Kdo sta Nina in Danjela?
Nina in Danjela sta dolgoletni prijateljici, ki sta skupaj v dobrem in slabem, v smehu in solzah, v trpljenju in radosti. Njuno prijateljstvo je preživelo življenjske situacije, v katerih marsikdo obupa in se umakne. V želji pomagati drugim sta ustanovili Facebook skupino DaNi dotik, ki združuje ljudi z različnimi življenjskimi tegobami in stiskami, ki potrebujejo nasvet ali pa zgolj pogovor.
Vabljeni, da spoznate njuno zgodbo.
Uvod
Kdo sta Nina in Danjela v prostem času in poslovno? Kaj ju navdušuje, ob čem ju spreleti srh, kaj jima požene kri po žilah?
Nina in Danjela: Nina in Danjela sva čisto običajni ženski z zavedanjem, da je življenje več kot le delo, delo, delo. V tistem, kar opravljaš, je potrebno uživati ali pač le najti tisto, kar je vredno truda.
Nekoč je prijatelj podal lepo misel, s katero se strinjava: »Pomembno je, da v delu najdeš smisel … bodisi denar za posredno ali neposredno samouresničevanje, lahko pa je hitro samouničevanje.« Tako da previdnost ni odveč. 🙂
Ogromno je ljudi, ki naju imajo radi, nekaj pa je tudi takšnih, ki jih najino početje, četudi je v dobro vseh, zmoti. Saj veš, nikoli ne moreš ustrezati vsem in nergač bi imel mnogo slabega povedati že o Materi Terezi.
Vedno znova naju navduši in ob enem spreleti srh ob ugotovitvah, česa vsega je sposoben naš um, kako nerazumsko lahko ravnamo pod vplivom nezdravega dela ega, ki posameznika lahko pripelje tudi do samega dna.
Kri po žilah nama poženejo priložnosti, ko lahko v sočutju pomagava sočloveku in z njegovo rastjo, zadovoljstvom in uspehom pridobimo vsi. To je tista pristna in brezpogojna ljubezen, ki daje življenju dodatni/posebni smisel.
DaNi dotik
Sta ustanoviteljici Facebook skupine DaNi dotik. Povejta nam, kaj je njeno poslanstvo?
Nina in Danjela: DaNi dotik se je rodil v želji, da ljudi opomniva, da je vredno in lepo živeti. V življenju je tako, da po vsaki nevihti posije sonce. Največja ovira je, ker veliko ljudi ostaja v »tisti« nevihti in se niso pripravljeni premakniti pod okrilje sonca in za svojo srečo (zaradi strahu) narediti koraka – če tudi je to korak na bolje. A ravno zaradi nevihte bi morali toliko bolj častiti dani trenutek sonca, ki ga imamo.
Ravno zaradi nevihte bi morali toliko bolj častiti dani trenutek sonca, ki ga imamo.
Skozi življenjske izzive prejmemo ogromno naukov, ki jih naposled lahko uporabimo dalje, če smo jih le osvojili. Ljudi si želiva podpreti, saj si res vsak posameznik zasluži ljubezen – veš, eno smo. Kar jaz danes storim lepega zate, mogoče ti storiš jutri za nekoga drugega…. tako se počasi spreminja vse skupaj na bolje. Zaradi tega sva se odločili, da vse, kar sami okusiva, preživiva in doživiva, deliva brezplačno z ljudmi. To je tisto, kar lahko ljudem podariva in to so člani toplo sprejeli.
Skupini se je v letu dni pridružilo že 1360 članov. Kdo so njeni člani?
Nina in Danjela: Člani skupine so tako zelo različni, da ne bi bilo pravično, da kogarkoli izpostavljava. Skupni imenovalec vsem pa je, da si bodisi želijo spremembo, potrebujejo usmeritev, ker so se znašli na razpotju, ali pa so preprosto le z nama, brez posebnega in nama znanega razloga.
Kot zanimivost, je skoraj vedno okoli 800 ogledov posameznega članka. Ker pa je skupina odprta, torej javna vsem, si marsikdo »ne upa« pisati v komentarje. Zaradi tega prejmeva res ogromno zasebnih sporočil in se trudiva, da kar se da hitro odgovoriva.
