Babica je bila rojena z boleznijo, imenovano skolioza. Pri 72. letih je morala po padcu s pručke v kopalnici doma za starejše na operacijo za zamenjavo kolka s prostetičnim vsadkom na čelu stegnenice. Od takrat naprej je šlo vse navzdol.

Skolioza, bolečine in steznik po operaciji

Kmalu po operaciji je dobila trden steznik, kot pomoč za omilitev bolečin, ki jih ji je povzročala naraščujoča skolioza. Prav tako je v tistem času dobila pohodni voziček, ker je bila hoja brez opore ali pomoči nemogoča zaradi resnosti asimetrije njene noge, ki je bila po operaciji za 3 cm nižja. Za češnjo po vrhu mora jemati zdravila za kontroliranje ireverzibilne nevtropije, ki jo povzroča kronična protivnetna uporaba.

Zdi se mi, da bi se bilo možno temu ogniti

Babica je bila rojena s hudo obliko bolezni, imenovane skolioza*. Sredi 1939-ih ni bilo veliko možnosti za izboljšanje tega stanja. Na žalost, še vedno ni. Med ujetostjo telesa v steznik in novodobnim programom vadbe, ki ga je takrat uvedel »revolucionarni« nemški zdravnik, se je babica zadovoljila z drugo možnostjo.

*Skolioza je tridimenzionalna deformacija hrbtenice in telesa, ki se povečuje z rastjo. Nastane lahko zaradi prirojenih napak pri oblikovanju vretenc in hrbtenjače, zaradi prirojenih ali pridobljenih bolezni živčno-mišičnega tkiva, lahko pa tudi zaradi prirojenih ali pridobljenih napak v vezivnem tkivu.

Postala je ne samo izjemno talentirana atletinja v otroških in skozi najstniška leta, temveč tudi izjemno močna in navidezno brez bolečin. Če bi ne bilo druge svetovne vojne, bi bila zagotovo profesionalna športnica.

Življenje se je nadaljevalo, doštudirala je tedanji program za višjo medicinsko sestro, se poročila in ustvarila družino. Medtem pa nikoli ni prenehala biti fizično aktivna – lahko bi celo rekla, da je živela za najtežje tedanje programe vadbe.

Več: Skrivnost zdravega staranja.

Življenjski slog ji je omogočil obvladovanje skolioze

Pri 72.-ih, ji je v domu za ostarele fizioterapevt ponudil nekaj šarlatanistično imenovanega »ponovno šolanje posturalnosti«, tehnike razvite v Franciji, ki temelji na zunanjih »popravkih« za ponovno vzpostavitev ravnovesja v telesu.

Tu tiči problem – ravnovesja se ne da »obnoviti«. Rodila se je s hudo skoliozo, kar pomeni od dneva, ko je bila rojena ter naslednjih nekaj desetletij je razvila morfološke, mehanične, proprioceptivne, sklepne, skeletne in mišične prilagoditve za obvladovanje asimetrije.

Po »intervenciji« fizioterapevta, ki je smatral »izganjanje hudiča« za »uspešno«, se ji je nemudoma začeli manifestirati hitro razvijajoča se artroza in kmalu je hrustanec pobegnil iz stegnenice. Ko sem po krajšem potovanju prišla prvič na obisk, je bila na vozičku.

Več: Vadba hoje za hujšanje in preprečevanje bolezni.

Če bo potrebovala operacijo sploh ni bilo več vprašanje

Istega leta je dobila nov kolk, njen zdravnik pa ji je predpisal vaje, potrebne za krepitev, ki se ga mora držati do konca življenja. Ko si je opomogla od operacije, je bilo njeno gibanje že ogroženo. Njeni rutinski dnevni sprehodi v trgovino so bili postopoma permanentno izrezani iz dnevnih aktivnosti, dokler se ni, zaradi naraščujoče bolečine premikala še manj. Predpisani program vaj, ki jih je prejela, je bil popolnoma neprimeren.

Z znižanjem ravni telesne dejavnosti so se ji pojavili depresija in težave s spanjem. Pripada namreč majhnemu odstotku bolnikov, ki reagirajo na skupino zdravil z levkopenijo in eritropenijo. In trajalo je 8 mesecev, preden je bilo stanje odkrito. Od takrat, edini način, s katerim je lahko plula s hudo nevtropenijo, je bil granulocitni kolonijsko-stimulirajoči faktor – draga in potencialno problematična »droga«.

In potem sem spoznala Lidijo …

Šele okoli leta 2014 sem spoznala Lidijo, specializirano za moč in funkcionalno treniranje (naj)starejših. Moja babica je bila od tedaj neločljiva od svoje nove vadbe pod budnim očesom Lidije. Vse dokler ni padla na vrtu pred domom in si pretrgala rotorne manšete.

Operacija je bila, glede na njeno starost in zdravstveno stanje, vprašljiva. Okrevanje ter zmožnost dvigovanja desne roke sta veljala za nekakšen medicinski čudež, zahvaljujoč njenemu (drugemu) kompetentnemu zdravniku. Sama menim, da gre za rezultat njene močne volje in odločnosti ter doslednosti mučenja, ki ga ji je predpisala Lidija.

Iz tega sledi: dokler nisem spoznala Lidije, je babici minilo 8 dragocenih let. Če bi le pravočasno našla boljšega fizioterapevta, boljšega trenerja, ki se specializira za najstarejše, bi ne prišlo do šarlatanistične intervencije, ki ne bi sprožila plazu neljubih posledic. 8 let bi naredilo razliko med vegetativnim življenjem in gibalnimi sposobnostmi, vse večjimi težavami dihal, kroničnimi bolečinami, itd…

Če bi le… Ko bi le.. Vendar življenje ni produkt »če bi«. Kar me je naučilo vse tole, je orodje, kako pomagati drugim. To je z motivacijo na treningih, kjer se ljudi navkljub zdravstvenim omejitvam spremeni v dobro naoljene stroje.

[contact-form-7 404 "Not Found"]