Dol mi visi – umetnost tega, da se ti jebe

Dol mi visi za mnogo ljudi in stvari. Po drugi strani za ogromno ljudi in stvari v mojem življenju ne morem reči, da se mi jebe oz. “dol mi visi”. In tisti “jebki”, ki sem jih potalal, so naredili vso razliko.

Recept za življenje: Dol mi visi

Ljudje pogosto pravijo, da je recept za samozavest in uspeh v življenju preprost – dol mi visi. Pa še res je, pogosto namreč občudujemo in imamo za močne ljudi ravno tiste, za katere menimo, da se jim jebe. Nekako v stilu: “Poglej Suzano, spet dela za vikende, jebe se njej.” Ali pa “Si slišal, da je Tomaž predsedniku uprave rekel, da je kreten in je kljub vsemu dobil povišico. Stari, jebe se mu.” Ali pa “Janez je bil na zmenku z Jožico in ga končal po 20 minutah. Rekel je, da ne bo več poslušal njenega sranja. Temu tipu se pa res jebe.”

Povsem verjetno je, da poznate nekoga, ki je v tem ali onem trenutku preprosto rekel “dol mi visi” in je zaradi tega dosegel izjemne dosežke. Morda je celo v vašem življenju prišel trenutek, ko se vam je jebalo, in ste zaradi tega dosegli presenetljive višave. Zase vam lahko povem, da sem po samo šestih tednih pustil svojo redno službo in šefu rekel, da bom na spletu prodajal nasvete za zmenkarije, kar kotira precej visoko na mojem slavnem seznamu trenutkov, ko se mi je jebalo. Podobno je bilo, ko sem prodal večino svojega imetja in se preselil v Južno Ameriko. Dol mi visi? Pa še kako. Sem pač šel in to naredil.

Stvar ni tako enostavna

Čeprav se na prvi pogled zdi enostavno – da se ti jebe, namreč – pa je stvar precej bolj kompleksna. Poanta je v tem, da se nas večina preveč obremenjuje s situacijami, ki si tega ne zaslužijo. Ne jebe se nam, ko nam nesramen prodajalec na bencinski črpalki vrne denar v samih bakrenih kovancih. Ne jebe se nam, ko prenehajo predvajati našo priljubljeno TV oddajo. Ne jebe se nam, ko nas sodelavci pozabijo vprašati, kako smo preživeli vikend. Ne jebe se nam, ko dežuje ravno takrat, ko smo zjutraj želeli telovaditi na prostem.

Kar naprej se nam ne jebe. S kakšnim namenom? In s kakšnim razlogom? Ker je priročno? Ker nam je v tolažbo? Ker želimo, da nas nekdo potreplja po hrbtu?

V tem je problem, prijatelj.

Ko nas jebe življenje…

Takrat, ko se nam ne jebe, ko nam ni za ničesar vseeno, takrat se počutimo, kot da smo upravičeni do tega, da se počutimo udobno in srečno, in takrat nas jebe življenje.

Življenje bi bilo prekleto lažje, če bi “sekiranje” prihranili za situacije, ki so resnično vredne tega, da se nam zanje ne jebe. Neuspeh bi bil manj strašen. Zavrnitve manj boleče. Neprijetna opravila bolj prijetna in zanič sendviči malo bolj okusni. Mislim, da bi bilo življenje prekleto lahko, če bi se nam malo bolj jebalo oz. če se nam ne bi jebalo zgolj za bolj zavestno izbrane situacije.

Česar se ljudje ne zavedajo, je to, da obstaja čudovita umetnost tega, da se ti jebe. Ljudje se ne rodijo takšni, da bi se jim jebalo. Pravzaprav se rodimo takšni, da se nam ne. Saj si že videl otroka, ki se je jokal do nezavesti, ker je njegova kapa bila napačnega odtenka modre barve? Točno. Jebeš takšnega otroka.