Vajina prvotna želja je bila pomagati ljudem, ki so se znašli na dnu. Po ustanovitvi skupine sta ugotovili, da z brezmejnim pisanjem in razdajanjem ne sežeta direktno do ljudi, oziroma, da prebrano kaj hitro pozabijo. Zato sta se pred mesecem odločili, da ponudita osebno vodstvo, pomoč, motivacijo. Kdo so vajine stranke in s kakšnimi težavami se najpogosteje soočajo?
Nina in Danjela: Objavljeni članki dajo ljudem povod za razmišljanje dalje. Prebrano vsak nekako poskusi povezati s svojim življenjem. Ljudje pa si želijo še več, kar je razumljivo.
Človek v stiski – tisti, ki je pripravljen na delo na sebi, naju kontaktira. Prosiva ga, da se na kratko predstavi, pove kaj ga teži in v kolikor je v najini moči, da osebi pomagava, določimo datum in se dobimo. Zlomljene noge ne moreš pozdraviti pri nama, največ kar je, te lahko pošljeva v mavčarno. 🙂 Za srčne težave in boleče duše pa sva že pravi naslov.
V živo se energije čudovito zaznajo in to je tisti pravi stik. Najine stranke se soočajo z različnimi izzivi. Pogovori so strogo zaupni in jih zaradi tega ne bi izpostavljali direktno. Vse od srčnih težav, pa do strahov. Nezadovoljstvo v službi, prevare v partnerstvu, …
Lahko poveva, da imava tudi stranko, ki si le želi najine družbe in se po naši terapiji počuti polno energije ter se rada vrne – čisto tako, na posvet.
Ninina zgodba
Nina, tvoja življenjska zgodba je polna žalosti in poguma. Soočala si se z bolečimi izgubami, boleznijo, revščino in napadi panike ter posledično izolacijo. Danjela ti je ves čas stala ob strani in te vzpodbujala. Kako ti je uspelo prebroditi vse črne trenutke in kako danes gledaš na vse te dogodke?
Nina in Danjela: Moje življenjske lekcije so bile mnogokrat res krute. Vsaka, še tako huda izkušnja, pa me je izoblikovala v to, kar danes sem. Včasih sem se spraševala, zakaj ne morem imeti le nekega povprečnega življenja, danes pa sem presrečna, da mi je življenje podarilo vse te izzive.
Strinjam se z rekom, da nam ni naloženega prav nič več, kot ne bi zmogli. Vse to, kar imenujemo »težke lekcije«, nas naredi le še močnejše in bolj dojemljive, kaj življenje sploh je (seveda, če smo željni raziskovanja in dela na sebi. No, tudi če kakšne lekcije ne osvojimo, nič zato! Imamo mnogo popravnih izpitov :).
Vse to, kar imenujemo »težke lekcije«, nas naredi le še močnejše in bolj dojemljive, kaj življenje sploh je.
Seveda je vse skupaj vsaj kanček lažje, če imaš ob sebi osebe, na katere se lahko opreš, se na njih zaneseš. Danjela je bila vedno ena izmed temeljnih stebrov, poleg moje družine. Veš, nisem šla sama skozi vse to. Dosti lekcij smo predelovali kot družina. Korake, da je vsak zase spet vstal, pa je moral delati vsak sam.
Vedno so z menoj dihali (poleg Danjele) tudi moja mami, ki je res moj največji steber in ženska, ki jo spoštujem, cenim in je v mojih očeh zmagovalka in pravi zemeljski angel, moj partner (oče mojih otrok), ter seveda moja zlata, zlata otroka. Brez družine in prijateljice bi bilo še dosti težje.
Človek se ob hudih preizkušnjah v življenju enostavno mora obdati z ljudmi, ki te imajo radi. Zato tudi vse povprek tako rada pomagam, ker čutim bolečino sočloveka. Nihče ne bi smel iti skozi življenjske preizkušnje sam! Kaj ni lepo vedeti, da nekomu iskreno ni vseeno zate?
