem s prve roke izvedel, kako poteka medijski svet. Novinarka Breitbarta je bila v Sevnici na gradu, kjer je zagledala mojo knjigo, jo kupila in prebrala, ter bila tako navdušena, da sva se dobila takoj naslednje jutro. Kot se za starega žurerja spodobi, sem prišel tisto soboto direktno iz festivala Pivo in cvetje, kljub temu pa je celoten intervju izpadel odlično in bil na Facebooku deljen 11500 krat v prvih nekaj dneh.
Tako se je začela snežna kepa valiti, kot pregovorno radi rečejo Američani, in kmalu sem bil gost tudi drugih tujih medijev. Z gospo sem se kasneje dobil tudi v Washingtonu na kavi in res neverjetno je, koliko zgodb ima politična novinarka, ki je na sceni že več kot 40 let – od skrivnega recepta za kavo Laure Bush, do Kennedyjevih … Recimo, da je prišla ona delati intervju z mano, pa sem več časa spraševal jaz. Izkušnja, ki je denar ne more kupiti in tudi zato sem vesel, da sem se sploh lotil takšnega projekta …
Pred časom so me člani ene izmed slovenskih TEDx ekip povabili na spoznavni intervju. V kratkem bo uradno znano, ali bom na odru tudi nastopal, tako da več o tem kasneje. Sicer pa sem velik privrženec in oboževalec TEDx dogodkov in če mi kdaj uspe priti na njihov oder, bom več kot počaščen.
V kariernem smislu medijske pozornosti nočem izkoriščati, saj gre za dve preveč različni stvari. Pozornost in veze iz sveta show businessa ter medijev bom raje uporabil za širjenje mojega hobija, torej pisateljevanja, in hkrati razširjanja le-tega na druge žanre, predvsem otroške literature, v svet katere si že dolgo želim vstopiti.
Melanije še nisi imel priložnosti osebno spoznati. O čem bi se najraje pogovarjal z njo, če bi imel to možnost?
Sandi Gorišek: Priznam, da sem večkrat pomislil na to in vsekakor bi imel pri tem veliko tremo. Zame idealno srečanje bi bilo nekje na samem, brez snemalnih naprav in ostalih zavor za sproščen pogovor. Verjetno pa bi bilo prvo vprašanje: »Kako?«
Res me zanima, kar mora imeti človek v sebi, da mu uspe tam, kjer je konkurenca največja. Prepričan sem namreč, da večina malih deklic sanja, kako bi postale ali manekenke ali pa prve dame, Melaniji pa je uspelo oboje.
Res me zanima, kar mora imeti človek v sebi, da mu uspe tam, kjer je konkurenca največja.
Trenutno je knjiga na voljo zgolj v angleščini, pripravljaš pa tudi izid v slovenščini. Kakšen odziv pričakuješ s strani sodržavljanov?
Sandi Gorišek: Izdani prvenec ostaja zgolj v angleščini, je pa res, da se ga da kot tiskano knjigo kupiti na večjih turističnih točkah, kot so: Postojnska jama, Letališče Brnik, Grad Sevnica, …
Že pisal sem jo v angleščini, saj je namenjena tujcu, ki bi rad vedel več o naši polpretekli zgodovini. Edini osebi, ki sta slišali slovensko verzijo, saj sem jima jo pred izzidom prevajal sproti, sta moja starša in njun komentar je bil: »Pa saj to vse vemo, zakaj to pišeš?« In zato je zgolj v angleščini, za tiste, ki tega ne vedo.
Prvo slovensko knjigo pa, kot sem že omenil, dokončujem ravno sedaj. Motiv zanjo je bil polletni projekt, ki sem ga delal v Ameriki po izidu Melanije in sem zraven službenih obveznosti poskušal še prodati svojo knjigo in spoznati Američane kot turist in tudi kot zaposleni. Knjigo sem naslovil Skozi moje oči: ZDA, in bo še kakšen teden v predprodaji s ceno 10 €, kasneje pa 4,9 € več (http://www.petraskarja.com/skozi-moje-oci-zda-avtor-sandi-gorisek/).
Glede na namen knjige, torej razbijanje stereotipov, ki jih imamo drug o drugemu, verjamem, da bo odziv dober. Prvi komentarji na promocijsko poglavje, ki je na omenjenem naslovu objavljeno brezplačno, to samo potrjujejo.