Umetnost tega, da se ti jebe

Razviti sposobnost nadzora in upravljanja nad jebki, ki jih podelite, je temelj moči in integritete. Naše jebke moramo izdelati in izpiliti tekom let in desetletij. Kot pri vinu, se morajo naši jebki starati v fino tekočino žlahtnega okusa, ki je namenjena za samo zares posebne priložnosti.

Morda se sliši enostavno. Ni. Večino nas, večino časa, pogoltnejo življenjske trivialnosti, začinjene z nepotrebno dramo. Živimo in umremo z distrakcijami in viharji, ki nas izsesajo bolj kot sesa Sasha Grey med gangbangom.

To ni način, kako živeti, človek. Zato se nehaj zajebavati. Zberi svoje jebke na kup in naj ti pokažem, kako se zadevi streže.

Dol mi visi, argument št. 1: Če se ti jebe, ne pomeni, da si indiferenten, pač pa, da ti je udobno biti drugačen

Ko si večina ljudi predstavlja človeka, ki se mu jebe, vidijo popolno in mirno indiferentnost do vsega – mir, ki pomiri vse nevihte.

Takšno razumevanje je napačno. Glede indiferentnosti ni ničesar samozavestnega ali občudovanja vrednega. Ljudje, ki so indiferentni, so slabotni in prestrašeni. Cele dneve gledajo televizijo ali “trolajo” na internetu. Pravzaprav so indiferentni ljudje pogosto indiferentni, ker se jim v resnici ne jebe. Strah jih je sveta in posledic, ki jih prinašajo njihove odločitve. Zaradi tega jih ne sprejemajo. Brez čustev se skrivajo v luknjah, ki so jih sami skopali, smilijo se sami sebi in se nenehno izogibajo tej nesrečni zadevi, ki zahteva njihov čas in energijo in se imenuje življenje.

Mojo mamo je pred kratkim njen dober prijatelj “nasral” za veliko denarja. Če bi bil indiferenten, bi skomignil z rameni, srknil malo kavice in si prenesel novo sezono The Wire. Oprosti, mama. A namesto tega sem bil ogorčen. Bil sem razjarjen. Rekel sem: “Veš kaj, mama, našla bova odvetnika in se lotila tega kretena. Zakaj? Ker se mi jebe. Uničil bom življenje tega tipa, če bo to potrebno.”

Marku Mansonu se resnično jebe

To ponazarja prvo pravilo o tem, da se ti jebe. Ko rečemo: “Pazi, Marku Mansonu se preprosto jebe,” ne mislimo, da je Marku Mansonu vseeno za vse; nasprotno, kar menimo je to, da Marku Mansonu ni mar za neprijetnosti, ki ga ovirajo pri doseganju njegovih ciljev, ni mu mar za to, če bo razjezil nekaj ljudi, da bo naredil, kar je prav ali kar je pomembno ali plemenito. Kar menimo je to, da je Mark Manson tisti tip človeka, ki bo o sebi pisal v tretji osebi in v članku uporabil besedo “jebe” 127 krat samo zato, ker meni, da je to prava stvar za narediti. Preprosto se mu jebe.

To je tisto, kar je občudovanja vredno – ne, ne jaz, bedak – premagovanje neprijetnosti. Stremeti neuspehu v oči in mu pokazati sredinca. Ljudje, ki se jim jebe za neprijetnosti ali neuspeh ali da se osramotijo ali nekajkrat poserjejo v posteljo. Ljudje, ki se samo smejijo in potem to vseeno naredijo. Ker vedo, da je prav. Vedo, da je pomembneje od njih samih in njihovih občutkov in njihovega ponosa in njihovih lastnih potreb. Rečejo “dol mi visi,” ne vsemu v življenju, temveč raje rečejo “dol mi visi” vsemu nepomembnemu v življenju. Svoje jebke rezervirajo za stvari, ki so resnično pomembne. Prijatelje. Družino. Namen. Burritos. In občasno tožbo ali dve. In zaradi tega, ker prihranijo svoje jebke samo za velike pomembne stvari, se v zameno drugim ljudem ne jebe zanje.