NIHČE NE BI SMEL ITI SKOZI ŽIVLJENJSKE PREIZKUŠNJE SAM!
Zato sem tu. Življenje me je pripravilo do tega, da sem tu, da te objamem, ko ti je hudo, ti pomagam zopet najti smer in da naposled tudi moje srce še bolj radostno zapoje, ko vidim, kako odlično ti gre. Saj vsi vse znamo, le zbegamo se.
Kot si dejala, ti v najhujšem obdobju izolacije ni mogel pomagati nihče, dokler se sama nisi odločila za spremembo. Kaj je pripomoglo k tej odločitvi in kako je potekala rehabilitacija, če se lahko tako izrazim?
Nina in Danjela: Po vseh hudih preteklih dogodkih (smrt očeta v mladosti, mnogo prekmalu rojena dvojčka ter dvomesečno trepetanje za življenje sina, hudo boleznijo hčere, in nenazadnje tudi mojo možgansko kapjo – vse to v roku 10-ih let), ko že človek misli, da bo zaživel bolj mirno, so panični napadi prišli kot strela z jasnega neba.
Dan za dnem sem bila v pričakovanju, kdaj se bo zlodej zopet pojavil. Ko sem sredi nakupovalnega centra okusila strah in bila trdno prepričana, da je to moj konec, sem se “pridno” pričela izmikati vsemu, kar je vključevalo stike z ljudmi. Prepričana sem bila, da mi piše na čelu POZOR ČUDAK (navkljub temu, da se ta bitka ne vidi navzven, če tudi se znotraj vse trese)!
Trpela sem in ni mi bilo jasno, kaj se dogaja. Napadi so se vrstili in postajali vse močnejši. Spominjam se, da so bili najhujši tisti, ko sem bila sama z mojima otrokoma. Ko je napad prišel, sem jima prižgala televizijo, sama pa sem se umaknila v drug prostor in bila boj za bojem. Popustilo je, ostal pa je strah in pričakovanje, kdaj se bo zopet vrnilo kup grozljivih občutkov.
Veliko ljudi mi je svetovalo kaj storiti, nihče od njih pa ni znal v celoti razumeti, kaj se v meni dogaja. Dokler nekaj takega ne izkusiš na svoji koži ne veš, skozi kakšne muke gre človek. Jutra so bila najlažja, saj se ponoči zavedni del misli zaustavi. Tekom dneva sem na podlagi preteklih napadov in strahu, ki sem ga iskala, zopet dočakala novega.
Vse dokler nisem udarila ob popolno dno, se sesula in dojela, da moram »sama« splezati s tega. Tedaj sem že na trenutke vedela, da napade prikličem s svojimi mislimi. Torej, če sem lahko misli uporabila za strahove, jih lahko tudi za dobro počutje. Nikakor ni bilo enostavno. Vse prej kot to! Res so bili potrebni majhni koraki in veliko jih je bilo.
Šla sem korak za korakom, včasih enega naprej, dva nazaj. Spet drugič dva naprej in le enega nazaj. Naučila sem se ponovno živeti. Tedaj sem sprejela pomoč Danjele in domačih. Ob njih sem se počutila bolj varno in včasih so me celo pod roko vodili skozi novo soočenje s strahom. Dolgo sem vzdrževala strahove in seveda bi bilo neumno pričakovati, da bi odšli čez noč.
S popolno osredotočenostjo na sedanji trenutek pa sem dan za dnem pisala novo zgodbo – takšno, prijetnejšo. Bilo me je strah oditi v trgovino. Seveda me je še bilo … toda to me ni več zaustavilo! Vztrajala sem (včasih celo s telefonom in Danjelo na drugi strani, ki me je opogumljala, da jaz to zmorem) in nekaj pozitivnih izkušenj … pa zopet kakšna slaba, ko sem zbežala in pustila strahu, da zavlada.