Strojni inženir in domoljub
Po poklicu si sicer strojni inženir, zaposlen v podjetju Knauf Insulation. Pa nam iz prve roke povej, kako podjetje skrbi za motivacijo zaposlenih in kako zaposleni sami izboljšujete klimo v podjetju? Pa ne tisto, ki piha mrzel zrak 😉
Sandi Gorišek: Delam v zelo mednarodnem okolju, tako da motivacije, kot tudi izzivov, ne manjka. Zdi se mi, da sem že kar ponotranjil zahodnjaško miselnost, ki jo je izrekel ameriški podjetnik Elon Musk: »Če potrebuješ besede inspiracije, tega ne počni.«
Zdi se mi, da sem že kar ponotranjil zahodnjaško miselnost, ki jo je izrekel ameriški podjetnik Elon Musk: »Če potrebuješ besede inspiracije, tega ne počni.«
Vsekakor je bila ponudba za delo v takšnem okolju zelo laskava, saj se popolnoma sklada z mojo filozofijo uporabe znanosti za zmanjševanje ogljičnega odtisa družbe in je posledica predhodnih referenc, saj v tako ekipo ne prideš kar tako, iz faksa.
Če pa v skladu z meni ljubimi otroškimi pojasnjevanji povem, kaj počnemo, bi pa rekel to: »Mi oblačimo hiške, da jim je poleti hladno in pozimi toplo«, verjetno pa ste nekaj podobnega že ujeli na kakšni reklami.
Na tvojih socialnih omrežjih je dobro razvidno, da si domoljub. Ob pregledovanju tvojih objav se mi je v celo nekem trenutku nehote pričela peti Gustijeva pesem Slovenec sem. Pa me zanima, kako ti gledaš na politično in gospodarsko situacijo naše preljube Slovenije? Imaš upanje, da nas čaka svetla prihodnost?
Sandi Gorišek: Madona, si zapretiravala … Ja, je res, da imam rad okolje, iz katerega izhajam, in ga preko socialnih medijev promoviram, saj verjamem, da se sami ne zavedamo, kako lepo imamo pri nas. Tudi to drži, da več kot potujem po svetu, raje imam Slovenijo in Evropo nasploh, ampak nekega pretiranega domoljubja, še manj pa nacionalizma, pa vseeno ne zganjam. Težko me boš videla po Ljubljani hoditi v gorenjski narodni noši, čeprav sem svoj čas celo plesal folkloro.
Verjamem, da se sami ne zavedamo, kako lepo imamo pri nas.
Politika me kljub prvencu ne zanima preveč. Trenutno je aktualna tema gospe Polone Lah, ki je s FB pismom: »Kako vas ni sram?« nastavila ogledalo (slovenski) politiki. Z njo se strinjam, saj bi po mojem mnenju to morala biti častna funkcija finančno preskrbljenih posameznikov, ki bi imeli čast in ponos izboljšati stvari za zanamce in sodržavljane nasploh, ne pa da se preko raznoraznih vez poskuša priskrbeti ugodje peščici svojim.
Gospodarsko situacijo bi pa povezal s športom, kjer peščica genialnih posameznikov postavlja zgled narodu, le bolj ponosni bi morali biti na njih, pa naj gre za Iva Boscarola ali pa Igorja Akrapoviča, če omenim zgolj dva iz področja strojništva. Ali pa Luko Dončiča, Gorana Dragića in Jana Oblaka, če zavijem med najbolj popularne športe, katere tudi sam redno spremljam.
Gospodarsko situacijo bi pa povezal s športom, kjer peščica genialnih posameznikov postavlja zgled narodu, le bolj ponosni bi morali biti na njih.
Bodoči stand-up komik
Ptička po imenu Petra nam je prišepnila, da si nekoč želiš postati stand-up komik. Kot pravi, imaš neizmeren smisel za humor in si zelo nadarjen. Kje se ti bomo torej v prihodnosti smejali – v Sloveniji ali Ameriki?
Sandi Gorišek: Tele ptički bo res treba kljunček zavezati, saj jo čisto preveč veseli spravljanje mene v nelagoden položaj. No, resnici na ljubo sem Petri hvaležen za vse brce v tazadnjo, saj sem običajno prelen, da bi realiziral svoje ideje. Kar se tiče stand-upa, imam že kar nekaj materiala napisanega in upam, da mi uspe čimprej nekaj odsekov spraviti na Youtube in objaviti svojo stran v nastajanju.
Sem se pa pred kratkim začel zavedati, koliko dela je za tem in da je kar razlika med smislom za humor in izpiljenim nastopom. To se je zgodilo v New Yorku, ko sem obiskal klub, kjer imajo odprti mikrofon, da bi se preizkusil daleč od ljudi, ki me poznajo. A ko sem videl kvaliteto nastopajočih, sem šel kot politi cucek po neuspešnem dvorjenju vaški lepotici z ušesi navzdol domov in raje še malo vadim. Ne vem, zakaj imam dosti večjo tremo v Sloveniji, kot tujini, a prvi zametek mojega stand-upa bo ravno za promocijo nove knjige pri nas, tako da boste obveščeni preko socialnih omrežij in vabljeni vnaprej.
Zadnja runda
Kaj pa tebe motivira? Od kod črpaš navdih?