Dol mi visi, argument št. 2: Da se ti lahko jebe za neprijetnosti, moraš najprej najti nekaj pomembnejšega, za kar se ti ne bo

Eric Hoffer je nekoč zapisal: “Moški se bo brigal zase, ko se bo imel za kaj brigati. Ko se ne bo imel, bo svoje misli iz svojih brezpomenskih zadev prenesel na to, da se bo začel brigati za druge.”

Problem z ljudmi, ki jebke razdeljujejo vsepovprek, kot da so sladoledne lučke na poletnem kampu, je v tem, da nimajo ničesar bolj pomembnega, s čimer bi se lahko obremenjevali.

Pomisli za sekundo. Si v trgovini. In tam je starejša ženska, ki kriči na blagajničarko, ker ne sprejme njenega kupona za 30 centov. Zakaj se tej ženski ne jebe? Saj je samo 30 centov.

No, ti bom povedal zakaj. Ta starka verjetno nima ničesar bolj pametnega za početi, kot da cele dneve sedi doma in iz revij ter časopisov reže kupončke. Stara je in osamljena. Njeni otroci so kreteni in je nikoli ne obiščejo. Seksala ni že več kot 30 let. Njena penzija je obupna in verjetno bo umrla v plenicah, misleč, da je v Candylandu. Niti prdniti ne more, ne da bi jo bolelo v križu. Še televizije ne more gledati več kot 15 minut, ne da bi zraven zaspala ali pozabila, v čem je stvar.

Zato izrezuje kupone. To je vse, kar ima. Ona in njeni prekleti kuponi. Ves dan, vsak dan. Za njih se ji ne jebe, ker zanjo ne obstaja ničesar drugega, za kar se ji ne more jebati. Ko torej tista mozoljasta sedemnajstletnica zavrne enega izmed kupončkov in čistost svoje blagajne brani, kot so vitezi branili nedolžnost devic, potem lahko stavite, da se bo babica postavila po robu in verbalno izmaličila njen obraz. 80 let jebkov bo lilo z neba in do solz bo dolgočasila vse okrog nje z njenim tresočim in piskajočim glasom.

Problem je v preveč potalanih jebkih

Če vidite, da se preveč obremenjujete s trivialnim sranjem, ki vam gre na živce – nova Facebook slika vaše bivše, kako hitro crknejo baterije v daljinskem upravljavcu, da ste spet zgrešili 2 za 1 akcijo razkuževalca za roke – potem je precej verjetno, da se vam v življenju ne dogaja ničesar takšnega, za kar bi bilo povsem legitimno, če se vam za to resnično ne bi jebalo. In to je tvoj pravi problem. Ne razkuževalec za roke.

Preveč potalanih jebkov.

V življenju moramo jebke nekako porabiti. Vprašanje je, kako jih bomo porazdelili. Tekom življenja imamo na razpolago omejeno število jebkov, ki jih lahko porabimo, zato ravnajte z njimi previdno. Kot je govoril moj oče: “Jebki ne rastejo na drevesih, Mark.” OK, v resnici tega ni nikoli rekel. Ampak dol mi visi, pretvarjajte se, da je. Poanta je, da če se vam za nekaj ne jebe, mora to biti zasluženo.

Dol mi visi, argument št. 3: Imamo omejeno število jebkov, ki jih lahko podelimo; bodite pozorni na to, za kaj ali koga se vam ne jebe

Ko smo mladi, imamo na tone energije. Vse je novo in zanimivo. In vse se nam zdi zelo pomembno. Zaradi tega se z vsem obremenjujemo. Ne jebe se nam za to, kar govorijo o nas, če nas je tisti čeden fant/punca poklical/a nazaj ali ne, če se nam ujemajo nogavice in kakšne barve je balon na naši rojstnodnevni zabavi.

Ko postajamo starejši, pridobimo izkušnje in začnemo opažati, da ima večina teh stvari zelo malo dolgotrajnega vpliva na naše življenje. Mnenja ljudi, za katera se nam tako zelo ni jebalo, že dolgo niso več pomembna. Našli smo ljubezen, ki jo potrebujemo, tako da tudi tiste sramotne romantične zavrnitve nič več ne pomenijo. Zavedati se začnemo, kako malo pozornosti ljudje namenijo podrobnostim o nas in vse bolj se osredotočamo na to, da stvari počnemo za nas, namesto za druge.

Nazadnje postanemo bolj selektivni glede tega, za kaj se nam bo jebalo in za kaj ne. To se imenuje zrelost. Lepo je, morate poskusiti. Zrelost se dogodi, ko se nekdo nauči, da se mu ne jebe za tisto, kar je resnično vredno tega, da se ti ne. Kot je rekel Bunk Moreland v The Wire svojemu partnerju, detektivu McNultyju: “To se ti je zgodilo zato, ker se ti ni jebalo, pa nisi bil na vrsti, da se ti ne bi.” Bunk Moreland, jebe se mu od leta 2002.

Jebe se nam, zato smo osvobojeni

Potem, ko postajamo starejši in pridemo v dobo srednjih let, se začne spreminjati nekaj drugega. Naši nivoji energije padejo. Naše identitete se utrjujejo. Vemo, kdo smo, in nimamo več želje po spreminjanju tistega, kar se v naših življenjih zdi neizogibno.

Na čuden način je to osvobajajoče. Ni več potrebno, da se z vsem obremenjujemo. Življenje je takšno, kot je. Sprejmemo ga, ne glede na vse. Zavemo se, da nikoli ne bomo ozdravili raka, potovali na luno ali otipali jošk Jennifer Aniston. In to je OK. Življenje gre naprej. Sedaj se obremenjujemo samo še z najpomembnejšimi deli naših življenj: našo družino, najboljšimi prijatelji, udarcem pri golfu. In na našo začudenje je to dovolj. Takšna poenostavitev nas v resnici naredi zelo srečne.

Potem pa se en dan, mnogo kasneje, zbudimo in smo stari. In skupaj z našimi zobmi in libidom je tudi naša sposobnost obremenjevanja dosegla točko neobstoja. Na stara leta živimo paradoksalno eksistenco, kjer nimamo več energije za to, da bi se obremenjevali z velikimi življenjskimi stvarmi. Namesto tega še tisto malo skrbi, ki so nam preostale, namenimo preprostim in banalnim, vendar izjemno napornim vidikom naših življenj: kam na kosilo, dogovorom za termine pri zdravniku zaradi naših bolečih sklepov, popustom za 30 centov v trgovinah in vožnjo, pri kateri ne smemo zaspati za volanom in povoziti parkirišča, polnega sirot. Saj veste, praktičnam zadevam.

Potem pa nekega dne, na naši smrtni postelji, ko smo, upam, obdani z ljudmi, za katere se nam tekom življenja ni jebalo, in tistimi nekaterimi, ki se jim ne jebe za nas, s poslednjim dihom izpustimo na plano še zadnjo skrb – naš zadnji jebek. Ob solzah in nežnih zvokih piskov zaslona, ki kaže srčni utrip, in zatemnjenih fluroscentnih lučeh, ki v bolnišnici v božjem soju sijejo na nas, spolzimo v neko neznano jebeno deželo.

 

Vir: MarkManson.net

Facebook Comments

Nejc Krumpačnik

Nejc je glavni urednik in soustanovitelj medijskega portala Motiviran.si. Kot magister medijskih komunikacij ljubezen do medijskega ustvarjanja združuje z znanji s področja prodaje in digitalnega marketinga. Prepričan je, da nobene sanje niso dovolj velike, da si jih ne bi drznili sanjati.