Tako sem nizala res korak za korakom. Spoznala sem, kaj misel je! To je izkušnja, ki me je naredila še močnejšo in hvaležna sem za njo. Nisem več tista stara Nina, sedaj imam novo znanje in hej, včasih mi doza nekdanjega adrenalina tako zelo manjka, da grem na najvišji tobogan in zopet uživam 🙂
Danjelina zgodba
Danjela, kako si se počutila ob tem, ko je nekdo, ki ga imaš rad, vztrajno zavračal tvojo pomoč? Imaš morda kakšen nasvet za tiste, katerih znanci se utapljajo v obupu in depresiji, kako jim pomagati?
Nina in Danjela: Ne morem reči, da je Nina zavračala mojo pomoč. Vedno me je poslušala, le dovolj trdne volje in moči ni imela, da bi kaj spremenila. Dokler se človek sam ne odloči, da je pripravljen nekaj spremeniti in za to narediti prav vse, ter slediti usmeritvam, bo vedno »cepetal« na mestu. Temu danes pravijo cona udobja – zame osebno zelo neprimeren izraz. Sama bi to prej poimenovala cona neugodja – vsaj tako se človek v njej počuti.
Dokler se človek sam ne odloči, da je pripravljen nekaj spremeniti in za to narediti prav vse, ter slediti usmeritvam, bo vedno »cepetal« na mestu.
Kar bi svetovala ljudem, je to, da jim pustiš, da o svojih strahovih spregovorijo in jih usmerjaš k rešitvam. Je pa velikokrat tako, da enostavno trpeči svojih najbližjih svojcev, »ne jemljejo resno«. Lahko jim prigovarjajo in jih usmerjajo, potem jim pa tretja oseba razloži enako zadevo z drugimi besedami in oni dojamejo, kako naprej.
Torej v primeru, ko je oseba na točki sodelovanja, ga mora najbližji samo usmeriti k tretji osebi, s katero bo morda uspel/a sodelovati in “splezati” iz začaranega stanja ponavljajočih misli. Lahko pride tudi k nama … z veseljem ga/jo bova usmerili in skupaj določili korake za pot naprej.
Srečanje z dr. Mel Gillom
Nina, pred dobrim letom nazaj ti je uspelo stopiti v kontakt s svetovno znanim dr. Mel Gill-om in se z njim pogovoriti ob kavici. Povej nam, kako in zakaj je sploh prišlo do tega?
Nina in Danjela: To je ena hecna zgodba. Če povem po pravici, pred tem niti nisem vedela, kdo Mel je. Danjela je imela rojstni dan in za darilo sem ji podarila predavanje, kjer je bil on eden od gostov. Sama nisem čutila, da je to predavanje zame. Vedela sem, da moram Danjelo »poslati« samo.
Zakaj? Ker je le tako spoznala osebo, ki se je soočala s podobno lekcijo, kot se je v tistem obdobju ona. Ko sva midve skupaj, sva zadostni, kar ne pomeni, da se ne bi z nikomer podružili, bolj osebno pa verjetno ne bi spoznali drugih ljudi. Da skrajšam ta del. Ženska je predelovala podobno lekcijo kot Danjela in veliko se je naučila od nje.
Po dogodku sem prišla v Ljubljano po Danjelo in sva odšli na kosilo. Seveda je bila najbolj navdušena ravno nad Melom. »Veš, Mel ima poseben pristop, vse skupaj zavije v komičnost, toda vseeno ohrani resno bistvo.« Prva stvar, ko sem prišla domov, je bil ogled njegovega predavanja (k sreči jih je na You tube kar nekaj). V Melu sem videla sebe. Tudi jaz sem vse prej kot resno bitje in če le situacija dopušča, obrnem na hec.
Danjeli sem napisala SMS. »Draga moja! Zapomni si, da bova v kratkem z Melom pili kavico! Njega bova spoznali v živo in pika!« Danjela ve, da če napišem kaj na tak način, mislim blazno resno. Kako pa dobiti človeka njegovega slovesa tako enostavno na kavo, pa tokrat ni verjela, da mi bo uspelo.
Nič hudega, saj sem jaz, za obe. Stopila sem v kontakt z njim preko maila, se kar nekaj časa dopisovala in čim je bil zopet v Sloveniji, zmenila za kavo. Dogovor za kavo je bil sprejet istega dne, kot smo dejansko šli (par ur pred tem). Ko sem dobila njegovo potrditev za uro srečanja, sem bila vsa iz sebe. Višek adrenalina me je gnal po stanovanju in največjo skrb sem imela, kako zbuditi Danjelo.
Še dobro, da je imela moja mami vklopljen razum, saj se sama res ne bi spomnila te rešitve (ja lej, včasih sistem odpove, zato je dobro, da imamo ob sebi razumne ljudi :). »Nina, v avto se usedi in pojdi k njej domov, kaj ti ni jasno tu?« Seveda sem se do solz nasmejala svoji zmedenosti, ker je bila rešitev res pred nosom, jaz pa sem se obnašala, kot da je telefon edini način, da pridem do Danjele. Ni je bilo sicer tako zelo lahko zbuditi, sem pred tem vse njene tri sinove in moža. No, seveda…naposled sem dočakala tudi njo.
Pa sva šli. Zanimala ga je moja zgodba in všeč mu je bila naravnanost, da želim iz vsega tega naučenega pomagati dalje. Vprašal me je, kaj me zadržuje, da ne delim znanja, spoznanj. Povedala sem mu iskreno, da nimam certifikatov, diplom, za katerimi bi se lahko “skrivala”. To se mu je zdela ena in edina neumnost, ki jo lahko izrečem. Njegov stavek je bil: “Nina, pri vsem tem, kar si doživela, vse izkušnje, ki jih imaš, znanje, tvojo energijo, katero čutim, zakaj enostavno ne zaupaš sebi? Po prejemu certifikata človek ne okusi vsega kar si ti. Tvoje življenjske izkušnje so najdragocenejši certifikat, kar ga lahko prejmeš. Prosim, le začni, saj si dar za ta svet!”
Hvaležna do neba sem ga objela. Zahvalila sem se mu in to so bile besede, ki sem jih morala prejeti od njega. Začutil me je. Želel je, da spoznava organizatorja dogodka in naju pospremil tja, naju predstavil z vsemi, ki so sodelovali pri dvodnevnem dogodku in jaz nisem imela kaj, kot da ga zopet objamem.
Res sem cenila to gesto. Ko sem ga vprašala, zakaj počne vse to, mi je odgovoril s stavkom, ki mi odzvanja v ušesih vse od tedaj: »Nina, ne zgodi se pogosto, se pa zgodi, da včasih učitelj v drugi osebi prepozna učitelja.« Je potrebno sploh še kaj več dodati ali sem dovolj nadzorno opisala, kaj je srečanje z Melom pustilo pri meni?
Tako se je rodila facebook stran – DaNi dotik.
Recept za uspešno prijateljstvo
Prijateljici sta že iz časa vrtca in sta preko 30 let praktično nerazdružljivi. Za vama je ogromno lepih dogodkov kot tudi bolečih in žalostnih izkušenj, ki bi lahko skrhali marsikatero prijateljstvo. Vidve pa sta se zaradi tega samo še bolj povezali. Kaj je vajin recept za tako uspešno dolgoletno prijateljstvo, ki je kljubovalo vsem preprekam?
Nina in Danjela: Recept za uspešno prijateljstvo praviš, da te zanima?
Vse se prične s precizno izbiro pravih sestavin. Ničesar premalo in ničesar preveč – ravnovesje. Sprva bo verjetno tako, kot pri jedeh, a ko dodajamo prave sestavine, se vse skupaj le še izboljšuje :).
Sestavin si pripravimo res zelo veliko. V začetku potrebujemo dve posodi (vsaj). Ne rabim dodati, da morata biti čisti, mar ne? Iskren prijatelj si prvo sam do sebe, šele ko si »čist« lahko to deliš). Dodajaj v obe posodi veliko žlico ljubezni, veliko žlico razumevanja, sočutja, brezpogojnosti …
Vse skupaj začini s ščepom ali več humorja, navihanosti, ščepom otroške razposajenosti, posluhom, strpnostjo. Vse sestavine skrbno mešaj celo življenje in po potrebi dodajaj in prilagaja količino, vedno pa tako, da bo v obeh posodah ravnovesje.