Sandi Gorišek: Mogoče sem čuden, vendar me najbolj zmotivira dobra provokacija. Tako sta nastali obe knjigi in tako sem postal strojnik. Navdihuje me komičnost situacij, saj mi je najljubši stavek iz našega polletnega popotovanja po Ameriki, ko je sodelavec po sprehodu po verjetno slavnem parku na svetu v Washingtonu, rekel le: »Madona, pa v tej Ameriki so še veverice dvakrat večje kot pri nas«. In ko opaziš, da so avti in ljudje tudi, hkrati pa ti sodelavec dokaže, da so nam po razmišljanju dostikrat bližje Azijci, kot pa potomci Evropskih kolonizatorjev …
Mogoče sem čuden, vendar me najbolj zmotivira dobra provokacija.
K temu pa dodajmo še dobro provokacijo prijateljev, da kot pripovedovalec zgodb res ne morem ostati poni z enim trikom, in ščepec humorja pri opisu meni (tragi?)komičnih situacij … In tako nekaj mesecev kasneje že tiskamo opis, ki se skoncentrira na kaj več, kot na filmske kulise in punce iz filmov v stilu Ameriške pite, ki jih jaz žal nisem srečal in verjamem, da bi Božička prej, saj če kje, potem tam vidiš, da življenje ni filmsko platno.
Imaš kakšne posebne izzive in cilje za prihodnost?
Sandi Gorišek: Kot omenjeno vstopam z ambicioznim projektom v svet otroške literature. Če nič drugega, mi bodo prav vzgojeni malčki bolj milostljivo čez nekaj let menjali nočno posodo, kasneje pa še plenice v kakšnem domu za ostarele. Torej novi val pravljic za otroke z močnim moralnim naukom, razvoj aplikacije za podporo in omogočanje kvalitetnejšega počitka, ter preživljanja prostega časa z didaktičnimi igricami malčkom. Posledično pa mirnejše dneve in noči staršem, ki bodo otroke lažje učili moralnih vrednot in samostojnega razmišljanja.
Kot omenjeno vstopam z ambicioznim projektom v svet otroške literature.
Kasneje pa se bom lotil tudi področja romanopisja z zgodbo, ki v meni raste že nekaj časa in bo, kot vse moje delo, poskušalo dvigniti ogledalo sodobni družbi. Poslovno bom nadaljeval svoje poslanstvo zmanjševanja okoljskega odtisa, tako znotraj mojega trenutnega zaposlovalca, kot širše.
Priporočaj mi knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak, ki želi najti svoje poslanstvo/sanje in mu/jim slediti?
Sandi Gorišek: Iskreno sem vedno mislil, da nima smisla ljudem, ki jih ne poznaš, vsiljevati svoje preference na kateremkoli področju. Priznam tudi, da se je to v zadnjem letu v mojem življenju malce spremenilo, saj se je v njem znašlo kar nekaj oseb, skupaj s priporočenimi knjigami, ki so mi resnično dale misliti.
Tako, da naj poskusim po sklopih, bralci pa naj se odločijo, kje bodo začeli s širjenjem svojega pogleda na svet. Poslovno vam bo dal misliti Robert Kiyosaki z Bogati očka, revni očka, v svet marketinga in psihologije vas z delom Nisi tako pameten popelje David McRaney, zorganizirati pa bi vas znal David Allen z Gremo to dokončat.
Za bolj radovedne, kako drugačen je lahko pogled na svet pisatelja, pa vsekakor Kurta Vonnegurta z Zajtrkom prvakov ali pa Haruki Murakamija z res izjemnim razponom pisanja …
Temu naj dodam, da sem nekaj let nazaj ponovno pričel brati in posledično pisati zaradi Dana Browna, ki je zame genij. Če vas vsaj malo zanimata kreativno pisanje ter umetnostna zgodovina, so njegove knjige obvezen del knjižne police.
Po vsem tem pa naj dodam, da blazno priporočam knjige, seminarje, delavnice ali pa klepete v Sloveniji z avtorjema Petro Škarjo in Noahom Charneyjem. Ne samo, da sta izjemna pisatelja, ampak ju resnično občudujem kot osebi, ki želita svet spremeniti na boljše. Naj prišepnem, da bosta vsaj na enem dogodku letos prisotna oba, tako, da že vnaprej vljudno vabljeni na predstavitev moje knjige Skozi moje oči: ZDA.
Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živiš? Imaš svojega najljubšega? Morda še zaključna misel?
Sandi Gorišek: Na mojih profilih boste prebrali “Think, it’s not illegal yet”, torej razmišljaj, ni še prepovedano, zraven pa bi dodal še vsaj dva: “Pameten človek se stegne toliko, kolikor je kovter dolg” in “najtežje zagonetke daj rešiti najbolj lenim, saj bodo ti našli najkrajšo pot.”
Vsekakor se misli spreminjajo z razpoloženjem, ampak univerzalen nasvet za vse bi bil pa tale: »Ne glej nazaj, to ni smer, v katero potuješ.«
Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂
