Kdo je Alja Medici, pl.?

Diplomirana inženirka gradbeništva, Alja Medici, je neustrašna, pozitivna punca, ki bi si jo moral marsikdo vzeti za zgled. Svojo pot je začela v gradbeništvu, čeprav je bil šport v njenem življenju venomer prisoten – najprej se je ukvarjala z gimnastiko, nadaljevala je v ekipnih športih z žogo, nato pa je zaradi dolgočasnih klasičnih treningov, ki ji niso več ustrezali, začela iskati nove izzive. Nekoč je opazovala skupino fantov, ki so dvigovali težke uteži in si je obljubila: “Tudi jaz bom nekega dne…”.

Tako je leta 2010 pristala v powerliftingu. Udeležuje se tekmovanj v tujini, v zadnjem času pa se posveča tudi trenerstvu. Powerlifting je “odličen način, da človek spozna samega sebe”, nam pove. Pravi, da “mora motivacija vedno izhajati od znotraj. Saj, če sam nisi dovolj motiviran, da bi se priganjal na trening, si zastavljal cilje, se držal dogovorjenega in poskušal nove stvari, potem ti tega tudi nihče drug ni zmožen vcepiti.” Alja namerava s koncem junija začeti tudi s poletno šolo powerliftinga v BitFit fitnes centru na Ravnah na Koroškem. Spoznajmo jo podrobneje.

Uvod

Kdo je Alja Medici pl.? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Alja Medici: Gradbenica, ki je našla smisel življenja v športnih vodah, specifično v powerliftingu. Še vedno živim za adrenalin, bodisi je to base jumping, ali pa potapljanje.

Powerlifting v Sloveniji

V Sloveniji powerlifting ni deležen ravno velike medijske pozornosti. Predstavi nam ga. Imenujejo ga tudi triatlon moči. Za kaj točno gre?

Alja Medici: Za razliko od starejšega brata, olimpijskega weightliftinga, je powerlifting disciplina, ki jo definirajo tri osnovne vaje s tremi poskusi dvigov na maksimalni teži – torej počep, potisk prsnega koša na klopi in mrtvi dvig.

Ali se powerlifting scena v Sloveniji razvija? Kdaj smo sploh začeli? Bi si upala stanje pri nas primerjati s tistim v Evropi in drugod po svetu? Od kod prihajajo najboljši powerlifterji?

Alja Medici: Zametki tega športa pri nas segajo nekje nazaj v leto 2008, ko smo se posamezniki z ozadjem iz gimnastike, navijaških skupin in drugih športov odločili narediti tranzicijo v powerlifting, s tem pa pritegnili tudi zanimanje svojih prijateljev, ki so posledično postali temelji tega športa pri nas.

Leta pozneje je prišla Kvihtarnica, prostor na Viču, posvečen tej disciplini. 2012 je Olimpijski komite Slovenije potrdil Powerlifting zvezo Slovenije, kar je pomenilo zeleno luč za prva državna tekmovanja v IPF, GPA in GPC, vse do točke, ko so leta 2016 slovenski powerlifterji dosegli tri zlata odličja na svetovnem prvenstvu v Moskvi.

Z vsakim uspešnim letom zanimanje premo sorazmerno narašča tudi pri nas, je pa res, da tujina ponuja boljše pogoje za treninge, več seminarjev pod okriljem olimpijcev iz vod klasičnega weightliftinga, več tekmovanj, srečanj in možnosti za napredek.

Najboljši powerlifterji prihajajo s celega planeta, največ, seveda, z našega kontinenta. Dominirajo Rusi, Ukrajinci, Američani, Italijani, Nizozemci, Japonci, pa tudi Slovenci smo se pridno postavili na karto.

Alja in powerlifting

Kaj je takšnega na powerliftingu, da ti predstavlja tako veliko strast?

Alja Medici: Tekma same s seboj.

Se je mogoče z njim preživljati?

Alja Medici: V smislu primarnega vira dohodka vsekakor ne. Tudi nagrade na tekmovanjih v tujini v večini primerov ne pokrijejo niti potnih stroškov, kaj šele suma sumarum vsega vložka, preden se sploh pride do prve tekme.

Verjetno to vprašanje slišiš večkrat, a vendar se mu ne moremo izogniti. Kako to, da si se kot predstavnica nežnejšega spola odločila podati v šport, ki je vendarle bolj tipičen za moške?

Alja Medici: Včasih ti življenje ne da druge izbire. Mogoče, če z materjo v 90-ih ne bi bili udeleženi v prometni nesreči, ki jo je zaradi pijanega voznika pustila s trajno poškodbo hrbtenice, nezmožno dvigovanja bremen težjih od 3 kg, bi se danes še vedno udejstvovala v baletu, gimnastiki ali ekipnih športih z žogo.

Metaforično je powerlifting tista disciplina, kjer se lahko ne glede na stereotip nežnejšega spola spoprimeš s težo in jo skušaš premoščati do točke, ko ugotoviš, da so limite, kot stereotipi, tu za to, da se jih razblini.

 

Odklikaj spodaj na 2. stran intervjuja…