Včasih kakšna “jed” tekne bolj, včasih pa se potrudimo in vseeno kaj »prežvečimo« kljub temu, da ni naša top jed. A takšno je življenje, včasih postreže s čebulo, čeprav si blazno želimo sladoled.
Takšno je življenje, včasih postreže s čebulo, čeprav si blazno želimo sladoled.
Saj si želela recept, kaj ne? Po tem receptu kreirava najino prijateljstvo in je bil tudi že razkrit na strani DaNi dotik, da bi tudi tisti, ki še niso vešči kuhanja lahko zakuhali kaj tako čudovitega.
Zadnja runda
Kaj pa vaju motivira? Od kod črpata navdih?
Nina in Danjela: Zgodbe ljudi, ki jim je uspelo. Vedno se največ naučiva iz primerov življenja posameznikov in seveda iz najinih lastnih spoznanj. Zgodbe, ki nam jih prav vsem piše življenje, so čudoviti nauki. So znanje in popotnica za naprej.
Imata kakšne posebne izzive in cilje za prihodnost?
Nina in Danjela: Če naju je v vseh teh letih življenje kaj naučilo, je to, da živiva za trenutek, v trenutku. Preteklost služi kot čudovit, moder učitelj. Prihodnost je vprašljiva, saj je eno in edino skupno nam vsem, da smo tu za določen čas in zaradi tega prihodnosti ne moremo načrtovati.
Torej ostane le ta trenutek, ki se imenuje sedaj. Najina želja in cilj je tudi vnaprej delati to, v čemur sva dobri. Želje so vseskozi, potrebna pa je tudi akcija, da se stvar premakne dalje od le »želeti si«. Kar pa življenje prinese na pot, je pa sprotno reševanje, prilagajanje, kreiranje, …
Priporočajta mi knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak, ki se znajde v življenjski stistki, ki išče izhod in nenazadnje samega sebe?
Nina in Danjela: Iz vsake knjige lahko človek prejme nekaj zase. Odvisno, na kateri stopnji duhovnega razumevanja je. Nekomu bo Paulo Coelho (Alkimist, Celestinska prerokba) dala ogromno, drugemu pater Karel Gržan s svojo uspešnico Kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih, spet tretji bo ob uspešnici avtorja dr. Erica Pearla, Ponovno povezani (zdravi druge, zdravi sebe), prejel ogromno.
Iz vsake knjige lahko človek prejme nekaj zase.
Toliko čudovitih avtorjev je, ki so napisali bajno poučne knjige (Michael Newton, Eckhart Tolle, Osho, Vadim Zeland, Esther Hicks s svojim Abrahamom, Neale Donald Walsch, dr.Mel Gill,…). Res zahtevno vprašanje, sicer pa verjameva v to, da tistega, ki mora določeno knjigo prebrati, ga le ta “pokliče” (splet dogodkov nanese tako, da prejme vodstvo oz. namig :).
Ali obstaja kakšen motivacijski citat, po katerem živita? Imata svojega najljubšega? Morda še zaključna misel?
Nina in Danjela: Citatov in misli je ogromno in veliko jih napiševa tudi sami. Kateri je najljubši, je nemogoče odgovoriti. To vprašanje je kot, da naju vprašaš, katerega izmed svojih otrok imava rajši
Za konec pa še… Ljudje smo družabna bitja. Nihče izmed nas ni sam, oziroma je, vendar le po svoji izbiri. Vselej se najde rešitev iz vsake zagate. Vsak od nas je nekaj tako posebnega in pravi dar. Imejte se radi in se obkrožite z ljudmi, ob katerih se počutite prijetno. »Nimam časa« je le izgovor.
Imejte se radi in se obkrožite z ljudmi, ob katerih se počutite prijetno. »Nimam časa« je le izgovor.
Če vam je bil prispevek všeč, ga prosim delite naprej. 🙂